Pojdi na vsebino

Samuel Bolgarski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Samuel Komitopuli
Bolgarski car
Vladanje997 – 6. oktober 1014
PredhodnikRoman
NaslednikGavril Radomir
Rojstvo958
Smrt6. oktober 1014
Prespa[d][1]
Pokop
Otok sv. Ahila, Malo Prespansko jezero
ZakonciAgata Bolgarska
PotomciGavril Radomir
Miroslava
dinastijadinastija Komitopuli
OčeNikolaj
MatiRipsimija Armenska

Samuel ali Samuil (bolgarsko Самуил [Samuil]) je bil car (cesar) Prvega bolgarskega cesarstva, ki je vladal od leta 997 do 6. oktobra 1014,[2] * ni znano, † 6. oktober 1014, Prespa, Prvo bolgarsko cesarstvo, sedaj zahodna Severna Makedonija.[3]

Od leta 977 to 997 je bil general ter sovladar in poveljnik armade Romana I. Bolgarskega, drugega preživelega sina cesarja Petra I. Bolgarskega. O tem, kako je postal car, obstaja več teorij. Po eni od njih je prišel na prestol po Romanovi smrti v bizantinskem ujetništvu leta 997. Nekateri zgodovinarji se s to trditvijo ne strinjajo, ker so Bizantinci Romana kastrirali in zato ni mogel dobiti bolgarske krone. Samuel se je z vso močjo boril za ohranitev bolgarske neodvisnosti od Bizantinskega cesarstva, zato je za njegovo vladavino značilno stalno vojskovanje proti Bizantincem in njihovemu enako častihlepnemu cesarju Baziliju II..

Samuel je v prvih letih večkrat močno porazil Bizantince in vodil več pohodov na njihovo ozemlje.[4] V poznem 10. stoletju je bolgarska vojska premagala kneževino Dukljo[5] in večkrat napadla Hrvaško in Ogrsko, po letu 1001 pa je bila prisiljena predvsem na obrambo cesarstva pred mnogo močnejšo bizantinsko armado. Samuel je umrl 6. oktobra 1014 zaradi srčnega napada, dva meseca po katastrofalnem bolgarskem porazu v bitki na Belasici. V naslednjih štirih letih je Bazilij II. popolnoma podjarmil Bolgarijo in končal pet desetletij trajajoče konflikte med cesarstvoma.[6]

Samuel je veljal vrhunskega in nepremagljivega generala, s čimer so se strinjali tudi Bizantinci.[7][8] Bolgarija je pod njegovo vladavino osvojila večino Balkana in prodrla vse do južne Grčije. Samuel je prestolnico cesarstva preselil iz Skopja preselila v Ohrid,[4][9] ki je bil od vladavine Borisa I. Bolgarskega kulturno in vojaško središče jugozahodne Bolgarije. V Ohrid je preselil tudi sedež Bolgarskega patriarhata. Bolgarsko cesarstvo se zato včasih imenuje tudi Zahodno bolgarsko kraljestvo ali Zahodno bolgarsko cesarstvo.[10][11]

Samuel med Bolgari še vedno velja za herojskega vladarja, čeprav je ravno med njegovo vladavino njihovo cesarstvo propadlo.[12][13]

Vzpon Komitopulijev

[uredi | uredi kodo]
Bizantinsko obleganje bolgarske prestolnice Veliki Preslav

Dinastija Komitopuli

[uredi | uredi kodo]

Samuel je bil četrti[14] in najmlajši sin grofa (komita) Nikolaja, bolgarskega plemiča, ki bi lahko bil grof Sredeca (Sofije),[15] čeprav nekateri viri domnevajo, da je bil regionalni grof nekje v sedanji Makedoniji.[16] Pravo ime dinastije ni znano. Komitopuli je vzdevek, ki so ga uporabljali bizantinski zgodovinarji za poimenovanje dinastije in njenega ustanovitelja. Samuel in Komitopuliji so se povzpeli na oblast po neredih v Bolgarskem cesarstvu, ki so trajali od leta 966 do 971. Njihova mati je bila Ripsimija Armenska, hčerka kralja Ašota II. Armenskega.[17]

Ruska invazija in odstavitev carja Borisa

[uredi | uredi kodo]
Bolgarsko cesarstvo okoli leta 960

Med vladanjem Petra I. Bolgarskega je bilo dolgotrajno obdobje miru, ki je bilo posledica Petrove poroke z bizantinsko princeso Marijo Lakapino. Po njeni smrti leta 963 se je premirje omajalo in Peter I. je moral v skladu z novo mirovno pogodbo kot častna talca v Konstantinopel poslati svoja sinova Borisa in Romana.[18] V teh letih sta se Bizantinsko in Bolgarsko cesarstvo zapletli v vojno s kijevskim knezom Svjatoslavom, ki je večkrat napadel Bolgarijo. Peter I. je po porazu s Svjatoslavom doživel srčni napad in kmalu zatem leta 969 ali 970 umrl. Ker sta bila oba njegova možna naslednika talca v bizantinski prestolnici, je bolgarski prestol ostal prazen. Boris, ki je dobil dovoljenje, da se vrne v domovino in zasede očetov prestol, je po vrnitvi vzpostavil red in se brez večjih uspehov uprl Svjatoslavu. Stanje so domnevno izkoristili Samuel in njegovi bratje, ki so se nameravali upreti že leta 969.

Dogajanja so sprožila intervencijo cesarja Ivana I. Cimiska. Takoj je napadel Bolgarijo, porazil Kijevsko Rusijo in leta 970 ali 971 zavzel bolgarsko prestolnico Preslav. Boris II. Bolgarski je na javni slovesnosti v Konstantinoplu obredno odložil svoje cesarske insignije in z bratom Romanom Bolgarskim ostal v bizantinskem ujetništvu. Slovesnost leta 971 naj bi pomenila uradno ukinitev Bolgarskega cesarstva, vendar Bizantinci niso imeli dovolj moči za vzpostavitev svoje oblasti nad zahodnimi bolgarskimi provincami. Samuelov oče grof Nikolaj, ki je imel tesne stike s kraljevim dvorom v Preslavu,[19] je leta 970 umrl. Še isto leto[20] so se njegovi sinovi Samuel, David, Mojzes in Aron uprli Ivanu I. Cimisku.[21] Po nizu dogodkov, ki zaradi kontradiktornih virov niso jasni, zagotovo pa po letu 971, so Samuel in njegovi bratje postali de facto vladarji zahodnega dela Bolgarije.

