Pojdi na vsebino

Virus B19

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Virus B19

Elektronski mikroskopski posnetek parvovirusov v krvi.
Razvrstitev virusov
Skupina: Skupina II (ssDNA)
Družina: parvovirusi
Rod: eritrovirusi
Vrsta: virus B19

Virus B19 ali parvovirus B19 (tudi eritrovirus B19[1]) je virus iz družine parvovirusov, ki pri otrocih povzroča peto bolezen (infekcijski eritem), okužbo plodu in posledične okvare.[2] Gre za prvi odkriti in do leta 2005 edini poznani humani parvovirus.[3][4] Leta 1975 ga je po naključju odkrila avstralska virologinja Yvonne Cossart.[4][5] Ime je dobil po oznaki petrijevke (B19), v kateri so ga odkrili.[4][6]

Virologija

[uredi | uredi kodo]

Eritrovirusi spadajo v družino majhnih virusov DNK, poimenovano parvovirusi.[7] Gre za virus ikozaedrične oblike brez virusne ovojnice, ki vsebuje dednino v obliki enojnoverižne DNK. Na obeh koncih molekule DNK se nahaja palindromsko zaporedje, ki tvori lasnično zanko. Lasnična zanka na 3'-koncu predstavlja začetni oligonukleotid za DNK-polimerazo.[8] Eritrovirusi so dobili ime po sposobnosti, da v kostnem mozgu napadejo predhodniške celice rdečih krvničk (eritrocitov).

Prenašanje

[uredi | uredi kodo]

Virus se primarno prenaša kapljično, vendar so že poročali tudi o prenosu s krvjo.[9] Verjetnost okužbe pri stiku z okuženo osebo v istem gospodinjstvu je okoli 50%, pri stikih otrok v razredu pa še za pol manjša.[4][10]

Kužnost in simptomi

[uredi | uredi kodo]

Simptomi se pojavijo po 4 do 28 dneh po izpostavljenosti virusu[11] in trajajo okoli 1 teden. Okužena oseba z normalno delujočim imunskim sestavom je kužna do pojava simptomov, kasneje pa kažejo podatki, da ne.[12] Posamezniki s prisotnimi protitelesi IgG proti virusu B19 so načeloma imuni na ponovno okužbo, vendar v manjšini primerov lahko do nje ponovno pride.[13] Okoli polovica odraslih je imuna na okužbo zaradi izpostavljenosti v preteklosti.

Epidemiologija

[uredi | uredi kodo]

Virus B19 povzroča okužbe le pri ljudeh, med tem ko parvovirusi, ki napadajo mačke in pse, ne okužijo človeka. Proti virusu B19 cepivo ne obstaja,[14] vendar so v preteklosti že raziskovali njegov razvoj.[15]

Vloga pri boleznih

[uredi | uredi kodo]
Otrok z znaki pete bolezni.

Peta bolezen

[uredi | uredi kodo]

Peta bolezen ali infekcijski eritem je le ena od pojavnih oblik okužbe z virusom B19. Prizadene lahko ljudi katerekoli starosti, vendar je najpogostejša pri otrocih, starih od 6 do 10 let. Ime peta bolezen izhaja iz dejstva, da je šlo za peto po vrsti opisano bolezen, ki povzroča rožnatordeči izpuščaj.

Po določeni inkubacijski dobi po okužbi (največkrat 4 do 14 dni) se pri bolniku razvije bolezen. Kaže se predvsem s povišano telesno temperaturo in utrujenostjo, virus pa je v največji količini prisoten v krvi. Po pojavu simptomov bolnik praviloma ni več kužen.[14]

Značilni obrazni izpuščaj.

Po neznačilnem kratkotrajnem vročinskem obdobju s kašljem, bolečinami v mišicah in konjunktivitisom sledi po krajšem presledku nenaden pojav rdečkastega izpuščaja na obrazu, ki ima dvignjene robove, po nekaj dnevih pa še izbruh makulopapuloznega izpuščaja po telesu in udih.[16]

Aids

[uredi | uredi kodo]

Virus B19 lahko pri bolnikih z aidsom povzroči kronično slabokrvnost, ki pa jo zdravniki pogosto spregledajo. Pri nekaterih bolnikih se je ko učinkovito izkazalo zdravljenje z eritropoetinom ali intravenskim dajanjem imunoglobulina. Pri bolnikih z okužbo s HIV-om lahko uvedba protiretrovirusnega zdravljenja sproži vnetno reakcijo zaradi okužbe z virusom B19.[17]

Artritis

[uredi | uredi kodo]

Pri odraslih in verjetno tudi pri nekaterih otrocih lahko virus B19 povzroči seronegativni artritis, ki je praviloma enostavno obvladljiv s protibolečinskimi zdravili. Po okužbi z virusom B19 imajo ženske dvakrat tolikšno tveganje za pojav artritisa kot moški. Verjetno je do 15 % vseh novih primerov artritisa posledica okužbe z virusom B19; stik z okuženim bolnikom, ugotovljen v anamnezi, in serološki izvidi običajno potrdijo diagnozo.[12] Tovrstni artritis ne napreduje v druge oblike artritisa. Praviloma simptomi v sklepih trajajo 1 do 3 mesece, pri 10–20 % bolnikov pa lahko trajajo tudi več mesecev.[4][14]

