Unska proga

Unska železnica je del železniške povezave med Zagrebom in Splitom, ki poteka ob reki Uni, deloma po ozemlju Hrvaške, deloma pa Bosne in Hercegovine. Železnica pri tem med Bihaćem in Kninom večkrat prečka reko Uno, ki je na tem delu meddržavna meja med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Zaradi vojnega opustošenja tega dela proge ni več mogoče v celoti prevoziti z vlakom; promet na južnem delu proge poteka od Knina do Ličke Kaldrme (Hrvaške železnice), severni del proge pa dalje od postaje Novi Grad (BiH) ne obratuje več.

Gradnjo železnice na relaciji med Bihaćem in Kninom je maja 1936 začelo francosko podjetje Batignolles (Societe de construction de Bastignolles), ki je pred tem že zgradilo železniške povezave med Prištino in Pećjo na Kosovu. Po pogodbi o gradnji bi gradnja morala trajati štiri leta od 1. aprila 1936 do 1. aprila 1940. Pri gradnji so kot podizvajalci sodelovala različna podjetja, med njimi Dukić in tovariš iz Ljubljane ter Šojat in Batušić. Zaradi sestave tal je morala proga 18,6 km pred Martin Brodom preiti na levi breg Une, kar je podjetje Batignolles izkoristilo za zahtevo po podaljšanju roka za izgradnjo za dodatni dve leti. Tedanji minister za promet Kraljevine Jugoslavije je odobril 18-mesečno podaljšanje roka brez plačila kazni zaradi zamude. Novi rok (1. december 1941) je z decembrom 1937 omogočil podjetju Batignolles odpuščanje zaposlenih. Začetek druge svetovne vojne je dodatno upočasnilo dela na izgradnji železniške povezave zaradi odhoda francoskih inženirjev.

Pred drugo svetovno vojno je bilo končane za štiri petine proge med Bihaćem in Kninom. Od Knina proti Bihaću je bilo končanih 24 km, od Bihaća proti Kninu pa 25,8 km. Postajni tiri so bili položeni na postajah v Bihaću, Ripaču, Loskunu, Kninu, Drenovcu in Golubiću. Postaviti je bilo treba še za 25 km tirnic in za 12 km pragov.

Proga je bila v uporabo naposled predana 25. decembra 1948, čeprav še ni bila dokončana v celoti.

Leta 1987 so progo elektrificirali in usposobili za hitrosti vlakov do 120 km/h, vendar samo do Knina. Po končanju vojaških spopadov v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem so Stabilizacijske sile (SFOR) železniško povezavo odprle 11. oktobra 1998 s slovesnostjo v Bosanskem Otoku. Tedaj so progo obnavljale Hrvaške železnice (Hrvatske željeznice) in Železnice Federacije Bosne in Hercegovine (Željeznice Federacije Bosne i Hercegovine). Obnova je bila financirana s sredstvi SFOR. Ocena vrednost Unske proge je 2,5 milijard KM.^[1]

Povezava med Zagrebom in Splitom je po tej trasi ob reki Uni za 31,3 km krajša od povezave skozi Liko (Liška proga), ki jo Hrvaške železnice danes uporabljajo kot edino progo med Zagrebom in Splitom.

Posamezni odseki Unske proge so bili dani v uporabo:

• Sisek – Sunja – Dobrljin, 10. aprila 1882 (47,7 km),
• Bosanski Novi – Dobrljin, 24. junija 1879 (14 km),
• Bosanski Novi – Bosanska Krupa, 4. oktobra 1920, (34 km),
• Bosanska Krupa – Bihać, 17. julija 1924 (32,2 km),
• Bihać – Knin, 29. novembra 1948^[2] (112 km).

Dolžini posameznih odsekov proge znašata:^[3]

• Bihać – Knin (1951) 111,7 km,
• Sunja – Bihać – Knin (1952) 217,4 km.

Gradbena dolžina proge znaša:^[4]

• Sunja – Volinja – državna meja 21,575 km,
• Državna meja – Ličko Dugo Polje – Knin 59,068 km.

Poslovna dolžina proge znaša:^[5]

• Sunja – Dobrljin (1918) 25,509 km,
• Industrijskih tirov (1918) 1,950 km.