Trdnjava Prespa

Leta 973 so Komitopuliji poslali svoje predstavnike k cesarju Svetega rimskega cesarstva Otonu I. v Quedlinburg z željo, da jih zaščiti.[22] Bratje so vladali kot tetrarhi.[23] David je vladal v najbolj južnih pokrajinah okoli Soluna in v Tesaliji[23] branil eno od najbolj ogroženih bolgarskih meja. Središči njegovega ozemlja sta bili Prespa in Kastorija. Mojzes je vladal iz Strumice,[23] ki naj bi branila napade na egejsko obalo in Ser. Aron je vladal iz Sredeca,[23] branil glavno cesto iz Odrina v Beograd in napadal Trakijo. Samuel je vladal na severozahodu Bolgarije iz močne trdnjave v Vidinu. Bil je tudi organizator osvobajanja okupiranih ozemelj na vzhodu, vključno s staro prestolnico Preslav.[24] Nekateri zapisi pričajo, da je v tem viharnem obdobju bolgarske zgodovine glavno vlogo igral David.[25]

Vojna z Bizancem

[uredi | uredi kodo]
Cesar Ivan Cimisk se z ujetim Borisom II. in Preslavsko ikono zmagoslavno vrača v Konstantinopel

Po smrti Ivana Cimiska 11. januarja 976 so bratje Komitopuli napadli na celi meji. Davida so že po nekaj tednih ubili vlaški klateži, Mojzes pa je bil smrtno ranjen med obleganjem Sera.[26] Bratje so med prodiranjem proti jugu zajeli veliko bizantinskih vojakov in s tem olajšali Samuelovo osvobajanje severovzhodne Bolgarije. Bizantinski poveljnik se je po porazu umaknil na Krim.[27][28] Vsi bolgarski plemiči in funkcionarji, ki se niso uprli bizantinskemu napadu na Bolgarijo, so bili usmrčeni. Vojna z Bizantinci se je nadaljevala severno od Donave do popolne zmage in vzpostavitve bolgarske oblasti.[29]

V Bizantinskem cesarstvu se je po težkih porazih na Balkanu začela državljanska vojna. Poveljnik azijske armade Barda Sklir se je v Mali Aziji uprl in poslal vojsko pod poveljstvom svojega sina Romana v Trakijo, da bi oblegala Konstantinopel. Novi cesar Bazilij II., ki ni imel dovolj vojakov, da bi se istočasno vojskoval z Bolgari in uporniki, se je zatekel k izdajam, zarotam in zapletenim diplomatskim spletkam.[30] Bolgarom in Skliru je obljubil mnogo reči, samo da preprečil njihovo združitev proti sebi.[31] Arona, najstarejšega živečega Komitopulija, je poskušal zvabiti v zavezništvo in mu ponudil priložnost, da si prisvoji vso oblast v Bolgariji. Aron in Bazilij sta sklenila sporazum, ki ga je Aron želel potrditi s poroko z eno od Bazilijevih hčera. Bazilij in škof Sebaste sta mu namesto nje podtaknila hčerko enega od cesarjevih uslužbencev. Aron je prevaro odkril in usmrtil prevarantskega škofa.[32] Pogajanja so se kljub temu nadaljevala in končala z mirovno pogodbo. Zgodovinar Skilica piše, da je Aron želel postati izključni vladar in je »simpatiziral z Rimljani (Bizantinci)«.[33] Samuel je izvedel za zaroto in razkol med bratoma je bil neizbežen. Spopad med njima se je začel v bližini Dupnice v zahodni Bolgariji in se končal z iztrebljenjem cele Aronove družine. Preživel je samo sin Ivan Vladislav, za katerega se je zavzel Samuelov sin Gavril Radomir.[34] Po teh dogodkih je bila tako rekoč vsa oblast v državi v Samuelovih rokah. Vse možnosti za notranje spore so bile odstranjene.

Druga teorija pravi, da se je Aron udeležil bitke pri Trajanovih vratih, ki se je zgodila deset let kasneje. Po tej teoriji je bil Aron ubit 14. junija 987 ali 988.[35][36]

Romanov sovladar

[uredi | uredi kodo]

Po propadu bizantinskega načrta, da bi z Aronovo pomočjo destabiilizali Bolgarijo, so Bizantinci poskušali nagovoriti zakonita naslednika bolgarskega prestola Borisa II. in Romana, da bi se uprla Samuelu. Kandidata sta bila sinova Petra I. in člana dinastije, ki je vladala po smrti kana Kruma (vladal 803-814). Bazilij II. je upal, da bosta dobila podporo plemstva, osamila Samuela in morda sprožila bolgarsko državljansko vojno.[37] Boris in Roman sta se vrnila v Bolgarijo leta 977.[38] Borisa je v gozdu ob bolgarski meji po pomoti ubila bolgarska obmejna straža, ki ga zaradi bizantinske oprave ni prepoznala.

Romana, ki je hodil za bratom, so stražarji prepoznali.[39] Odpeljali so ga v Vidin, kjer so ga razglasili za bolgarskega carja.[40] Samuel je postal njegov pribočnik in general, ki je skupaj z njim zbiral vojsko za boj proti Bizantincem.[41] Ker so Romana kot talca na ukaz Ivana I. Cimiska kastrirali in zato ni mogel imeti potomcev, je bil Samuel prepričan, da bo on njegov naslednik. Novi car je Samuelu prepustil državno upravo in se posvetil predvsem cerkvenim in verskim zadevam.[42]

Med državljanskimi vojnami v Bizantinskem cesarstvu so Bolgari ponovno utrdili svoj položaj na Balkanu in prodrli globoko na sovražnikovo ozemlje

Ker se je Bazilij II. sredotočil predvsem proti Sklirovim upornikom, je Samuelova vojska napadla bizantinske evropske posesti. Bolgari niso napadli samo Trakije in okolice Soluna, ampak tudi Tesalijo, osrednjo Grčijo in Peloponez in osvojili veliko bizantinskih trdnjav.[43] Samuel je nameraval izkoristiti pomembno trdnjavo Lariso, ki je imela ključen položaj v Tesaliji, in jo od leta 977 do 983 oblegal. Sestradani branilci so se predali[44] in bili izgnani v osrednjo Bolgarijo. Moški so bili na silo vpoklicani v bolgarsko vojsko.[45] Bazilij II. je v Tesalijo poslal svojo vojsko, vendar je bila poražena. Izguba Larise je pomenila izgubo pomembne utrdbe v tem delu Balkana. Bolgarija je s to zmago pridobila vpliv na večino jugozahodnem Balkana, četudi tega ozemlja ni zasedla. Samuel je iz Larise odnesel relikvije svetega Ahila in jih prenesel v posebej zanje zgrajeno cerkev z istim imenom na otoku na Prespanskem jezeru.[46][47][48]

Bolgarski uspehi na zahodu so v Konstantinoplu vzbujali strah, zato je Bazilij II. po resnih pripravah sprožil vojni pohod v samo središče bolgarskega imperija[49] s ciljem, da prežene Samuela iz južne Grčije.[50][51] Bizantinska vojska je prečkale gore blizu Ihtimana in leta 986 dvajset dni oblegala Sofijo. Bizantinski napad na mesto je bil neuspešen in drag. Bolgari so večkrat vdrli iz mesta, ubili veliko sovražnih vojakov in zajeli veliko živine in konj. Nazadnje so zažgali bizantinske oblegovalne stroje in prisilili Bazilija na umik iz Trakije. 17. avgusta 986[52] so na Trajanovih vratih napadli in popolnoma uničili umikajočo se bizantinsko vojsko. Poraz je za Bazilija II. pomenil velik udarec, saj je bil eden od redkih, ki so se živi vrnili v prestolnico.[53][54] Njegovo osebno blagajno so zasegli Bolgari.[55][56]

