Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| Izdano:
|
Književnost 11-12/2 (1934), 374
|
| Viri:
|
dLib 11-12
|
Dovoljenje: 
|
Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Vzleknjen na ploščo, v kotlu, čistim kameno usedlino,
neizbrisne verze trpljenja klešem v upognjeno steno jekleno,
misli boleče, skeleče – o, ne rode se mi same, rodita jih delo in muka.
Navoji kurilnih cevi ko kače vijo se v notranjosti kotla,
svetloba električne žarnice sveti mi v temno globino, na mene pada
luč in moja senca se vije do svetlega, tesnega vhoda.
Težko je biti v kotla vročini in delati osem nepretrganih ur,
s kladivom razbijati, čistiti kameniti usad,
vase požirati ostri, strupeni, peščeni prah,
težko je, težkó ... Da bi nikoli tako ne biló!
Misli mi same uhajajo in jaz čistim kotle v Ameriki, Aziji, Avstraliji.
Afriki
in v tej prekleti Evropi –
in povsod je enako.
Čistim ... Misli moram krotiti,
ker hočejo steno jekleno razbiti.
– – –.
