Pojdi na vsebino

Geografija Antarktike

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Geografija Antarktike
CelinaAntarktika
Koordinati80°S 90°E / 80°S 90°E / -80; 90
Površinarang 2. (neuradno)
 • Skupaj14.000.000 km2
 • Kopno98%
 • Voda2%
Obala17.968 km
MejeBrez kopenskih mej
Najvišja točkaVinsonov masiv, 4897 m
Najnižja točkaBentleyjev podledeniški jarek, -2555 m
Najdaljša rekaReka Onyx, 25 km
Največje jezeroVostok (jezero), 26.000 kvadratnih metrov (prib.)
Podnebjepodantarktično do antarktično
Terenleden z nerodovitninmi kamninami
Naravni virikrili, ribogojništvo, rakovice
Nevarnost naravnih nesrečvisoki vetrovi, blizzardi, cikloni, vulkanizem
Okoljski problemikrčenje ozonske plasti, dvigovanje morske gladine

V geografiji Antarktike prevladuje njena južna polarna lega in s tem led. Antarktična celina, ki se nahaja na Zemljini južni polobli, je asimetrično osredotočena okoli Južnega pola in večinoma južno od Antarktičnega kroga. Obliva jo Južni (ali Antarktični) ocean ali, odvisno od opredelitve, južni Tihi, Atlantski in Indijski ocean. Ima površino več kot 14 milijonov km².

Približno 98 % Antarktike pokriva antarktični ledeni pokrov, največji ledeni pokrov na svetu in tudi njen največji rezervoar sladke vode. V povprečju je debel najmanj 1,6 km, led pa je tako masiven, da je na nekaterih območjih kamnito podlago potisnil za več kot 2,5 km pod morsko gladino; pojavljajo se tudi podledeniška jezera tekoče vode (npr. jezero Vostok). Na obrobju ledenega pokrova pa se nahajajo ledene police in dvigi.

Septembra 2018 so raziskovalci Nacionalne geoprostorske obveščevalne agencije izdali zemljevid terena visoke ločljivosti (podrobnosti do velikosti avtomobila, na nekaterih območjih pa še bolj natančne) Antarktike, imenovan "Referenčni model nadmorske višine Antarktike" (REMA).[1]

Regije

[uredi | uredi kodo]
Obali princese Astrid in Ragnhild
Banzarina, Sabrinina, in Buddova obala ter obale raziskovalne postaje Law Dome

Fizično je Antarktika razdeljena na dva dela z Transantarktičnim gorovjem blizu vratu med Rossovim in Weddllovim morjem. Zahodna Antarktika in Vzhodna Antarktika približno ustrezata vzhodni in zahodni polobli glede na ničelni poldnevnik. Nekateri so to uporabo obravnavali kot evrocentrično, zato so včasih prednostni tudi alternativni izrazi Mala Antarktika in Velika Antarktika.

Malo Antarktiko pokriva Zahodni antarktični ledeni pokrov. O tem ledenem pokrovu je izražene nekaj skrbi, saj obstaja majhna možnost, da bi se sesedel. V tem primeru bi se gladina oceana v zelo kratkem času dvignila za nekaj metrov.

Vulkani

[uredi | uredi kodo]

Vulkani, ki se pojavljajo pod ledeniškimi ledenimi pokrovi, so znani z izrazom "Glaciovulkanizem" ali podledeniški vulkani. Članek, objavljen leta 2017, trdi, da so raziskovalci z univerze v Edinburghu pred kratkim odkrili 91 novih vulkanov pod ledenim dnom Antarktike in jih dodali na seznam k že do tedaj 47 znanih vulkanov.[2] Na Zahodni Antarktiki je bilo do danes ugotovljenih 138 možnih vulkanov.[3] O vulkanih v Zahodni Antarktiki je zelo malo znanega, zaradi Zahodnega antarktičnega ledenega pokrova, ki močno pokriva Zahodni antarktični sistem razpok -- verjetno središče vulkanske aktivnosti.[4] Raziskovalci imajo zaradi obširnega ledenega pokrova težave pri prepoznavi vulkanske aktivnosti.