Po porazu je upor Barda Foka mlajšega zapletel bizantinsko vojsko v novo državljansko vojno.[57][58][59] Samuel je izkoristil priložnost in začel pritiskati na Solun.[60][61] Bazilij II. je v mesto poslal veliko vojsko in za novega guvernerja imenoval Gregorija Taronita,[62] ki ni mogel ustaviti bolgarskega napredovanja. Do leta 989 je bolgarska vojska prodrla globoko na bizantinsko ozemlje[63] in osvojila veliko bizantinskih trdnjav in mesti Veria in Servia. Na jugu so Bolgari prečili Epir in zasedli Drač na jadranski obali. [64][65][66]

Leta 989 so Foko ubili in njegovi pristaši so se vdali. Naskednje leto se je Bazilij pogodil tudi s Sklirom.[67] Svojo pozornost je preusmeril na Bolgarijo[68] in jo leta 991 napadel.[69][70] Porazil je bolgarsko vojsko in ujel Romana, Samuelu pa je uspelo pobegniti.[71] Bizantinci so osvojili tudi nekaj ozemlja. Leta 995 so Arabci napadli Malo Azijo in prisilili Bazilija II., da je velik del vojske poslal na vzhod. Samuel je hitro ponovno osvojil izgubljena ozemlja in napredoval proti jugu. Leta 996 je porazil Bizantince v bitki pri Solunu. Solunski guverner Gregorij je v bitki padel, njegovega sina Ašota pa so ujeli.[72] Vzneseni zaradi zmage so Bolgari nadaljevali prodor proti jugu, prešli Tesalijo, prebili obrambni zid pri Termopilah in vdrli na Peloponez. Na pohodu so opustošili vse, kar so dosegli.[73]

Bolgarski poraz pri Sperhiju

Bizantinci so se odzvali in nad Bolgare poslali vojsko pod poveljstvom Nikiforja Urana. Vojski sta se srečali blizu poplavljene reke Sperhij. Bizantinci so zasedli ugodne položaje in ponoči 19. julija 996 napadli nepripravljene Bolgare[74] in jih potolkli. Samuel je bil ranjen v roko in se je komaj rešil. S sinom sta se pretvarjala, da sta mrtva in se ponoči odpravila na 400 kilometrov dolgo pot domov.[75] Raziskave Samuelovega groba so pokazale, da se je ranjena roka zacelila, vendar pod kotom 140°, tako da je postal invalid.[76]

Cesar

[uredi | uredi kodo]

Roman je leta 997 umrl v ujetništvu v Konstantinoplu. Z njegovo smrtjo je izumrla dinastija, ki je vladala od carja Kruma. Zaradi vojne z Bizancem je bilo nevarno, da bi bolgarski prestol dolgo časa ostal prazen, zato so za novega carja izbrali Samuela, ki je imel najtesnejše stike s pokojnim carjem in bil njegov dolgoletni vojaški poveljnik.[77] Dogodek je zaznamoval tudi prezbiterijanec iz Duklje: »V tem času se je iz bolgarskega ljudstva dvignil Samuel, ki se je razglasil za cesarja. Vodil je dolgoletno vojno proti Bizantincem in jih izgnal iz celotnega ozemlja Bolgarije, tako da se ji Bizantinci niso upali približati.«[78] Konstantinopel novega carja ni priznal, ker je simbolični odstop Borisa II. zanje pomenil uraden konec Prvega bolgarskega cesarstva. Na Samuela so zato gledali kot na upornika.

Samuel je kljub temu zahteval priznanje od papeža, ki bi bilo udarec za položaj Bizantincev na Balkanu in bi oslabilo vpliv konstantinopelskega patriarha v korist tako Svetega sedeža kot Bolgarije. Samuel je morda prejel priznanje in cesarsko krono od papeža Gregorja V., vendar za to no nobenega pisnega dokaza.[79]

Vojna proti Srbom in Hrvatom

[uredi | uredi kodo]

Leta 998 se je Samuel odpravil na velik pohod proti srbski kneževini Duklji, da bi preprečil zavezništvo med knezom Ivanom Vladimirjem in Bizantinci. Ko je bolgarska vojska prišla do Duklje, so se knez in prebivalci umaknili v gore. Samuel je del vojske pustil ob vznožju gora, s preostalimi vojaki pa je oblegal obalno trdnjavo Ulcinj. Samuel je poskušal preprečiti prelivanje krvi, zato je Ivana Vladimirja pozval, naj se vda. Ko je knez ponudbo zavrnil, je del srbskih plemičev ponudil svoje usluge Bolgarom. Postalo je jasno, da upiranje nima nobenega smisla, in Srbi so se vdali. Ivana Vladimirja so priprli v Samuelovih palačah v Prespi.[80]

Ašotova poroka s Samuelovo hčerko Miroslavo

Bolgarska vojska je nadaljevala pohod v Dalmacijo, osvojila Kotor in nadaljevala pohod proti Dubrovniku. Opustošila je okoliške vasi, mesta pa ji ni uspelo osvojiti. Vojska je nato v podporo upornima knezoma Krešimirju III. in Gojslavu napadla Hrvaško, nadaljevala pohod do Splita, Trogirja in Zadra in se zatem preko Bosne in Raške vrnila v Bolgarijo.[80] Hrvaško-bolgarska vojna je omogočila Samuelu, da je v Hrvaški ustoličil svoja vazalna monarha.

V ujetega Ivana Vladimirja se je zaljubila Samuelova sorodnica Kosara in se s Samuelovim dovoljenjem z njim poročila. Ivan Vladimir se je nato s svojim stricem Dragomirjem, kateremu je Samuel zaupal, vrnil v domovino kot bolgarski vazal.[81] Medtem se je bolgarska princesa Miroslava zaljubila v bizantinskega plemiča Ašota, ki je bil v bolgarskem ujetništvu, in grozila s samomorom, če ji car ne dovoli poroke z njim. Samuel je poroko dovolil in Ašota imenoval za guvernerja Drača.[82] Samuel je s poroko svojega sina in naslednika Gavrila Radomirja s hčerko ogrskega velikega kneza Géze potrdil tudi zavezništvo z Ogri.[83]

Napredovanje Bizantincev

[uredi | uredi kodo]

Na začetku novega tisočletja se je tok bizantinsko-bolgarskega vojskovanja obrnil.[84] Bazilij II. je zbral večjo in močnejšo vojsko od bolgarske in se odločil, da dokončno pokori Bolgare. V vojsko je vključil tudi enote, ki so se vojskovale proti Arabcem in na Balkanu.[85][86] Samuel je bil prisiljen preiti iz napada v obrambo.[87]

