Pojdi na vsebino

Rdeči avgust

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rdeči avgust
18. avgusta 1966 se je Mao Cetung srečal s študenti rdeče garde na Trgu nebeškega miru v Pekingu, kar je sprožilo množične pokole v središču Pekinga.
LokacijaPeking, Ljudska republika Kitajska
DatumAvgust 1966 — September 1966
Žrtve10.275 - 85.196
StorilciMao Cetung, Chen Boda, Džang Čing, Kang Sheng, Yao Wenyuan, Zhang Chunqiao, Wang Li, Xie Fuzhi

Rdeči avgust, ki prvotno pomeni avgust 1966 kulturne revolucije, je izraz, ki se uporablja za označevanje vrste množičnih pokolov v Pekingu, večinoma v avgustu 1966. Po uradni statistiki leta 1980 je Rdeča garda od avgusta do septembra 1966 v Pekingu pobila skupaj 1.772 ljudi - vključno z učitelji in ravnatelji številnih šol; poleg tega je bilo izropanih 33.695 domov in 85.196 družin je bilo prisiljenih zapustiti mesto.[1][2][3][4][5][6][7][8][9][10] Pobijanje, ki ga je izvedla Rdeča garda, je vplivalo tudi na več podeželskih okrožij v Pekingu, kar je na primer povzročilo "pokol v Daxingu", med katerim je bilo od 27. avgusta do 1. septembra v okrožju Daxinga v Pekingu ubitih 325 ljudi.[2][7][11] Najstarejša smrtna žrtev pokola v Daxingu je bila stara 80 let, najmlajša pa le 38 dni; 22 družin je bilo zaprtih.[7][12][13] Po uradni statistiki, objavljeni 7. novembra 1985, je bilo število žrtev pretepa in umrlih med Rdečim avgustom 10.275.[9][14][15]   

18. avgusta 1966 se je kitajski voditelj Mao Cetung srečal s Song Binbinom, vodjo Rdeče garde, na Tiananmenu v Pekingu, kar je močno spodbudilo Rdečo gardo, ki je nato začela množično pobijanje v mestu.[7][13][16] Metode pokola med Rdečim avgustom so vključevale pretepanje, mučenje z biči, davljenje, teptanje, prekuhavanje, obglavljenje in tako naprej; zlasti metoda, uporabljena za pobijanje večine dojenčkov in otrok, je bila, da so jih potisnili na tla in jih razrezali na pol.[13][17][18][19] Mnogi ljudje, vključno z uglednim pisateljem Lao She, so zaradi preganjanja storili samomor. Med pokoli je Mao javno nasprotoval kakršnim koli vladnim posegom v študentsko gibanje, Xie Fuzhi, minister ministrstva za javno varnost, pa je naročil policiji in organom javne varnosti, naj zaščitijo Rdečo gardo, namesto da bi jo aretirali.[20][21][22][23][24] Vendar je situacija do konca avgusta 1966 ušla izpod nadzora, zaradi česar sta bila Centralni komite kitajske komunistične partije (KPK) in kitajska vlada prisiljena sprejeti več intervencij, ki so postopoma pripeljale do konca pokola.[23][25]

Rdeči avgust v Pekingu velja za izvor rdečega terorja v kitajski kulturni revoluciji, ki je spodbudil gibanje Rdeče garde v številnih mestih, vključno s Šanghajem, Guangzhoujem, Nanjingom in Xiamenom, k preganjanju in pobijanju političnih nasprotnikov.[26][27][28][29][30][31] Obstaja primerjava med datumom "18. avgust 1966", ki je bil ključni trenutek Rdečega avgusta, s Kristalno nočjo, ki je bila uvod v holokavst nacistične Nemčije.[29][32][33][34][35][36] Poleg tega so Rdeči avgust skupaj s kasnejšimi pokoli po vsej Kitajski med kulturno revolucijo primerjali s pokolom v Nanjingu, ki ga je izvedla japonska vojska med drugo kitajsko-japonsko vojno.[33][34][35][37][38]

Zgodovina pokola

[uredi | uredi kodo]

Zgodovinsko ozadje

[uredi | uredi kodo]

16. maja 1966 se je v celinski Kitajski začela kulturna revolucija. 5. avgusta je Rdeča garda do smrti pretepla prvega podravnatelja eksperimentalne srednje šole pri Pekinški normalni univerzi Biana Zhongyuna, prvega izobraževalnega delavca v Pekingu, ki ga je umorila Rdeča garda.[8][23][31][39][40][41]

