Pekinški človek
| Pekinški človek | |
|---|---|
| |
| Tradicionalna reconstrukcija lobanje pekinškega človeka | |
Znanstvena klasifikacija 
| |
| Domena: | Eukaryota |
| Kraljestvo: | Animalia |
| Deblo: | Chordata |
| Razred: | Mammalia |
| Red: | Primates |
| Podred: | Haplorhini |
| Infrared: | Simiiformes |
| Družina: | Hominidae |
| Poddružina: | Homininae |
| Pleme: | Hominini |
| Rod: | Homo |
| Vrsta: | |
| Podvrsta: | †H. e. pekinensis
|
| Tričlensko ime | |
| †Homo erectus pekinensis (Black Davidson in Otto Zdansky, 1927)
| |
| Sinonimi | |
|
Sinanthropus pekinensis | |
Pekinški človek ((kitajsko: 北京猿人, pinjin Běijīng Yuánrén, latinsko Homo erectus pekinensis), je primer Homo erectusa (slovensko pokončni človek), ki se šteje za naslednika avstralopiteka in prednika Homo sapiensa (slovensko sodobni človek).
15 delnih lobanj, 11 spodnjih čeljusti, veliko zob, nekaj kosti in veliko kamnitega orodja so odkrili med izkopavanji v Džovkovdjanu (pinjin Chou K'ou-Tien) v bližini Pekinga, Kitajska, v letih 1923-1927. Znanstveniki menijo, da so fosili stari okoli 500.000 let,[1] novejše analize (26Al/10Be) pa kažejo, da so stari okoli 680.000-780.000 let.[2] (pleistocen).
Večino študij fosilov je opravil Davidson Black do svoje smrti leta 1934. Njegovo delo je nadaljeval Franz Weidenreich, ki je fosile preučeval do svojega odhoda iz Kitajske leta 1941. Fosili so bili zaradi varnosti (druga svetovna vojna) poslani v Združene države Amerike in so se na poti izgubili. Na srečo so se ohranili izvrstni odlitki in opisi. Na sliki je rekonstrukcija Franza Weidenreicha, nastala na osnovi okostij najmanj štirih različnih oseb, ker nobeno okostje ni bilo popolno.
Sinantropi so bili predvsem nabiralci in lovci. Pekinški človek se povezuje z javanskim človekom (Pithecanthropus erectus). Arheološko najdišče Džovkovdjan, na katerem je bil odkrit pekinški človek, je bilo leta 1987 vpisano v Unescov seznam svetovne dediščine v Afriki in Oceaniji pod naslovom Džovkovdjan - najdišče pekinškega človeka. Izkopavanja na najdišču se nadaljujejo.
-
Džovkovdjan, lokacija 1, kjer je bil najden prvi relativno popoln zgornji del lobanje -
Rekonstrukcija zgornjega dela lobanje prvega odkritega pekinškega človeka -
Doprsni kip pekinškega človeka v Narodnem muzeju Kitajske
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Ian Tattersall. "Out of Africa again...and again?". Scientific American, 1997, 276 (4): 60.–68.
- ↑ BBC News 11. septembra 2009. (angleško) Pridobljeno 27. avgusta 2011.
Nadaljnje branje
[uredi | uredi kodo]- Aczel, Amir D. (2007). The Jesuit and the Skull: Teilhard de Chardin, Evolution, and the Search for Peking Man. Riverhead Books.
- Carroll, Owen (1981). The Religious Implications of the Choukoutien Lower Cave. James Press.
- Frängsmyr, Tore (2012). »Peking Man: New Light on an Old Discovery«. V Buchwald, Jed Z. (ur.). A Master of Science History: Essays in Honor of Charles Coulston Gillispie. Springer. str. 49–62. ISBN 978-94-007-2627-7.
- Jia, Lanpo; Huang, Weiwen (1990). The Story of Peking Man: From Archaeology to Mystery. Oxford University Press.
- Schmalzer, Sigrid (2008). The People's Peking Man: Popular Science and Human Identity in Twentieth-Century China. University of Chicago Press. ISBN 978-0226738604.
- Weidenreich, Franz (1943). The Skull of Sinanthropus pekinensis; A Comparative Study on a Primitive Hominid Skull. Geological Survey of China.
- Weidenreich, F. (1941). The Extremity Bones of Sinanthropus pekinensis. Geological survey of China.