Bazilij II. je leta 1000 poslal na sever veliko vojsko pod poveljstvom patricijev Teodorokana in Nikiforja Ksifija z nalogo, da osvoji glavne bolgarske trdnjave na Balkanu. Bizantinska vojska je osvojila Preslav in Plisko[88] in ponovno vzpostavila bizantinsko oblast v severovzhodni Bolgariji. Nasledje leto je vojska udarila proti Solunu, da bi zasedla Tesalijo in najbolj južne dele Bolgarskega cesarstva. Dobromir, bolgarski poveljnik trdnjave Veroja, se je kljub temu, da je bil poročen z eno od Samuelovih nečakinj, prostovoljo vdal in trdnjavo prepustil Bizantincem.[88] Bizantinci so brez boja osvojili tudi trdnjavo Kolidron. Njenemu poveljniku Dimitru Tihonu in posadki se je uspelo umakniti in pridružiti Samuelu.[89] Servija se ni vdala tako zlahka. Njegov guverner Nikulica je dobro organiziral branilce, ki so se vdali šele potem, ko so Bizantinci prebili obzidje.[90] Nikulico so odpeljali v Konstantinopel in mu dali visok dvorni položaj, vendar je kmalu zatem pobegnil in se pridružil Bolgarom. Poskušal je ponovno osvojiti Servijo, vendar so ga med neuspešnim obleganjem ponovno ujeli in zaprli.[91]

Medtem je Bazilijeva vojska osvojila več mest v Tesaliji in bolgarsko prebivalstvo na osvojenih ozemljih prisilno preselila v Voleron, pokrajino med rekama Mesta in Marica. Po dolgem obleganju je padel tudi Odrin. Meščane so preselili v Voleron, guvernerja Dragšana pa so odpeljali v Solun in ga zaročili s hčerko lokalnega plemiča. Dragšan ni privolil v poroko s sovražnico in trikrat poskušal pobegniti v Bolgarijo, potem pa so ga usmrtili.[92]

Vojna z Ogrsko

[uredi | uredi kodo]
Karta Bolgarije v njenem največjem obsegu med Samuelovo vladavino okoli leta 1000[22]

Bizantinsko-bolgarski konflikt je dosegel višek leta 1003, ko se je vanj vključila Ogrska. Bolgarsko ozemlje pod Karpati se je od začetka 9. stoletja raztezalo vse do Tise in srednje Donave. Med Samuelovo vladavino je bil guverner tega najbolj sevezozahodnega dela Bolgarskega cesarstva grof Ahtum, vnuk grofa Glada, katerega so v 930. letih porazili Ogri. Ahtum je imel na razpolago veliko vojsko in je usešno branil svoj del meje cesarstva. Poleg tega je zgradil več cerkva in samostanov, preko katerih se je v Transilvanijo širilo krščanstvo.[93][94]

Poroka Gavrila Radomirja s hčerko ogrskega vladarja je utrdila bolgarse odnose z najmočnejšo državo ob Donavi, po Gézovi smrti pa so se odnosi poslabšali. Bolgari so kot njegova naslednika podprli Gyulo in Koppányja in ne Gézovega sina Štefana I.. Rezultat te podopore je bil spor, ki se je končal z razdorom poroke med Gavrilom Radomirjem in ogrsko princeso. Ogri so napadli Ahtuma, ki je neposredno podprl kandidata za ogrsko krono. Štefan I. je prepričal Ahtumovega glavnega pomočnika Hanadina, naj sodeluje v njihovemu napadu. Zaroto so odkrili, zato je Hanadin pobegnil in se pridružil ogrski vojski.[95] Bizantinska vojska je medtem oblegala Ahtimov sedež Vidin. Četudi je mnogo vojakov želelo sodelovati v obrambi mesta, je Ahtum vztrajal pri obrambi severa države. Po nekaj mesecih je v bitki z Ogri padel.[96] Po njegovem porazu in smrti se je vpliv Bolgarov na severu močno zmanjšal.

Nadaljnji bizantinski uspehi

[uredi | uredi kodo]
V prvem desetletju drugega tisočletja je bilo veliko krvavih bitk, obleganj in spopadov; na sliki je upodobljena ena od bizantinskih zmag v tem obdobju

Bizantinci so izkoristili bolgarske težave in prodirali proti severu. Leta 1003 je Bazilij II. Z veliko vojsko napadel Vidin, najpomembnejše mesto v severozahodni Bolgariji. Po osmih mesecih obleganja so Bizantinci končno osvojili trdnjavo,[97] domnevno zaradi izdaje krajevnega škofa.[98] Branilci mesta so odbili vse prejšnje napade na mesto, vključno grškim ognjem.[89] Medtem ko je Bazilij II. oblegal Vidin, je Samuel napadel Odrin in plenil po njegovi okolici.[99] Bazilij se je zato odločil za vrnitev v Konstantinopel. Zaradi strahu, da bo na glavni cesti proti prestolnici naletel na bolgarsko vojsko, se je njegova vojska vračala po dolini Morave in leta 1004 prišla do ključnega bolgarskega mesta Skopja. Bolgarska vojska je taborila na drugem bregu Vardarja. Ko je Bazilij II. našel primerno plitvino, je z vojsko prebredel Vardar in porazil presenečeno Samuelovo vojsko. Pri tem je uporabil enako taktiko kot na reki Sperhej.[100]

Bizantinci so po zmagi prodirali naprej proti zahodu in oblegali trdnjavo Pernik. Guverner mesta, Krakra, ni nasedel Bazilijevim obljubam o plemiškem položaju in bogastvu in je uspešno branil trdnjavo. Bizantinci so se zaradi težkih izgub vrnili v Trakijo.[97][101]

Samuel je isto leto krenil na pohod proti Tesaliji. Njegovi vojaki so iz zasede ujeli njenega guvernerja Halda,[89][102] vendar trenutni uspeh ni mogel nadomestiti izgub, ki so jih utrpeli v preteklih štirih letih. Bolgarski vojaški neuspehi so zrahljali moralo nekaterih Samuelovih vojaških poveljnikov, predvsem ujetih bizantinskih plemičev. Samuelov zet Ašot, guverner Drača, se je povezal z lokalnimm Bizantinci in vplivnim Samuelovim tastom Ivanom Hrizelom. Ašot in njegova žena sta se vkrcala na eno od bizantinskih ladij, ki so oblegale mesto, in pobegnila v Konstantinopel. Hrizel je medtem leta 1005 mesto predal bitantinskemu poveljniku Evstahiju Dafnomelu in s tem dejanjem svojim sinovom zagotovil patricijski položaj.[82][103]

V letih 1006 in 1007 je Bazilij II. prodrl globoko na ozemlje pod bolgarsko oblastjo.[104] Leta 1009 je porazil Samuelovo vojsko pri Kreti, vzhodno od Soluna.[105] V naslednjih letih je z vsakoletnimi vojnimi pohodi opustošil vse, na kar je naletel.[106] Vojski se še nista spopadli v odločilni bitki, vendar je postalo jasno, da se bolgarskemu upiranju bliža konec. Stalni vojaški pohodi in spopadi so izčrpali tako Bolgarsko kot Bizantinsko cesarstvo.[105][107]

Bitka na Belasici (Ključu)

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Bitka na Belasici.
Bitka na Belasici
Posledice bitke; Manasova kronika

Leta 1014 je Samuel nameraval ustaviti Bazilija še preden bi vdrl bolgarsko ozemlje. Ker so bizantinski pohodi Bolgarijo običajno potekali po dolini Strumice, je dal Samuel v soteskah okoli Ključa zgraditi visoke lesene pregrade, ki naj bi ustavile sovražnika.