Pokol v Pekingu

[uredi | uredi kodo]

18. avgusta 1966 se je kitajski diktator Mao Cetung srečal z vodjo Rdeče garde Song Binbinom, na Tiananmenu v Pekingu, kjer sta se sestala. Po koncu sestanku se je morala Rdeče garde znatno dvignila, kar je sprožilo njihov ogromen pokol v Pekingu.[10][13][42][43] Zlasti 25. avgusta 1966 je na tisoče rdečegardistov začelo izvajati enotedenski pokol na tržnici Langan (榄杆市) v okrožju Chongwen.[13][23] Istočasno je Rdeča garda začela uničevati »štiri stare«.[13][44] Skupaj je bilo uničenih 4.922 zgodovinskih znamenitosti.[5] 

Rdeča garda na Trgu nebeškega miru v Pekingu septembra 1966.

22. avgusta 1966 je Mao odobril dokument Ministrstva za javno varnost, v katerem je ukazal "da naj ne uporabljajo policijske sile – brez izjeme – za posredovanje ali zatiranje gibanja revolucionarnih študentov".[5][45][46] Naslednji dan je Mao opravil govor na delovni konferenci Centralnega komiteja KPK, v katerem je javno podprl študentsko gibanje in nasprotoval kakršnim koli posegom v "kulturno revolucijo študentov":[21][47]

Po mojem mnenju Peking ni tako kaotičen. Študentje so zbrali 100.000 ljudi in nato ujeli morilce. To je povzročilo nekaj panike. Peking je preveč nežen. Izdane so bile pritožbe, [a konec koncev] je huliganov zelo malo. Zaenkrat se nehajte vmešavati. O reorganizaciji središča [mladinske] lige je še prezgodaj reči kaj določnega; počakajmo štiri mesece. Prenagljene odločitve lahko samo škodijo. Delovne ekipe so bile poslane v naglici;  proti levici so se borili v naglici; v naglici so bili sklicani sestanki 100.000;  pritožbe so bile izdane v naglici; Za nasprotovanje novemu občinskemu [partijskemu] komiteju v Pekingu so v naglici rekli, da je enako nasprotovanju [partijskemu] centru. Zakaj je nedopustno nasprotovati K? Sam sem izdal velik likovni plakat 'Bombardirajte štab!' Nekatere težave je treba kmalu rešiti. Na primer, delavci, kmetje in vojaki se ne bi smeli vmešavati v veliko kulturno revolucijo študentov. Naj gredo učenci na ulico. Kaj je narobe s tem, da pišejo plakate z velikimi črkami ali gredo na ulico? Naj tujci slikajo. Posnamejo posnetke, da pokažejo vidike naših nazadnjaških teženj. Ampak to ni pomembno. Naj nam imperialisti delajo škandal.

26. avgusta je tudi minister za javno varnost Xie Fuzhi, ukazal, naj zaščitijo Rdečo gardo in jih ne aretirajo; izjavil je, da ni narobe, da Rdeča garda pretepa "slabe ljudi", in da je v redu, če so "slabi ljudje" ubiti.[2][7][11] Naslednji dan se je v okrožju Daxing v Pekingu zgodil "pokol Daxing".[22][23][24] Med srečanjem z vodji več pokrajinskih sistemov javne varnosti je Xie ponovil svoje točke, da ubijanje, ki ga je izvajala Rdeča garda, ni njihova stvar in da bi bila napaka, če bi ministrstvo za javno varnost aretiralo Rdečo gardo.[5][22][23][46]

Konec pokola

[uredi | uredi kodo]
Mao Cetung in Rdeča garda v Pekingu oktobra 1966.

Do konca avgusta 1966 so razmere ušle izpod nadzora, kar je prisililo Centralni komite KPK in kitajsko komunistično vlado k večkratnim intervencijam, ki so postopoma pripeljale do konca množičnega pokola.[23][25] 5. septembra je People's Daily objavil članek (用文斗, 不用武斗), v katerem je pozval h koncu spopadov in pokolov.[48]

Kljub temu je na milijone pripadnikov Rdeče garde še naprej prihajalo v Peking, da bi videli Maa Cetunga na Trgu nebeškega miru ob več priložnostih, vključno s 15. septembrom, 1. oktobrom in tako naprej.[24]

Dogodki v pokolu

[uredi | uredi kodo]

Metode ubijanja

[uredi | uredi kodo]
Zbor Rdeče garde na Trgu nebeškega miru (1967).

