Pojdi na vsebino

Stolnica svetega Salvatorja

Stolnica svetega Salvatorja
Sint-Salvatorskathedraal
Portret
Stolnica svetega Salvatorja se nahaja v Belgija
Stolnica svetega Salvatorja
Stolnica svetega Salvatorja
51°12′20″N 3°13′18″E / 51.20556°N 3.22167°E / 51.20556; 3.22167
KrajBrugge
DržavaBelgija
Verska skupnostrimskokatoliška
PatrocinijSveta Salvatorju
Zgodovina
Statusstolnica ponovno od 1834
Zgrajena1127
Arhitektura
Funkcionalno stanjeaktivna
Vrsta arhitekturecerkev
SlogGotska arhitektura
Lastnosti
Višina79 m
Uprava
ŠkofijaBrugge

Stolnica svetega Salvatorja v belgijskem mestu Brugge je škofovska cerkev rimskokatoliške škofije Brugge od ponovne ustanovitve leta 1834. Bila je že župnija in kolegijska cerkev. Njena stoletna arhitekturna zgodovina se kaže v oblikah šeldske gotike, visoke gotike (brabantska gotika), pa tudi neogotske in neoromanske arhitekture.

Kot stolnica je ("cerkev Odrešenika") je bila med francosko revolucijo stolnica svetega Donata, prva škofija Brugge (1559-1801). Od njega so relikvije in pomožni patrocinij sveti Donat iz Reimsa.

Stolnica je triladijska bazilika z ozkim transeptom sredi med štirimi oboki ladje in štirimi oboki kora. Apsida je obkrožena s kornim obhodom in vencem petih kapelic.

Zgodovina gradnje

[uredi | uredi kodo]

Od romanske predhodnice so ostali le temelji zahodnega stolpa (1116-1127) in njegova klet (okoli 1200). Leta 1280 so začeli, na spodbudo med 1242-1255 novoustanovljenega kora stolnice v Tournaiju, graditi novo stavbo v obliki šeldske gotike. Transept in prvi trije oboki kora še vedno sodijo v 13. stoletje, ladja je sledila v začetku 14. stoletja, do 1480 je nastala poligonalna apsida z ambulatorijem. Venec kapel, na zunanji strani s petimi presenetljivimi stožčastimi strehami, ki je bil še posebej očarljiv, je bil zaključen do leta 1527. Precej kasneje, je bil narejen obok: v 17. stoletju ladja, do 1739 kor. Kljub tej raznolikosti in prekinitvami zaradi več požarov v zgodovini, notranjost ponuja presenetljivo enotno in jasno podobo. Potem ko je cerkev sv. Salvatorja nadomestil sv. Donat 1834 kot cerkev nadškofije, je bila gradnja stolpa obnovljena c neoromanskem slogu (1844-1846) in do leta 1877 še kupola tudi v neoromanski obliki.

Oprema

[uredi | uredi kodo]

Oprema je bila obnovljena v 17. stoletju v baročnem slogu - z oltarjem od 1638 do 1642 - po starem objektu v osemdesetih letih vojne med kalvinističnem premorom (1580-1584) je bil popolnoma uničen. Cerkev ima številne slike, najpomembnejše pa so v stolničnem muzeju. Stenske poslikave so od leta 1875, okrasna stekla so iz poznega 19. stoletja. Nad kornimi klopmi je iz 15. stoletja medeninast grb vitezov zlatega runa[1], ti in najbolj prestižni burgundski plemiči so se zbrali ob 13. seji, ki je bila ustanovljena leta 1430 v Bruggeu. Na zgornjem območju visi osem gobelinov po predlogah Jana van Orleyja, izdelani leta 1731 v Bruslju. Artus Quellinus II. je leta 1682 izdelal skulpture, ki so jih leta 1935 iz prvotnega položaja med korom in ladjo prestavili v galerijo orgel. Flamski baročni kipar kaže Boga očeta, njegove ekspresivne poteze in draperija jasno odražajo Berninijev vpliv, s čigar deli se je Quellinus srečal v Rimu leta 1674. Izjemne medeninaste rešetke pod njim so leta 1726 ustvarili draguljarji iz Antwerpna. Izrezljana podoba prospekta za orgle sega v začetke instrumenta (1717-1719).

Muzej

[uredi | uredi kodo]

V stolnični muzej so bili preneseni številni deli opreme: svetinje, relikvije in druga zlatarska dela iz zakladnice, pribor, skulpture in podobno. Med slikami so: Kalvarija iz oltarja ceha strojarjev iz okoli leta 1390; Dirk Bouts: Mučeništvo sv. Hippolita iz okoli leta 1475. Hugo van der Goes je na levo oltarno krilo naslikal donatorja. Pieter Pourbus: Jagnje Božje, 1559.

Orgle

[uredi | uredi kodo]

Med obnovo so dvoje orgel (Jacob van Eynde, 1717-1719) združili in razširili. Instrument ima 60 registrov na štirih manualih in pedal.[2]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Arens, S, 73: "kurz vor 1450"; Guide Bleu, S. 347: "1478"
  2. Informationen zur Orgel Arhivirano 2009-01-06 na Wayback Machine.

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Detlev Arens: Flandern, Köln 2010, S. 71–74
  • Guide Bleu, Belgique-Luxembourg, 1963, S. 347–349

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]