Ko je Bazilij poleti 1014 krenil na pohod proti Bolgarom, je njegova vojska med napadi na pregrade utrpela težke izgube. Samuel je medtem poslal svojega generala Nestorica v napad na Solun, kar je zmanjšalo moč njegove vojske. Guverner Soluna Botanijat je v bližini mesta porazil Nestorico[108] in se zatem pridružil Bazilijevi vojski pri Ključu.[109] Po nekaj dneh stalnih poskusov preboja je bizantinski poveljnik in guverner Plovdiva Nikifor Ksifij odkril stransko pot, po kateri je obšel ovire, in 29. julija iz zaledja napadel Bolgare.[106] Bizantinci so kljub obupnemu odporu premagali bolgarsko vojsko in zajeli 14.000 vojakov.[110] Nekateri viri omenjajo celo 15.000 ujetnikov.[111] Bazilij II. je takoj po zmagi poslal vojsko pod poveljstvom svojega priljubljenega generala Teofilakta Botanijata na zasledovanje preživelih Bolgarov. Njegova vojska je padla v zasedo Gavrila Radomirja, ki je osebno ubil Botanijata.

Po bitki so na Bazilijev ukaz bolgarske ujetnike oslepili. Vsakemu stotemu so iztaknili samo eno oko, de je lahko druge vodil domov.[112][113] Samuel je ob pogledu na oslepelo vojsko doživel srčni napad in dva dni kasneje 15. oktobra 1014 umrl.[106] Bazilij je zaradi okrutnega dogodka dobil vzdevek »klavec Bolgarov« (grško Βουλγαροκτόνος Bulgaroktόnos). Nekateri zgodovinarji teoretizirajo, da je bilo dejanje maščevanje za smrt Bazilijevega generala Botanijata. [114]

Téme Bizantinskega cesarstva pod Bazilijem II.

Bitka na Belasici je imela daljnosežne politične posledice. Samuelov sin in naslednik Gavril Radomir je bil sicer talentiran vojaški poveljnik, vendar Bolgariji ni mogel vrniti njene nekdanje moči. Po Samuelovi smrti se je mnogo vojaških poveljnikov, tudi Krakra, vdalo Bizantincem. Sremskega vojvodo Sermona so Bizantinci prevarali in ubili.[115] Po nizu bitk so Bizantinci do leta 1018, se pravi v samo štirih letih po Samuelovi smrti, osvojili celo Bolgarijo.[116] Večino njenega ozemlja so vključili v novo Bolgarsko témo s središčem v Skopju, [117] Nova bolgarska država je nastala šele 150 let kasneje z uporom bratov Petra in Asena leta 1185.

Družina, grob in zapuščina

[uredi | uredi kodo]
Ostanki bazilike sv. Ahila na Prespanskem jezeru, v kateri so odkrili Samuelov grob

Samuelova žena Agata je bila hčerka draškega mogotca Ivana Hrizelija.[118] Z njo je imel več otrok, od katerih sta po imenu znana samo njegov naslednik Gavril Radomir in hčerka Miroslava. Po bolgarski vdaji leta 1018 se omenjata še neimenovani hčerki, Samuel pa je imel tudi izvenzakonskega sina.[118] Kot Samuelova hčerka se omenja tudi Kosara, poročena z Ivanom Vladimirjem Dukljanskim, za katero se zdaj domneva, da je bila njegova sorodnica ali celo Agatina nečakinja.[119] Gavril Radomir je bil poročen dvakrat: prvič z Ilono Ogrsko in drugič z Ireno iz Larise. Miroslava je bila poročena z bizantinskim ujetnikom Ašotom Taratonitom.

Samuelovi potomci so se morali po padcu Bolgarije preseliti na podarjene posesti v Mali Aziji in Armeniji in dobili pomembne položaje na bizantinskem dvoru. Ena od njegovih vnukinj, Katarina, je postala bizantinska cesarica. Vnuk Peter II. Deljan je med velikim uporom leta 1040-1041 poslušal obnoviti Bolgarsko cesarstvo. Bizantinski cesarici sta postali tudi dve drugi Samuelovi potomki.[120] Več drugih potomcev je bilo strategov v bizantinski vojski ali guvernerjev v različnih provincah.

Obstaja tudi druga različica o Samuelovem poreklu. Stepan Asogik, zgodovinar iz 11. stoletja, piše, da je imel Samuel samo enega brata, in navaja, da sta bila Armenca iz armenskega okrožja Derjan, ki je bilo priključeno k Bizantinskemu cesarstvu. Oba sta bila poslana v Makedonijo v boj proti Bolgarom, vendar sta prestopila na njihovo stran.[121] Asogikovo različico podpirata tudi zgodovinarja Nicholas Adonz, ki je z analizo dogodkov in dejstev ugotovil, da je imel Samuel samo enega brata - Davida,[122] in Jordan Ivanov. Samo en brat je omenjen tudi na Samuelov napis.

 
 
 
 
 
 
 
komit
Nikolaj
 
 
 
Ripsimija
Armenska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
David
 
Mojzes
 
Aron
 
Samuel
Bolgarski
 
 
 
Agata
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gavril
Radomir
 
 
Miroslava
 
 
neznana hčerka
 
 
neznana hčerka

Arabski zgodovinar Jahja Antioški trdi, da je Samuelovega sina Gavrila umoril Aronov sin in vodja Bolgarov, ker v Bolgariji vladala Aronova rodbina. Asogik in Jahja jasno ločujeta Samuelovo rodbino od Aronove in Komitopulije od carske rodbine. Mojzes in Aron po njunem mnenju nista bila iz rodbine Komitopuli. David in Samuel sta bila armenskega porekla, medtem ko sta bila Mojzes in Aron Armenca po materini strani.[123]

Samuelov grob je leta 1965 odkril grški profesor Nikolaos Moutsopoulos v cerkvi sv. Ahila na Prespanskem jezeru, ki jo je zgradil Samuel za relikte istoimenskega svetnika.[124] Na cesarjevi pogrebni opravi sta bili izvezeni dve papigi, ki sta bili domnevno grb družine Komitopuli.[125] V cerkvi so odkrili tudi grobova Samuelovega sina Gavrila Radomirja in nečaka Ivana Vladislava.

