Rjavi uhati netopir
Rjavi uhati netopir | ||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
Plecotus auritus (Linnaeus, 1758)[1] |
Rjavi uhati netopir (znanstveno ime Plecotus auritus) je velika vrsta netopirjev, razširjena v Evropi.
Opis
[uredi | uredi kodo]Odrasle živali merijo v dolžino med 42 in 53 mm, razpon prhuti imajo med 24 in 29 cm, tehtajo pa med 5 in 11 grami. Ime je vrsta dobila po dolgih uhljih, ki v dolžino merijo od 33 do 39 mm.
Ta vrsta netopirjev dan preživi v skupinah. Najraje se zadržujejo v podzemnih jamah, lahko pa tudi v votlih drevesih in stavbah. Za razliko od večine netopirjev se pri lovu na žuželke, ki jih običajno ne lovi v letu, zanaša na vid[2]. Pogosto lovi tudi podnevi, leti pa počasneje od večine ostalih vrst netopirjev.
Parjenje poteka jeseni, samice pa junija naslednje leto skotijo po enega mladiča.
Eholociranje
[uredi | uredi kodo]Pri lovu si poleg vida pomaga tudi z eholociranjem na frekvencah med 27 in 56 kHz, z največjo energijo pri 45 kHz in povprečno dolžino pulzov 2,5 ms[3][4].
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Woodland Management For Bats Guide Arhivirano 2013-03-19 na Wayback Machine.
- Chiroptera Specialist Group (1996). Plecotus auritus . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2006. IUCN 2006. Pridobljeno: 12 May 2006.
- Stevens, Martin (2005): The role of eyespots as anti-predator mechanisms, principally demonstrated in the Lepidoptera. Biol. Rev. 80(4): 573–588. DOI: 10.1017/S1464793105006810 (HTML abstract)
- ARKive Arhivirano 2008-04-12 na Wayback Machine. fotografije
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Linnæus, Carl (1758). Systema naturæ per regna tria naturæ, secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis. Tomus I (v latinščini) (10 izd.). Holmiæ: Laurentius Salvius. str. 32. Pridobljeno 22. novembra 2012.
- ↑ (Stevens 2005).
- ↑ Parsons, S. and Jones, G. (2000) 'Acoustic identification of twelve species of echolocating bat by discriminant function analysis and artificial neural networks.' J Exp Biol., 203: 2641-2656.
- ↑ Obrist, M.K., Boesch, R. and Flückiger, P.F. (2004) 'Variability in echolocation call design of 26 Swiss bat species: Consequences, limits and options for automated field identification with a synergic pattern recognition approach.' Mammalia., 68 (4): 307-32.