Vzhodna Antarktika je bistveno večja od Zahodne Antarktike in podobno ostaja široko neraziskana glede na svoj vulkanski potencial. Medtem ko obstajajo znaki, da pod Vzhodnim antarktičnim ledenim pokrovom obstaja vulkanska aktivnost, trenutno o tej temi ni veliko podatkov.

Gora Erebus je ena najpomembnejših krajev v raziskavi antarktičnega vulkanizma, saj je to najjužnejše zgodovinsko aktivno vulkansko območje na planetu.[5]

Otok prevare je še en aktivni antarktični vulkan. Je eno najbolj zaščitenih območij na Antarktiki, glede na položaj med Južnimi Shetlandskimi otoki in Antarktičnim polotokom. Kot najbolj aktiven vulkan na Antarktičnem polotoku ga natančno preučujejo od njegovega odkritja leta 1820.

Na celini Antarktike obstajajo štirje vulkani, za katere velja, da so aktivni na podlagi opažene fumarolske aktivnosti ali "nedavnih" nahajališč tefre: gora Melbourne (2730 m) (74 ° 21'J., 164 ° 42'V.), stratovulkan; Gora Berlin (3500 m) (76 ° 03' J., 135 ° 52' Z.), stratovulkan; Gora Kauffman (2365 m) (75 ° 37' J., 132 ° 25' Z.), stratovulkan; in gora Hampton (3325 m) (76 ° 29' J., 125 ° 48' Z.), vulkanska kaldera. Gora Rittmann (2600 m) (73,45 ° S 165,5 ° V), vulkanska kaldera.

Več vulkanov na okoliških otokih ima znake dejavnosti vulkanov v preteklosti. Gora Erebus (3795 m), stratovulkan na otoku Ross z 10 znanimi izbruhi in 1 sumom na izbruh. Na nasprotni strani celine je bil najbolj aktiven otok prevare (62 ° 57 'J., 60 ° 38' Z.), vulkanska kaldera z 10 znanimi in 4 domnevnimi izbruhi. Bucklov otok v Bellenyjevem otočju (66 ° 50' J., 163 ° 12' V.), Pingvinov otok (62 ° 06'J., 57 ° 54'Z.), Pauletov otok (63 ° 35' J., 55 ° 47' Z. ) in Lindenbergov otok (64 ° 55' J. 59. 40 ° Z.) prav tako štejejo za aktivne. Leta 2017 so raziskovalci univerze v Edinburghu pod Zahodno Antarktiko odkrili 91 podvodnih vulkanov.[6][7]

Glaciovulkanizem

[uredi | uredi kodo]

Opredelitev glaciovulkanizma je "interakcija magme z ledom v vseh oblikah, vključno s snegom, ledeniškim srencem in kakršno koli snežnico."[8] Določa posebno vulkansko polje, ki je posebej osredotočeno okoli ledu in njegovega taljenja. To znanstveno področje je staro manj kot 100 let in zato nenehno dela nova odkritja. Za glaciovulkanizem so značilne tri vrste izbruhov: podledeniška erupcija, nadledeniški vulkanizem in ledeno-obrobni vulkanizem.[9]

Preučevanje glaciovulkanizma je ključnega pomena za razumevanje nastajanja ledenih pokrovov. Prav tako je dragoceno orodje za napovedovanje vulkanskih nevarnosti, kot je nevarnost pepela po izbruhu Eyjafjallajökulla na Islandiji.

Dežela Marie Byrd

[uredi | uredi kodo]

Dežela Marie Byrd je neverjetno velik del Zahodne Antarktike, ki ga sestavlja območje pod Antarktičnim polotokom. Dežela Marie Byrd je velika tvorba vulkanskih kamnin, za katero je značilno 18 izpostavljenih in podledeniških vulkanov. 16 od 18 vulkanov v celoti pokriva Antarktični ledeni pokrov.[10] Na tem območju ni bilo zabeleženega nobenega izbruha, vendar znanstveniki verjamejo, da so nekateri vulkani morda aktivni.