Cesarjeve posmrtne ostanke so prenesli v Muzej bizantinske kulture v Solunu.[126] Ostanke bodo morali Grki po nedavno sklenjenem sporazumu predati Bolgarom, ki jih bodo pokopali skupaj z ostanki carjev Kalomana in Mihaela Šišmana v cerkvi štiridesetih mučencev v Velikem Tarnovem.[127]

Samuel je bil eden od najslavnejših bolgarskih vladarjev. Njegovo vojskovanje z Bizantinci je bilo epsko obdobje bolgarske zgodovine. Veliko število spomenikov v Bolgariji in Makedoniji, med njimi v Petriču in Ohridu, priča, da je spomin nanj še vedno živ. Po njem se imenujejo štiri bolgarske vasi in Rt Samuel (Nos Samuil) na Livingstonovem otoku na Antarktiki.[128] Samuel je glavna oseba najmanj treh romanov bolgarskih avtorjev Dimitra Taleva,[129] Antona Dančeva in Stefana Caneva in grškega romana V času Ubijalca Bolgarov avtorice Penelope Delta. V slednjem pripoved sledi dogodkom, kot jih opisuje S. Runciman.[130] Car je omenjen tudi v pesnitvah Ivana Vazova,[131] Penča Slavejkova[132] in Atanasa Dalčeva.[133]

Poimenovanje

[uredi | uredi kodo]

Jedro Samuelovega cesarstva je bilo ozemlje okoli Ohrida, se pravi zahodno in jugozahodno od središča Prvega bolgarskega cesarstva, zato jugoslovanski zgodovinar ruskega porekla Georgij Aleksandrovič Ostrogorski ločuje Samuelovo cesarstvo od Bolgarskega cesarstva. Imenuje ga Makedonsko cesarstvo, čeprav hkrati trdi, da je bilo neposreden politični in cerkveni naslednik cesarstva Simeona (vladal 893–927) in Petra (vladal 927–969) in so ga tako Samuel kot Bizantinci imenovali Bolgarsko cesarstvo.[134] Nekateri zgodovinarji iz iste šole, med njimi srbski učenjak Anastasijević, trdijo tudi, da je Samuel vladal v ločenem slovanskem Makedonskem cesarstvu, ki je bilo ustanovljeno kot posledica protibolgarskega upora.[135]