Aplastična kriza

[uredi | uredi kodo]

Sicer pride med okužbo z virusom B19 do zavrtja eritropoeze (tvorbe rdečih krvničk) pri večini bolnikov, vendar je to nevarno zlasti pri bolnikih s srpastocelično anemijo ali dedno sferocitozo, ki so veliko bolj občutljivi na zmanjšanje eritropoeze zaradi krajše življenjske dobe njihovih rdečih krvničk. Prehodno nenadno izginotje rdečih krvničk v kostnem mozgu se imenuje aplastična kriza in se zdravi s transfuzijami krvi.[4][14]

Plodova vodenica

[uredi | uredi kodo]
Mikroskopki posnetek, ki kaže spremembe v plodovih rdečih krvničkah zaradi okužbe z virusom B19.

Okužbo z virusom B19 pri nosečnicah povezujejo s plodovo vodenico (fetalnim hidropsom) zaradi hude oblike slabokrvnosti ploda. V nekaterih primerih povzroči nehoteni splav ali rojstvo mrtvorojenca.[14][18]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Kahn JS; Kesebir D; Cotmore SF; in sod. (2008). »Seroepidemiology of human bocavirus defined using recombinant virus-like particles«. J. Infect. Dis. 198 (1): 41–50. doi:10.1086/588674. PMID 18491974.
  2. ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=virus[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 17. 3. 2012.
  3. ↑ Vafaie J; Schwartz RA (2004). »Parvovirus B19 infections«. Int J Dermatol. 43 (10): 747–749. doi:10.1111/j.1365-4632.2004.02413.x. PMID 15485533.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Sabella C; Goldfarb J (1999). »Parvovirus B19 infections«. Am Fam Physician. 60 (5): 1455–1460. PMID 10524489. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. maja 2008. Pridobljeno 6. novembra 2009.
  5. ↑ Heegaard ED; Brown KE (2002). »Human parvovirus B19«. Clin. Microbiol. Rev. 15 (3): 485–505. doi:10.1128/CMR.15.3.485-505.2002. PMC 118081. PMID 12097253.
  6. ↑ Cossart YE; Field AM; Cant B; Widdows D (1975). »Parvovirus-like particles in human sera«. Lancet. 1 (7898): 72–73. doi:10.1016/S0140-6736(75)91074-0. PMID 46024.
  7. ↑ Brown KE (2004). »Variants of B19«. Dev Biol (Basel). 118: 71–77. PMID 15645675.
  8. ↑ G. Siegl and P. Cassinotti, Parvoviruses Chapter 14, Topley and Wison's Microbiology and Microbial Infections, Vol. 1, Virology, 1998, str. 261-280
  9. ↑ Pattison JR; Patou G (1996). Parvoviruses. In: Barron's Medical Microbiology (Barron S et al., eds.) (4 izd.). Univ of Texas Medical Branch. ISBN 0-9631172-1-1.
  10. ↑ Young NS; Brown KE (Februar 2004). »Parvovirus B19«. N Engl J Med. 350 (6): 586–597. doi:10.1056/NEJMra030840. PMID 14762186.
  11. ↑ http://kidshealth.org/parent/infections/skin/fifth.html
  12. ↑ 12,0 12,1 Corcoran A; Doyle S (2004). »Advances in the biology, diagnosis and host-pathogen interactions of parvovirus B19«. J Med Microbiol. 53 (Pt 6): 459–75. doi:10.1099/jmm.0.05485-0. PMID 15150324.
  13. ↑ Lehmann HW; von Landenberg P; Modrow S (2003). »Parvovirus B19 infection and autoimmune disease«. Autoimmun Rev. 2 (4): 218–223. doi:10.1016/S1568-9972(03)00014-4. PMID 12848949.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 14,3 14,4 Servey JT; Reamy BV; Hodge J (2007). »Clinical presentations of parvovirus B19 infection«. Am Fam Physician. 75 (3): 373–376. PMID 17304869. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2008. Pridobljeno 6. novembra 2009.
  15. ↑ Ballou WR; Reed JL; Noble W; Young NS; Koenig S (2003). »Safety and immunogenicity of a recombinant parvovirus B19 vaccine formulated with MF59C.1«. J Infect Dis. PMID 12599085.
  16. ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=eritem[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 17. 3. 2012.
  17. ↑ Doldan Silvero AM; Acevedo-Gadea CR; Pantanowitz L; Dezube BJ; Johari V (4. junij 2009). »Images in HIV/AIDS. Unsuspected parvovirus B19 infection in a person with AIDS«. The AIDS Reader. 19 (6): 225–227. PMID 19642240. Pridobljeno 6. novembra 2009.
  18. ↑ Ergaz Z; Ornoy A (2006). »Parvovirus B19 in pregnancy«. Reprod. Toxicol. 21 (4): 421–435. doi:10.1016/j.reprotox.2005.01.006. PMID 16580942.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Virus_B19&oldid=6274331«