Katarina Courtenayska

Katarina I. Courtenayska
Markiza Namurja Gospa Courtenaya, Mortargisa in Balcona
Cesarica Latinskega cesarstva
Vladanje	15. december 1283 – 11. oktober 1307
Predhodnik	Filip I. Courtenayski
Naslednik	Katarina II.
Rojstvo	25. november 1274
Smrt	11. oktober 1307 (32 let) Pariz
Pokop	Opatija Maubuisson, Pariz
Zakonec	Karel, grof Valoijski
Potomci	Ivan, grof Chartresa Katarina II., latinska cesarica Ivana, grofica Beaumonta Izabela
Rodbina	Courtenay
Oče	Filip Courtenayski
Mati	Beatrice Sicilska, latinska cesarica
Religija	katoliška

Katarina Courtenayska ali Katarina I. je bila od leta 1283 do 1307 naslovna cesarica konstantinopelskega Latinskega cesarstva, * 25. november 1274, † 11. oktober 1307.

Živela je v izgnanstvu in imela oblast samo nad križarskimi državami v Grčiji. Leta 1301 je postala druga žena Karla Valoijskega, s katerim je imela sina in tri hčere. Najstarejša med njimi, Katarina II. Valoijska, kneginja Ahaje, jo je nasledila kot naslovna cesarica.

Katarina je bila edinka in naslednica latinskega cesarja Filipa I. Courtenayskega in Beatrice Sicilske.^[1]

Po očetovi smrti 15. decembra 1283 je nasledila zahteve do latinskega prestola v Konstantinoplu in bila priznana za cesarico latinskeh držav v Grčiji, četudi je Konstantinopel leta 1261 zavzelo Nikejsko cesarstvo.

Katarina je bila pred poroko trikraz zaročena.

Prvič, leta 1288, z Mihaelom IX. Paleologom, socesarjem Bizantinskega cesarstva. Poroko je predlegal ženinov oče, cesar Andronik II. Paleolog, v upanju, da bo zmanjšal grožnjo ponovne vzpostavitve oblasti Latincev v Bizantinskem cesarstvu in dosegel spravo s Svetim sedežem in evropskimi monarhi, ki so pretili z novo križarsko vojno. Po nekaj letih brezplodnih pogajanj in odločilnem ugovoru francoskega kralja je bila zaroka leta 1295 razdrta. Mihael IX. je bil takrat že poročen.

Drugič, junija 1295, z infantom Friderikom Aragonskim, sinom kralja Petra III. Kot pogoj zaroke je predvideni ženin obljubil, da se bo odpovedal svojim pravicam do Sicilskega kraljestva in pomagal ponovno osvojiti latinski imperij v Konstantinoplu. Temu predlogu je nasprotoval francoski kralj in zaroka je bila prekinjena.

Tretjič, 24. januarja 1299, z infantom Jakobom Majorškim, sinom kralja Jakoba II. Majorškega. Ker sta bila zaročenca v bližnjem sorodstvu, je bil pogoj za poroko odpustek papeža Bonifacija VIII., ki pa ni bil nikoli podeljen. Jakob se je namesto za poroko nato odločil za odhod v samostan.

Katarina se je 28. februarja 1301 v samostanu sv. Cloud blizu Pariza končno poročila z grofom Karlom Valoijskim, sinom francoskega kralja Filipa III.^[1] 23. aprila 1301 je Karel postal naslovni latinski cesar in ostal do Katarinine smrti.

Katarina je umrla v Parizu 11. oktobra 1307, stara 32 let. Naslednji dan je bila pokopana v opatiji Maubuisson.^[2] Eden od nosilcev njene krste je bil Jacques de Molay, veliki mojster vitezov templjarjev,

S Karlom Valoijskim je imela štiri otroke:

• Ivana (1302–1308), grofa Chartresa
• Katarino II. (pred 15. aprilom 1303 – oktober 1346),^[1] kneginjo Ahaje in naslovno cesarico Latinskega cesarstva
• Ivano (1304 – 9. julij 1363), poročeno z grofom Robertom III. Artoijskim^[3]
• Izabelo (1305 – 11. november 1349), opatinjo Fontevraulta