Po razpadu Jugoslavije so priznani srbski zgodovinarji in člani Srbske akademije znanosti in umetnosti to zastarelo teorijo zavrnili.[136][137][138] Teorijo vztrajno zagovarjajo samo še v Severni Makedoniji, kjer uradna državna doktrina govori o makedonskem slovanskem ali celo etnično makedonskem cesarstvu. [139] Doktrina je nezgodovinska, ker projicira sodobne etnične razlike na preteklost. [140] Poleg tega so bizantinski avtorji iz tega obdobja, pod imenom Makedonija pojmovali Makedonsko témo s središčem v Odrinu, ki ustreza sodobni Trakiji.[141] Večji del ozemlja sodobne Severne Makedonije je takrat spadalo v bolgarsko provinco Kutmičevica, [142] ki je delno sovpadala z bizantinskima provincama Solun in Strimon.[143] Ozemlje je bilo vključeno v Bizantinsko cesarstvo leta 1018 kot nova provinca Bolgarija.[144]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ http://www.promacedonia.org/vz1b/vz1b_6_3.html
  2. ↑ Warren Treadgold. A History of the Byzantine state and society. Stanford University Press, 1997, str. 871. ISBN 0804726302.
  3. ↑ F. Curta. Southeastern Europe in the Middle Ages, 500-1250. Cambridge University Press, 2006, str. 242. ISBN 0521815398.
  4. ↑ 4,0 4,1 Samuil of Bulgaria. Pridobljeno 23. maja 2008.
  5. ↑ Samuel of Bulgaria. Britannica Online. Pridobljeno 23. maja 2008.
  6. ↑ Whittow. Making of Orthodox Byzantium. str. 387-388.
  7. ↑ P. Stephenson. The legend of Basil the Bulgar-slayer. str. 16. ISBN 0-521-81530-4.
  8. ↑ D.F. Sullivan, urednik in prevajalec. The life of St Nikon. Brookline, 1987, str. 140-142.
  9. ↑ First Bulgarian Empire - Samuil. The Encyclopedia of World History. 2001. Pridobljeno 23. maja 2008.
  10. ↑ E. Gibbon, J. B. Bury. The Decline and Fall of the Roman Empire. Wildside Press LLC, 2004, str. 142. ISBN 0-8095-9240-1.
  11. ↑ S. Clissold, H.C. Darby. A short history of Yugoslavia from early times to 1966. CUP Archive, 1968, str. 140. ISBN 0-521-09531-X.
  12. ↑ J. Andreev. Българските ханове и царе [Balgarskite hanove i tsare]. Veliko Tarnovo, 1996, str. 127. ISBN 954-427-216-X.
  13. ↑ Bulgaria after Simeon. Pridobljeno 12. februarja 2008.
  14. ↑ S. Runciman. A History of the First Bulgarian Empire. Str. 217-218.
  15. ↑ B. Prokić (1906). Die Zusätze in der Handschrift des Johannes Scylitzes. Codex Vindobonensis hist. graec. LXXIV. München. str. 28. OCLC 11193528.
  16. ↑ F. Curta. Southeastern Europe in the early Middle Ages. Str. 241.
  17. ↑ N. Adontz (1938). Samuel l'Armenien, roi des Bulgares. MAR Bclsmp 39: 37.
  18. ↑ Zlatarski. History of the Bulgarian state, I, 2, str. 544, 562.
  19. ↑ B. Blagoeva. За произхода на цар Самуил, Za proizhoda na tsar Samuil. Istoričeski pregled 2 (1966): 91-94.
  20. ↑ Adontz. Samuel l'Armenien. Str. 358.
  21. ↑ Ioannes Scylitzes. Historia, 2, str. 346–347.
  22. ↑ 22,0 22,1 Delev. Залезът на Първото българско царство.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 Bozhilov, Gyuzelev (1999), str. 314-315.
  24. ↑ P. Petrov (1962). Восстание Петра и Бояна в 976 г. и борьба Комитопулов с Византией. Byzantinobulgarica (v ruščini) 1: 130–132.
  25. ↑ Zlatarski, str. 615.
  26. ↑ Skilices, str. 334–335.
  27. ↑ М.V. Levchenko (1951). Ценный источних по вопросу русско-византийских отношений в X веке (v ruščini). str. 66–68.
  28. ↑ G. Nikolov. Централизъм и регионализъм в ранносредновековна България (края на VІІ— началото на ХІ в.). Sofija 2005, str. 195.
  29. ↑ F. Westberg (1951) [1901]. Die Fragmente des Toparcha Goticus (Anonymus Tauricus aus dem 10. Jahrhundert). Leipzig: Zentralantiquariat der Dt. Demokrat. Republik. str. 502. OCLC 74302950.
  30. ↑ Petrov, str. 133.
  31. ↑ Petrov, str. 133–134.
  32. ↑ Всеобщая история Степаноса Таронского. str. 175–176.
  33. ↑ Scylitzes, str. 434–435.
  34. ↑ Petrov, P (1959). Образуване и укрепване на Западната Българска държава. Gsuiff 53 (2): 169–170.
  35. ↑ Seibt. Untersuchungen, str. 90.
  36. ↑ V.R. Rozen (1972). Император Василий Болгаробойца: извлечения из летописи Яхи Антиохийскаго. London: Variorum Reprints. str. 21. ISBN 978-0-902089-39-6.
  37. ↑ Petrov, str. 134.
  38. ↑ Adontz. Samuel l'Armenien, str. 353.
  39. ↑ Scylitzes, str. 434–435.
  40. ↑ Prokić, str. 28.
  41. ↑ V.R. Rosen (1972). Император Василий Болгаробойца: извлечения из летописи Яхи Антиохийскаго (v ruščini). London: Variorum Reprints. str. 20–21. ISBN 978-0-902089-39-6.
  42. ↑ P. Petrov (1958). По въпроса за автентичността на Виргинската грамота и съдържащите се в нея данни. Gsuiff 54: 219–225.
  43. ↑ Skylitzes, str. 435–436.
  44. ↑ Adontz 1965, str. 347-407.
  45. ↑ Kekaumenos. Strategikon, str. 65–66.
  46. ↑ Skylitzes, str. 436.
  47. ↑ Kekaumenos. Strategikon. St Petersburg, 1896, str. 65-66.
  48. ↑ G. Litavrin. Soveti i rasskazy Kekavmena. Sochinenie vizantiiskogo polkovodtsa XI veka. Moskva, 1972, str. 250-252.
  49. ↑ G. Ostrogorsky. History of the Byzantine state (Istorija Vizantije, Исторijа Византиje), str. 391-393.
  50. ↑ L. Diaconus. Historia. str. 171.
  51. ↑ W. Seibt. Untersuchungen zur Vor- und Frühgeschichte der bulgarischen Kometopulen. Handes Amsorya 89 (1975): 65-98.
  52. ↑ Rozen, str. 21.
  53. ↑ Stephen of Taron, str. 185-186.
  54. ↑ Dennis, Three Treatises, str. 242-43.
  55. ↑ Skylitzes, str. 436–438.
  56. ↑ A. Gilferding (1868). Letters from the history of Serbians and Bulgarians. Moskva. str. 209. OCLC 79291155.
  57. ↑ Roman Emperors - Basil II. Pridobljeno 23. marca 2008.
  58. ↑ Al-Rudrawari, str. 28-35.
  59. ↑ G. Ostrogorsky. History of the Byzantine state (Istorija Vizantije',Исторijа Византиje), str. 397-398.
  60. ↑ E Codd. Manuscriptis Bibliothecae Regiae Parisiensis. J.A.Cramer (urednik), 4 deli (Oxford, 1839-1841), Vol 4, str. 271, 282.
  61. ↑ Rozen, str. 27.
  62. ↑ Skylitzes, str. 446.
  63. ↑ Ivan Geometer. Anecdota Graeca. E Codd. Manuscriptis Bibliothecae Regiae Parisiensis. Oxford, 1839-1841. Vol 4, str. 271-273, 282-283.
  64. ↑ Zlatarski, str. 645–647.
  65. ↑ V. G. Vasilyevskiy. К истории 976-986 годов (v ruščini). str. 83.
  66. ↑ Ioannes Geometer. Carmina, kolona 920A.
  67. ↑ Ostrogorsky. Byzantine State, str.303-308.
  68. ↑ Zlatarski, str. 651–652.
  69. ↑ Yahya, PO 23 (1932), str. 430-431
  70. ↑ Stephen of Taron, str. 198.
  71. ↑ Rozen, str. 34.
  72. ↑ Skylitzes, str. 449.
  73. ↑ Skylitzes, str. 449–450.
  74. ↑ Skylitzes, str. 450.
  75. ↑ P. Stephenson. The legend of Basil the Bulgar-slayer, str. 17. ISBN 0-521-81530-4.
  76. ↑ Andreev, 1999, str. 331-334.
  77. ↑ Rozen, str. 43.
  78. ↑ F. Šišić (1928). Летопис попа Дукљанина (v srbščini). Beograd, Srbska kraljeva akademija, str. 330. OCLC 4434344.
  79. ↑ I. Duichev (1942). Преписка на папа Инокентий III с българите. Gsuff 38: 22–23.
  80. ↑ 80,0 80,1 Šišić, str. 331.
  81. ↑ Šišić, str. 334.
  82. ↑ 82,0 82,1 Skylitzes, str. 451.
  83. ↑ I. Venedikov (1973). Първият брак на Гаврил Радомир. Collection in memory of Аl. Burmov (v bolgarščini). str. 144–149. OCLC 23538214.
  84. ↑ Holmes. Basil II and the government of the empire, vii, str. 264-265.
  85. ↑ Antoljak. Samuel and his estate. str. 78-80.
  86. ↑ R.V. Rozen. Император Василий Болгаробойца. str. 34.
  87. ↑ J. Andreev. Българските ханове и царе. Veliko Tarnovo, 1996, str. 125. ISBN 954-427-216-X.
  88. ↑ 88,0 88,1 Skylitzes, str. 452.
  89. ↑ 89,0 89,1 89,2 Prokić, str. 30.
  90. ↑ Zonaras, V, str. 118–119.
  91. ↑ Skyl.—Cedr., ibid., II, str. 452–453.