Med Rdečim avgustom so metode pobijanja, ki jih je v pokolu uporabljala Maova Rdeča garda, vključevale pretepanje, mučenje z biči, davljenje, teptanje, prekuhavanje, obglavljenje in tako naprej.[13][18][19][49] Zlasti metoda, uporabljena za ubijanje večine dojenčkov in otrok, je bila, da so jih podrli ob tla in jih razrezali na pol.[13][18][19][50]

Število žrtev

[uredi | uredi kodo]
  • Po uradnih statističnih podatkih, objavljenih leta 1980, je Rdeča garda od avgusta do septembra 1966 v Pekingu umorila skupno 1.772 ljudi - vključno z učitelji in ravnatelji številnih šol; poleg tega je bilo izropanih tudi 33.695 domov in 85.196 družin je bilo prisiljenih zapustiti Peking.[7][8][9][10][51]
  • V "pokolu Daxing" je bilo od 27. avgusta do 1. septembra umorjenih 325 ljudi v okrožju Daxing v Pekingu.[2][7][11] Čeprav večina raziskovalcev meni, da je bilo število smrtnih žrtev v pokolu v Daxingu že prešteto v skupni seštevek Pekinga (tj. 1.772), se nekateri raziskovalci ne strinjajo in trdijo, da število smrti v podeželskih okrožjih, kot sta Daxing in Changping, ni bilo šteto v pekinški občini podatki.[52]
  • Po uradni statistiki, objavljeni leta 1985, je število mrtvih med Rdečim avgustom znašalo 10.275; poleg tega je bilo izropanih 92.000 domov in 125.000 družin je bilo prisiljenih zapustiti Peking.[9][14][15]

Posledice in vpliv

[uredi | uredi kodo]
Politična propaganda Rdeče garde v kampusu šanghajske univerze Fudan: "Branite centralni partijski komite s krvjo in življenjem! Branite predsednika Maa s krvjo in življenjem!".

Rdeči avgust v Pekingu velja za izvor rdečega terorja v kitajski kulturni revoluciji.[27][28][40][53] Nekateri Rdeči gardisti iz pekinške srednje šole št. 6 so celo napisali na steni "Naj živi rdeči teror!" s krvjo njihovih žrtev.[54]

Rdeči avgust je spodbudil gibanje Rdeče garde v več mestih Kitajske, vključno s Šanghajem, Guangzhoujem, Nanjingom in Xiamenom, kjer je Rdeča garda preganjala in celo pobijala lokalne politične voditelje, intelektualce, učitelje in pripadnike petih temnopoltih kategorij.[28][30][31][34] Na primer, 15. septembra 1966 je enajst pripadnikov Rdeče garde s Pekinške univerze za tuje študije odšlo v Šanghaj in se združilo z Rdečimi gardisti iz Šanghajske šole tujih jezikov ter vzklikalo "Naj živi rdeči teror" in preganjalo skupaj 31 učiteljev.[34]

