Martin Luter

Rojstvo	Martin Luder 10. november 1483 Eisleben[d], Sveto rimsko cesarstvo[d]
Smrt	18. februar 1546 (62 let) Eisleben[d], Sveto rimsko cesarstvo[d]
Državljanstvo	Sveto rimsko cesarstvo[d]
Poklic	prevajalec, teolog, profesor, pravnik, prevajalec Biblije, hvalničar, protestantski reformator, filozof, pastor, pisatelj, pridigar, skladatelj, pisar, duhovnik
Pokopan	cerkev vseh svetnikov v Wittenbergu
Podpis

Martin Luter, nemški duhovnik, avguštinec, teolog, biblicist, prevajalec, pisatelj in utemeljitelj luteranstva, 1483–1546.

• Kdor ne ljubi vina, žensk in pesmi, bo ostal bedak celo življenje.

• Vino je močno, kralj je močnejši, ženske so še bolj, resnica pa je močnejša od vsega.

• Mi smo berači, to je resnica.

• Ta pogoj bi napravil vse ljudi enake in spremenil duhovno kraljestvo Kristusa v posvetno. Nemogoče! Zemeljsko kraljestvo ne more obstajati brez neenakosti med ljudmi. Nekateri morajo biti svobodni, drugi morajo biti tlačani, nekateri morajo vladati, nekateri morajo biti podložniki! (o zahtevi naj se tlačanstvo konča)

• Tukaj stojim, ne morem drugače! (na cesarskem zboru v Wormsu)^[1]

• Če me ne bodo prepričali s Svetim pismom ali z drugimi trdnimi razumskimi dokazi – ker ne verjamem niti papežu niti cerkvenim zborom, kajti dejstvo je, da so se pogosto zmotili in prihajali v nasprotje sami s seboj, sem jaz prepričan v svoje navedene pisane besede. In dokler je moja vest prežeta s Svetim pismom, ne bom in niti ne želim preklicati, kar sem povedal, ker delati proti vesti ni dobro. Bog mi pomagaj. Amen. (zaključek govora na zaslišanju v Wormsu 18. aprila 1521)^[2]

• Nikogar ne silim in ne priganjam, da mi verjame. A prav tako nikomur ne dovolim, da mi odreka prepričanje, da sodni dan ni daleč. /.../ Če bi šlo samo za nečistost, kot pri vesoljnem potopu, ali za posvetne grehe, kot v Sodomi, ne trdim, da bi moral zaradi tega priti sodni dan. Toda Božjo službo, Božjo besedo, Božji zakrament, Božje otroke in vse, kar je Božjega, vznemiriti, uničiti, prekleti, sramotiti in namesto vsega tega postaviti hudiča in ga moliti in častiti in imeti njegove laži za Božjo besedo, to bo povzročilo konec – o tem ne dvomim – še preden se človek ozre naokrog. (v pridigi v delu Adventna postila)^[3]

• Marija, gospodarica nebes in zemlje, more pozabiti na vse svoje bogastvo in imeti tako ponižno srce, da se ne sramuje prati plenic in pripravljati kopeli Janezu Krstniku kot služabnica v Elizabetini izbi. Kolikšna ponižnost! Pa bi bilo bolj prav, če bi pripravili pozlačeno kočijo, ki bi jo vleklo 4000 konj ter bi pred kočijo molili in peli: »Tu se pelje žena nad vsemi ženami, nad vsem človeškim rodom!« Toda ne, ona je peš prehodila dolgo pot, pa ja bila tedaj že Božja Mati. (Martin Luter je do smrti častil Marijo)^[4]