Aktivnost

[uredi | uredi kodo]

Znanstveniki in raziskovalci razpravljajo o tem, ali je 138 prepoznanih možnih vulkanov aktivnih ali spečih. Težko je dokončno reči, glede na to, da je veliko teh vulkanskih struktur zakopanih pod nekaj kilometri ledu.[11] Vendar plasti pepela v Zahodnem antarktičnem ledenem pokrovu[12] in deformacije na ledeni površini[13] kažejo, da bi bil Zahodni antarktični sistem razpok lahko aktiven in vseboval vulkane. Poleg tega seizmična aktivnost v regiji namiguje na gibanje magme pod skorjo, znak vulkanske aktivnosti.[14] Kljub temu pa še ni dokončnih dokazov o trenutno aktivnih vulkanih.

Za podledeniški vulkanizem je pogosto značilno taljenje ledu in podledeniška voda.[15] Čeprav obstajajo tudi drugi viri podledeniške vode, na primer geotermalna toplota, je to skoraj vedno pogoj vulkanizma. Znanstveniki ostajajo negotovi glede prisotnosti vode pod Zahodnim antarktičnim ledenim pokrovom, nekateri pa trdijo, da so našli dokaze, ki kažejo na njen obstoj.

Pogoji za nastanek

[uredi | uredi kodo]

V deželi Marie Byrd v Zahodni Antarktiki so vulkani običajno sestavljeni iz alkalne in bazaltne lave. Včasih so vulkani v sestavi povsem bazaltni. Zaradi geografske podobnosti dežele Marie Byrd velja, da so vulkani v Zahodnem antarktičnem sistemu razpok sestavljeni iz bazalta.[16]

Nad ledeniškimi bazaltnimi vulkani, znanimi tudi kot podzračni bazaltni vulkani, se običajno oblikujejo v visoke široke stožčaste oblike.[17] Ker nastanejo iz večkratnega kopičenja tekoče magme, ki izvira iz središča, se širijo široko in rastejo relativno počasi navzgor.[18] Vendar pa se Zahodni antarktični vulkani tvorijo pod ledenimi pokrovi in jih zato uvrščamo med podledeniške vulkane. Podledeniški vulkani, ki so monogenetični, so veliko bolj ozke, strme in ravne strukture. Poligenetični podledeniški vulkani imajo veliko različnih oblik in velikosti, saj jih sestavljajo številni različni izbruhi. Pogosto so videti bolj stožčaste oblike, kot stratovolkani.

Nevarnosti

[uredi | uredi kodo]

Pepel

[uredi | uredi kodo]

O posledicah vulkanskega pepela zaradi izbruhov znotraj antarktičnega kroga je bilo raziskanega bolj malo. Verjetno bi izbruh na nižjih zemljepisnih širinah povzročil nevarnosti za svetovno zdravje in letalstvo zaradi izpuščanja pepela. Kroženje zraka okoli sistema nizkega zračnega tlaka na Južnem polu sili zrak navzgor, hipotetično lahko pošlje pepel navzgor proti stratosferskim vetrovnim stržnom, ki bi ga tako hitro razpršili po vsem svetu.[19]

Taljenje ledu

[uredi | uredi kodo]

Pred kratkim, leta 2017, je raziskava našla dokaze o podledeniški vulkanski aktivnosti znotraj Zahodnega antarktičnega ledenega pokrova. Ta aktivnost ogroža stabilnost Ledenega pokrova, saj vulkanska aktivnost vodi do povečanega taljenja.[20] To bi lahko potisnilo Zahodni antarktični ledeni pokrov v krog naraščajočih temperatur in povečanega taljenja ledu.

Kanjoni

[uredi | uredi kodo]

Obstajajo trije ogromni kanjoni, ki se raztezajo na stotine kilometrov in se prebijajo skozi visoke gore. Nobenega kanjona ni mogoče videti na zasneženi površini celine, saj so pokopani pod več sto metrov ledu. Največji kanjon se imenuje Fundacijska dolina in je dolga več kot 350 km in široka 35 km. Patuxentska dolina je dolga več kot 300 km in široka več kot 15 km, Offset Rift kotlina pa je dolga 150 km in široka 30 km. Vse te doline ležijo pod in prečkajo tako imenovano "ledeno ločnico" - visok ledeni greben, ki se razteza vse od Južnega pola proti obali Zahodne Antarktike.[21]

Zahodna Antarktika

[uredi | uredi kodo]
Zahodna Antarktika na levi
Značilna pokrajina za območje Antarktičnega polotoka, s fjordi, visokimi obalnimi gorami in otoki. Kliknite na sliko za geografske podrobnosti.