Obstaja primerjava med datumom "18. avgust 1966", ki je bil ključna točka med Rdečim avgustom, in Kristalno nočjo, ki je bila uvod v holokavst nacistične Nemčije. Poleg tega so Rdeči avgust skupaj s kasnejšimi pokoli po vsej Kitajski med kulturno revolucijo primerjali tudi s pokolom v Nanjingu, ki ga je izvedla japonska vojska med drugo kitajsko-japonsko vojno.[33][34][35][37][38]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 »A Massacre in Daxing County During the Cultural Revolution«. Chinese Law & Government (v angleščini). 14 (3): 70–71. 7. december 2014. doi:10.2753/CLG0009-4609140370.
  3. ↑ Phillips, Tom (11. maj 2016). »The Cultural Revolution: all you need to know about China's political convulsion«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Arhivirano iz spletišča dne 8. decembra 2019. Pridobljeno 23. decembra 2019.
  4. ↑ Dong, Yifu. »My Grandfather Survived China's Cultural Revolution. Why Does He Still Love Mao?«. Foreign Policy (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 24. decembra 2019. Pridobljeno 23. decembra 2019.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 Jian, Guo; Song, Yongyi; Zhou, Yuan (17. julij 2006). Historical Dictionary of the Chinese Cultural Revolution (v angleščini). Scarecrow Press. str. xxi. ISBN 978-0-8108-6491-7. Arhivirano iz spletišča dne 11. junija 2020. Pridobljeno 10. julija 2020.
  6. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 7,6 Jian, Guo; Song, Yongyi; Zhou, Yuan (23. julij 2015). Historical Dictionary of the Chinese Cultural Revolution (v angleščini). Rowman & Littlefield. ISBN 978-1-4422-5172-4.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Wang, Jiajun (5. september 2014). »怎样反思"红卫兵"« (v kitajščini). Phoenix Weekly (凤凰周刊). Arhivirano iz spletišča dne 16. oktobra 2017. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 Song, Yongyi (2011). »文革中"非正常死亡"了多少人？ ---- 读苏扬的《文革中中国农村的集体屠杀》«. Boxun (v kitajščini). Dong Xiang (动向). Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 »Chinese Red Guards Apologize, Reopening A Dark Chapter«. NPR.org (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 14. februarja 2020. Pridobljeno 14. februarja 2020.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 Southerl, Daniel (18. julij 1994). »A NIGHTMARE LEAVES SCARS, QUESTIONS«. Washington Post (v ameriški angleščini). ISSN 0190-8286. Arhivirano iz spletišča dne 24. decembra 2019. Pridobljeno 23. decembra 2019.
  12. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 13,6 13,7 Yu, Luowen. »文革时期北京大兴县大屠杀调查«. Chinese University of Hongkong (v kitajščini). Lecture Room. Arhivirano iz spletišča dne 9. junija 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019. 婴儿往往是被劈成两半。有的孩子被孤零零地留在家里，打手们到各家搜，见到小孩就扔到门口的马车上，多数孩子被活活摔死了。死人都被埋在村北边的苇塘里，后来人们管那里叫"万人坑"。有的小孩没被摔死，从"万人坑"里还想往外爬，打手们上去就是一铁锹，再把他打回去。
  14. ↑ 14,0 14,1 Peng, Xiaoming (2. marec 2013). »记下老红卫兵的血债«. Beijing Spring (北京之春) (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 9. maja 2013. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  15. ↑ 15,0 15,1 Sai, Hongqiu. »毛泽东大笑谈杀人«. Boxun (v kitajščini). 北京周末诗会. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  16. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  17. ↑ Wang, Youqin. 文革受难者 ——关于迫害、监禁和杀戮的寻访实录 (PDF) (v kitajščini). University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. oktobra 2016.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 »北京大兴文革屠杀：婴儿被劈成两半«. Boxun (v kitajščini). 1. avgust 2013. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 »集体遗忘文革，无疑是一种更深远的民族公耻«. Ipkmedia (光传媒) (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 29. junija 2020. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  20. ↑ Xiong, Jingming; Song, Yongyi; Yu, Guoliang (15. junij 2018). 中外學者談文革 (v kitajščini). Hongkong: The Chinese University Press. ISBN 978-988-17563-3-6.
  21. ↑ 21,0 21,1 Mao, Zedong (23. avgust 1966). »Talk At The Work Conference Of The Centre«. Marxists Internet Archive. Arhivirano iz spletišča dne 15. julija 2018.
  22. ↑ 22,0 22,1 22,2 »文革公安部长谢富治谈红卫兵打死人：我们管不着«. Phoenix New Media (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 23,4 23,5 23,6 »卞仲耘丈夫：宋彬彬没参与打人 但她是一伙儿的«. Phoenix New Media (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 »对红卫兵组织失去信任 毛泽东决定下放知青始末«. Phoenix New Media (v kitajščini). Renming Wang. 14. december 2009. Arhivirano iz spletišča dne 27. maja 2015. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  25. ↑ 25,0 25,1 Wang, Nianyi (13. junij 2006). »《亲历重庆大武斗》序«. China News Digest (华夏文摘) (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 19. maja 2011. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  26. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  27. ↑ 27,0 27,1 Xiong, Jingming; Song, Yongyi; Yu, Guoliang (15. junij 2018). 中外學者談文革 (v kitajščini). Hongkong: The Chinese University Press. ISBN 978-988-17563-3-6.