Proga je bila kategorizirana kot glavna proga na odseku Sunja – Knin. Obstajajo različne navedbe oddaljenosti posameznih postaj in postajališč za odsek med Ličkim Dugim Poljem in Martin Brodom (Osredci, Gračac 173 ali 174 km, Srb 170 ali 171 km, Begluci 165, Una 162 ali 164 km, Martin Brod 154 ali 156 km.

Podatki se nanašajo na potniški promet. Tovorni promet se opravlja tudi na odseku pod nadzorom Železnice Federacije Bosne in Hercegovine pa tudi na odseku pod nadzorom Železnic Republike Srpske (Željeznice Republike Srpske).^[6][7]

000 Zagreb → Sisek
000 Sunja
005 Hrastovac
008 Graboštani
012 Majur
015 Hrvatska Kostajnica
020 Volinja
000 (meja Hrvaška - Bosna in Hercegovina na reki Uni)
026 Dobrljin
000 Vodičevo
033 Ravnice, Bosanski Novi
000 Poljavnice
040 Bosanski Novi
Brezičani → Prijedor → Banja Luka
000 reka Sana
043 Vidorija
049 Rudice
000 Rakani
057 Blatna
065 Bosanska Otoka (Otoka Bosanska)
068 Drenova Glavica
000 reka Una
000 Podvran
075 Bosanska Krupa
000 reka Una
086 Grmuša
096 Cazin Srbljani (Cazin-Srbljani)
102 Pokoj
106 Bihać
111 Pritoka
114 Ripač
118 Račić
000 reka Una
(meja Bosna in Hercegovina - Hrvaška)
125 Loskun (znotraj Hrvaške)
132 Štrbački Buk (znotraj Hrvaške)
135 Kestenovac (znotraj Hrvaške)
(meja Hrvaška - Bosna in Hercegovina)
141 Bušević (postaja v Bosni in Hercegovini, naselje na Hrvaškem)
145 Kulen Vakuf
000 Palučci
154 Martin Brod (carinska izpostava)
000 reka[Una
000 reka Krka
(meja Hrvaška - Bosna in Hercegovina)
162 postaja Una
165 Begluci
(meja Bosna in Hercegovina - Hrvaška)
170 Srb (Bosanski Osredci-Srb; nekdaj Rađenović-Srb)
(meja Hrvaška - Bosna in Hercegovina)
173 Osredci
178 Ličko Dugo Polje
182 Lička Kaldrma
Lička Kaldrma – Drvar – Srnetica (→ Jajce) – Prijedor
186 Lički Tiškovac
190 Ševina Poljana
194 Bosanski Drenovac (glej Drenovac Osredački)
201 Strmica
205 Komalić
209 Golubić
218 Knin
000 Drniš → Perković → Split

• http://www.railfaneurope.net/ric/hr_unska_pruga.htm

1. ↑ https://www.klix.ba/biznis/unska-pruga-zasto-infrastruktura-vrijedna-2-5-milijardi-km-propada-iz-godine-u-godinu/160329108
2. ↑ Blagoje Bogavac, ur., Sto godina železnica Jugoslavije : (»Zbornik članaka povodom stogodišnjice železnica Jugoslavije«) : [1849. – 1949.] / redakcija Štamparskog preduzeća Jugoslovenskih železnica, Štamparsko preduzeće Jugoslovenskih železnica, Beograd, 1951. (COBISS)
3. ↑ Zvonimir Jelinović, 1952., stranica 144.
4. ↑ Odluka o razvrstavanju željezničkih pruga, 9. siječnja 2014., (»Narodne novine«, br. 3/2014., 10. januarja 2014., dostop: 20. rujna 2014.).
5. ↑ Josip Gorničić-Brdovački, Razvitak željeznica u Hrvatskoj do 1918. godine : građenje, organizacija i financijalni odnosi, Građa za gospodarsku povijest Hrvatske, Knj. 3., Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb, 1952., Prilog 3. (Prilozi iza str. 213.)
6. ↑ xxxxxxxxx, Vozni red : 14. XII. 2003. – 11. XII. 2004., Hrvatske željeznice, Zagreb, 2003., str. 260. i 261.
7. ↑ Antun Konrad, Vitomir Šantić, ur., Turistički red vožnje : za putnički saobraćaj SFRJ : 31. V. 1964. – 29. V. 1965., Generalturist, Zagreb, 1964., str. 130. – 135.