  92. ↑ Skylitzes, str. 452–454.
  93. ↑ Legenda Saneti Gerhardi episcopi, str. 489.
  94. ↑ Venedikov, str. 150.
  95. ↑ Legenda Saneti Gerhardi episcopi, str. 492–493.
  96. ↑ Venedikov, str. 151–152.
  97. ↑ 97,0 97,1 Skylitzes, str. 454.
  98. ↑ J. Ivanov (1970) [1931]. Български старини из Македония (v bolgarščini). Sofija: Nauka i izkustvo. str. 557. OCLC 3736478.
  99. ↑ Skylitzes, str. 454–455.
  100. ↑ Skylitzes, str. 455.
  101. ↑ Zlatarski, str. 685–687.
  102. ↑ Actes d'Iviron I. Des origines au milieu du XIe siècle, Archives de l'Athos XIV, uredniki J.Lefort, N. Oikonomides, D. Papachryssanthou, H. Métrévéli. Pariz, 1985, doc. 8.
  103. ↑ G. Ostrogorsky. History of the Byzantine state, str. 404-405.
  104. ↑ Gilferding, str. 250.
  105. ↑ 105,0 105,1 Zlatarski, str. 689–690.
  106. ↑ 106,0 106,1 106,2 Skylitzes, str. 457.
  107. ↑ Daulaurier, str. 37.
  108. ↑ Selected sources for the Bulgarian history, II, str. 66.
  109. ↑ Pirivatrić. Samuilova država, str. 136.
  110. ↑ A. Fol in drugi (1983). Кратка история на България (v bolgaršlini). Sofija: Nauka i izkustvo, str. 71. OCLC 8553856.
  111. ↑ L. V. Gorina. Conquest of Bulgaria by Byzantium (v ruščini). Moskovska državna univerza.
  112. ↑ I. Duichev (1943–1946). Из старата българска книжнина (v bolgarščini). 2. Sofija: Hemus, str. 102. OCLC 80070403.
  113. ↑ Cecaumenes. Strategion, str. 65-66.
  114. ↑ Zlatarski, str. 699.
  115. ↑ Zlatarski, str. 742–744.
  116. ↑ P. Pavlov (2002). Emperor Samuil and the "Bulgarian epopee" (v bolgarščini). Sofija, Veliko Tarnovo: VMRO Rusa. Arhivirano iz izvirnika 25. maja 2009.
  117. ↑ Themes in the Byzantine Empire under Basil II.
  118. ↑ 118,0 118,1 PmbZ, Samuel Kometopulos (#26983).
  119. ↑ PmbZ, Kosara (#24095).
  120. ↑ V. Zlatarski. Istorija 1 B - Priturka 15. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  121. ↑ Asoghik (Stepanos de Taron). L'histoire universelle. Pariz, 1859. Nemški prevod, Leipzig, 1907.
  122. ↑ J. Ivanov. Произход на цар Самуиловия род (Izvor družine kralja Samuela). Сборник в чест на В. Н. Златарски. Sofija, 1925.
  123. ↑ Adontz. Samuel l'Armenien, str. 387-390.
  124. ↑ K. Popkonstantinov. The offer for exchange of Samuel's remains is a provocation from Greece (v bolgarščini). Focus Agency, 15. maja 2007. Pridobljeno 28. aprila 2007.
  125. ↑ E. Selian. The Coat of Arms of Emperor Samuel. American Chronicle, 21. marec 2009. The Coat of Arms of Emperor Samuel. Macedonian Digest, 40 – april 2009.
  126. ↑ S. Tsimas (7. oktober 2014). Τα οστά του Σαμουήλ, η ανταλλαγή και το παρασκήνιο. Καθημερινή. Pridobljeno 7. oktobra 2014.
  127. ↑ P. Dobrev (18. april 2007). The remains of Tsar Samuel will after all go to Tarnovo — to the grave of Kaloyan (v bolgarščini). e-vestnik.bg. Pridobljeno 28. aprila 2007.
  128. ↑ Republic of Bulgaria, Ministry of Foreign Affairs, Antarctic Place-names Commission, Bulgarian Antarctic Gazetteer Samuel Point. Pridobljeno 10. septembra 2008.
  129. ↑ D. Talev (1998). Самуил — цар български. Аbagar. ISBN 954-584-238-5.
  130. ↑ [1].
  131. ↑ I. Vazov. The Volunteers at Shipka (v bolgarščini). Pridobljeno 10. septembra 2008.
  132. ↑ P. Slaveikov. Tsar Samuil (v bolgarščini). 10. septembra 2008.
  133. ↑ Towards the Motherland (v bolgarščini). Pridobljeno septembra 2008.
  134. ↑ History of the Byzantine State. Rutgers, 1969, str. 301-302.
  135. ↑ D.N. Anastasiević. Hipoteza o Zapadnoj Bugarskoj. Glasnik Skopskog naučnog društva. Skopie, 1928.
  136. ↑ T. Živković. Pohod bugarskog cara Samuila na Dalmaciju. Beograd, Istorijski časopis 49 (2002): 9-25.
  137. ↑ Pirivatrić. Samuilova država: obim i karakter.
  138. ↑ Vizantološki institut (Srpska akademija nauka i umetnosti), Naučno delo, 1997, str. 253-256.
  139. ↑ An outline of Macedonian history from ancient times to 1991. Makedonska ambasada v Londonu. Pridobljeno 28. aprila 2007.
  140. ↑ The Oxford Dictionary of Byzantium, Vol 1, New York-Oxford, Oxford University Press, 1991, str. 1838.
  141. ↑ D. Bečev. Historical Dictionary of the Republic of Macedonia. Scarecrow Press, 2009, str. Iii. ISBN 0810862956.
  142. ↑ A. P. Vlasto. The entry of the Slavs into Christendom: an introduction to the medieval history of the Slavs. CUP Archive, 1970, str. 169. ISBN 0-521-07459-2.
  143. ↑ R.J. Fox, R.L. Fox. Brill's Companion to Ancient Macedon: Studies in the Archaeology and History of Macedon, 650 BC - 300 AD. BRILL, 2011, str. 35. ISBN 9004206507.
  144. ↑ C. Kostov, P. Lang (2010). Contested Ethnic Identity: The Case of Macedonian Immigrants in Toronto, 1900-1996, str. 48. ISBN 3034301960.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • N. Adonz. Études Arméno-Byzantines. Samuel l'Armenien, Roi des Bulgares. Livraria Bertrand, Lizbona, 1965.
  • J. Andreev, M. Lalkov (1996). The Bulgarian Khans and Tsars. Abagar. ISBN 954-427-216-X.
  • J.-Cl. Cheynet. Pouvoir et contestations a Byzance (963-1210). Pariz, 1990.
  • P. Delev, V. Katsunov, P. Mitev, E. Kalyanova, I. Beeva, B. Dobrev. History and civilization for 11. grade. 12. The decline of the First Bulgarian Empire. Trud, Sirma, 2006. ISBN 954-9926-72-9.
  • B. Dimitrov. Bulgaria: illustrated history. Bulgarian epic endeavours for independence 968–1018. Borina, Sofija, 1994. ISBN 954-500-044-9.
  • Fine, John Van Antwerp Jr. (1991). The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century. University of Michigan Press. ISBN 978-0-472-08149-3.
  • M. Lalkov. Tsar Samuil (997–1014). Rulers of Bulgaria. Kibea, 1997. ISBN 954-474-098-8.
  • D.M. Lang. The Bulgarians: from pagan times to the Ottoman conquest. Boulder, Colo.: Westview Press, 1976. ISBN 0-89158-530-3.
  • R-J. Jones, C. Ludvig, B. Zielke, T. Pratsch, uredniki. Prosopographie der mittelbyzantinischen Zeit Online. Berlin-Brandenburgische Akademie der Wissenschaften. De Gruyter, 2013.
  • G. Ostrogorsky. History of the Byzantine State. Rutgers Univ. Press, 1969.
  • P. Pavlov. Samuil and the Bulgarian epopee. Sofija, Veliko Tarnovo, 2002.
  • S. Pirivatrić, B. Ferjančičl. Samuil's state: appearance and character. Institute of Byzantology SANU. Beograd 1997, OCLC 41476117.
  • S. Runciman. A history of the First Bulgarian Empire. The end of an empire. George Bell & Sons, London, 1930. OCLC 832687.
  • G. Schlumberger. L'epopee byzantine a la fin du X-me siecle. Pariz, 1900.
  • W. Treadgold. A History of the Byzantine State and Society. Stanford, 1997. ISBN 0-8047-2630-2.
  • S. Tsanev. Bulgarian Chronicles. Chapter XIII. (972–1014). Heroic agony. Tsar Roman, Tsar Samuil. Trud, Zhanet 45, 2006. ISBN 054-528-610-5.
  • V. Zlatarski. История на българската държава през средните векове. Том I. История на Първото българско царство, Част II. От славянизацията на държавата до падането на Първото царство (852—1018). Nauka i izkustvo, Sofija, 1971. OCLC 67080314.
  • The Bulgarians and Bulgaria. 1.3. The Bulgarian capitals in the Macedonian lands. The southwestern Bulgarian lands. Ministry of Internal Affairs, Тrud, Sirma, 2005.
  • John Skylitzes: A Synopsis of Byzantine History, 811-1057: Translation and Notes. Cambridge University Press, 2010. ISBN 978-0-521-76705-7.
Samuel Bolgarski
dinastija Komitopuli
Umrl: 6. oktober 1014
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Roman I. 		Car Bolgarskega cesarstva
997-1014
de facto od 976 		Naslednik: 
Gavril Radomir
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Samuel_Bolgarski&oldid=6196178«