  28. ↑ 28,0 28,1 28,2 »47周年回放：再忆文革"八.一八"和 "红八月"«. Radio Free Asia (v kitajščini). 15. avgust 2013. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  29. ↑ 29,0 29,1 Jin, Zhong (27. avgust 2016). »红八月，血迹未乾«. Independent Chinese PEN Center (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  30. ↑ 30,0 30,1 »1966年首都红卫兵上海搞武斗:没打死就是文斗«. Tencent (v kitajščini). Century (世纪). 28. september 2013. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2020. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  31. ↑ 31,0 31,1 31,2 Wang, Youqin. 卞仲耘纪念文章（续） (v kitajščini). University of Chicago. Arhivirano iz spletišča dne 11. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  32. ↑ »王容芬经历的"8·18"«. Deutsche Welle (v kitajščini). 19. avgust 2011. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  33. ↑ 33,0 33,1 33,2 Wang, Chuanye. »沉重的回忆（41）"文革"风暴到来的时候«. Chinese University of Hongkong (v kitajščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. marca 2020. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  34. ↑ 34,0 34,1 34,2 34,3 34,4 Xi, Ligong (2012). »也说"老红卫兵"«. Boxun (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  35. ↑ 35,0 35,1 35,2 Lang, Jun (2012). »伫视王晶垚－宋彬彬对簿历史的公堂——《宋彬彬谈话纪要》的解读及其它（下）«. China News Digest (华夏文摘) (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 11. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  36. ↑ Ma, Sheng-Mei (1. januar 1987). »Contrasting Two Survival Literatures: On the Jewish Holocaust and the Chinese Cultural Revolution«. Holocaust and Genocide Studies (v angleščini). 2 (1): 81–93. doi:10.1093/hgs/2.1.81. ISSN 8756-6583.
  37. ↑ 37,0 37,1 Luo Ri, Yu Deng (13. december 2018). »讀者來函：建構文化創傷——從南京大屠殺與「文革」說起«. Initium Media. Arhivirano iz spletišča dne 11. decembra 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  38. ↑ 38,0 38,1 Ma, Jian (2016). »谁敢把皇帝拉下马？----文革五十周年反思«. Independent Chinese PEN Center (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. junija 2020. Pridobljeno 10. decembra 2019.
  39. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  40. ↑ 40,0 40,1 Lasseter, Tom. »Chinese haunted by bloody 'Red August'«. Austin American-Statesman (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2020. Pridobljeno 12. junija 2020.
  41. ↑ Wang, Youqin. 文革受难者 ——关于迫害、监禁和杀戮的寻访实录 (PDF) (v kitajščini). University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. oktobra 2016.
  42. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  43. ↑ Wang, Youqin. 文革受难者 ——关于迫害、监禁和杀戮的寻访实录 (PDF) (v kitajščini). University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. oktobra 2016.
  44. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  45. ↑ »47周年回放：再忆文革"八.一八"和 "红八月"«. Radio Free Asia (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019. Pridobljeno 14. februarja 2020.
  46. ↑ 46,0 46,1 Xiong, Jingming; Song, Yongyi; Yu, Guoliang (15. junij 2018). 中外學者談文革 (v kitajščini). Hongkong: The Chinese University Press. ISBN 978-988-17563-3-6.
  47. ↑ Mao, Zedong (23. avgust 1966). »在中央工作会议上的讲话«. Marxists Internet Archive (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2019.
  48. ↑ Yang, Jishen (4. julij 2017). 天地翻覆: 中国文化大革命历史 (v kitajščini). 天地图书.
  49. ↑ Wang, Youqin. 文革受难者 ——关于迫害、监禁和杀戮的寻访实录 (PDF) (v kitajščini). University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. oktobra 2016.
  50. ↑ Wang, Youqin. 文革受难者 ——关于迫害、监禁和杀戮的寻访实录 (PDF) (v kitajščini). University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. oktobra 2016.
  51. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  52. ↑ Du, Junfu (2012). »文革屠杀事件注记二则« (PDF). Remembrance (v kitajščini). 83. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. aprila 2020. Pridobljeno 14. aprila 2020.
  53. ↑ Wang, Youqin (2001). »Student Attacks Against Teachers: The Revolution of 1966« (PDF). The University of Chicago. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. aprila 2020.
  54. ↑ Wang, Youqin. »学生王光华之死«. The University of Chicago (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 26. decembra 2018. Pridobljeno 10. decembra 2019.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rdeči_avgust&oldid=6280214«