Nataša Sukič

Nataša Sukič
Namestnica koordinatorke Levica
Na položaju 2. september 2023
Predhodnik	Asta Vrečko
Poslanka v Državnem zboru
Na položaju 2018
Osebni podatki
Rojstvo	1. junij 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1] (62 let) Ljubljana
Politična stranka	Levica
Poklic	pisateljica, političarka, aktivistka

Nataša Sukič, slovenska pisateljica, političarka, lezbična aktivistka in didžejka, * 1. junij 1962, Ljubljana.

Trenutno je poslanka Državnega zbora Republike Slovenije, v poslanski skupini Levice, in podpredsednica državnega zbora.^[2]

Nataša Sukič se je rodila materi Martini Vegan in očetu Ludviku Sukiču. Prvih pet let svojega življenja je preživela v Murski Soboti. (Nato je do konca gimnazije živela na Kočevarjevi ulici 12 v Mariboru.) Po končani I. gimnaziji Maribor so se s sestro Andrejo in materjo Martino preselile v Ljubljano. Študirala je elektrotehniko, diplomirala je leta 1996. Je samozaposlena v kulturi.

Leta 1987 je sodelovala pri ustanovitvi lezbične skupine LL v okviru feministične skupine LILIT. LL, ki danes velja za najstarejšo tovrstno organizacijo ne le v Jugoslaviji, temveč v vsej vzhodni Evropi. Istega je v Mladini izdala prilogo Ljubimo ženske: Nekaj o ljubezni med ženskami, ki predstavlja prvi lezbični manifest in medijski coming out. Januarja naslednjega leta se je skupina osamosvojila in ustanovila Lezbično sekcijo LL pri Društvu ŠKUC. Nataša Sukič od takrat deluje kot lezbično-feministična aktivistka v Lezbični sekciji ŠKUC LL.

Leta 1993 je sodelovala pri zasedbi Metelkove, v bivši stavbi Lovci so s soaktivistkami kasneje ustanovile prvi lezbični klub v tem prostoru, Monokel. Skupaj s Suzano Tratnik sta leta 1996 izdali L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984–1995. Kot prva ženska didžejske kulture na Slovenskem je od leta 1988 delovala kot rezidentka v klubu K4.

Je pobudnica ustanovitve lezbične knjižne zbirke Vizibilija pri založbi ŠKUC, katere odgovorna urednica je bila med letoma 1998 in 2005. Med letoma 1998 in 2015 je urejala Lezbomanijo, radijsko oddajo o lezbijkah, gejih in trans ostalih na ljubljanskem Radiu Študent.

Kot promotorka gledališča in vodja projektov kulturne vzgoje in humanistike je delala v Cankarjevem domu, kasneje je bila direktorica Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij in generalna sekretarka Združenja slovenskih ustanov.

Od leta 2004 s Tatjano Greif izvajata program Upravljanje raznolikost v zaposlovanju, ki je bil kot primer dobre prakse prepoznan s strani Evropske komisije.

Nataša Sukič je leta 2014 kot kandidatka Združene levice nastopila na lokalnih volitvah za županjo Mestne občine Ljubljane. Od leta 2014 deluje kot mestna svetnica Levice.^[3] Leta 2018 je kot kandidatka Levice nastopila na državnozborskih volitvah in postala poslanka.^[4] Ponovno je bila izvoljena tudi na državnozborskih volitvah leta 2022. Stranka jo je predlagala tudi za podpredsednico Državnega zbora Republike Slovenije; s 52 glasovi podpore je bila izvoljena 25. maja 2022.^[5] Leta 2022 je s podporo stranke Levica kandidirala na lokalnih volitvah za naziv župana Mestne občine Ljubljana.^[6]

Leta 2024 je kandidirala na volitvah v Evropski parlament kot nosilka liste Levice.^[7] V primeru izvolitve bi bila članica Stranke evropske levice, izrazila pa je težnje po povezovanju z zelenimi strankami in nasprotovanje strankam, ki zagovarjajo »militarizacijo Evrope«, »antimigracijska izrekanja« in »netenje sovraštva«.^[8] Med kampanjo je zelo zagovarjala ustavitev vse vojaške pomoči Ukrajini, ki jo je napadla Rusija in se hkrati zavzemala za »mir« in »demilitarizacijo«. Trdila je, da umik Rusije ne bi pomenil miru.^[8] Za evroposlanko ni bila izvoljena, dobila pa je 10.909 preferenčnih glasov volivcev.^[9]

Strokovne tekste, literarna in druga besedila je objavljala v fanzinu Lesbozine, ki ga sta urejali skupaj s Suzano Tratnik, lezbičnem biltenu Pandora, Revolver, Lesbo, Časopisu za kritiko znanosti, Literaturi, Apokalipsi idr.

Leta 2008 je pri zbirki Vizibilija izšel njen kratkoprozni prvenec Desperadosi in nomadi. Njena druga zbirka kratkih zgodb Otroci nočnih rož je bila nominirana za nagrado fabula. Sledili so romani Molji živijo v prahu, Kino, Piknik in Bazen. Piknik je žanrsko izmuzljivo delo, ki bi ga bilo mogoče uvrstiti tudi med kratkoprozne zbirke. Romani Kino, Piknik in Bazen so bili nominirani za nagrado kresnik za najboljši roman, Kino in Bazen sta se uvrstila med deseterico, Piknik se je za nagrado potegoval tudi v finalni peterici.

Za pisavo Nataše Sukič je značilna fragmentiranost, protagonistke so umeščene na margino. V tekstih je mogoče zaslediti aluzije na popkulturo in lezbično kulturno (pred)zgodovino. Gre za izrazito atmosfersko pisavo, za erotično nabito pisavo, ki nemalokrat prestopa meje tega planeta.^[10]

Poleg tega ne smemo pozabiti, da avtorica v svoja dela pogosto vključuje ljudi z roba, torej marginalne skupine, »spolne izobčence«, pripadnike drugih ras in narodnosti z namenom, da bi čim bolj zabrisala stereotipe in predsodke večinske kulture do teh posameznikov.

• Desperadosi in nomadi (zbirka kratkih zgodb) (2005)
• Otroci nočnih rož (zbirka kratkih zgodb) (2008)
• Molji živijo v prahu (roman) (2010)
• Kino (roman) (2013)
• Piknik (roman/zbirka kratkih zgodb) (2015)
• Bazen (roman) (2017)
• Amplituda: remiksi in drugo (roman) (2020)

Slepi tir (radijska igra) (2011)