Zahodna Antarktika je manjši del celine (50° – 180° Z), razdeljen na:

Območja

[uredi | uredi kodo]

Morja

[uredi | uredi kodo]

Ledene police

[uredi | uredi kodo]

Večje ledene police so:

Za vse ledene police glej: Seznam antarktičnih ledenih polic.

Otoki

[uredi | uredi kodo]

Za seznam vseh antarktičnih otokov glej Seznam antarktičnih in podantarktičnih otokov.

Vzhodna Antarktika

[uredi | uredi kodo]
Vzhodna Antarktika na desni

Vzhodna Antarktika je večji del celine, (50° Z – 180° V), tu se nahajata južni geomagnetni pol in geografski Južni pol. Razdeljena je na:

Območja

[uredi | uredi kodo]

Morja

[uredi | uredi kodo]

Ledene police

[uredi | uredi kodo]

Večje ledene police so:

Za vse ledene police glej: Seznam antarktičnih ledenih polic.

Otoki

[uredi | uredi kodo]

Za seznam vseh antarktičnih otokov glej Seznam antarktičnih in podantarktičnih otokov.

Raziskovalne postaje

[uredi | uredi kodo]
Za seznam antarktičnih raziskovalnih postaj glej Seznam raziskovalnih postaj na Antarktiki.

Teritorialni zahtevki

[uredi | uredi kodo]

Na Antarktiki je sedem držav postavilo uradne teritorialne zahteve.

Odvisnosti in ozemlja

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Stirone, Shannon (7. september 2018). »New Antarctica Map Is Like 'Putting on Glasses for the First Time and Seeing 20/20' – A high resolution terrain map of Earth's frozen continent will help researchers better track changes on the ice as the planet warms«. The New York Times. Pridobljeno 9. septembra 2018.
  2. ↑ »91 volcanoes discovered beneath Antarctica's ice. But are they active?«. USA TODAY (v angleščini). Pridobljeno 18. januarja 2019.
  3. ↑ van Wyk de Vries, M., Bingham, R. G. & Hein, A. S. A new volcanic province: an inventory of subglacial volcanoes in West Antarctica. Geol. Soc. Lond. Spec. Publ. 461 (2017).
  4. ↑ Hein, Andrew S.; Bingham, Robert G.; Vries, Maximillian van Wyk de (1. januar 2018). »A new volcanic province: an inventory of subglacial volcanoes in West Antarctica«. Geological Society, London, Special Publications (v angleščini). 461 (1): 231–248. doi:10.1144/SP461.7. ISSN 0305-8719.
  5. ↑ »Global Volcanism Program | Erebus«. volcano.si.edu (v angleščini). Pridobljeno 14. marca 2019.
  6. ↑ McKie, Robin (12. avgust 2017). »Scientists discover 91 volcanoes below Antarctic ice sheet«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 16. avgusta 2017.
  7. ↑ »Student's idea leads to Antarctic volcano discovery«. The University of Edinburgh (v angleščini). Pridobljeno 16. avgusta 2017.
  8. ↑ Smellie, 2000. Subglacial eruptions. In: Sigurdsson, H. (ed.) Encyclopaedia of Volcanoes. Academic Press, San Diego, pp. 403-418. Smellie, 2006. The relative importance of supraglacial versus subglacial meltwater escape in basaltic subglacial tuya eruptions: an important unresolved conundrum. Earth-Science Reviews, 74, 241-268.
  9. ↑ »What is Glaciovolcanism?«. WorldAtlas (v angleščini). Pridobljeno 19. februarja 2019.
  10. ↑ Winberry, J. P. & Anandakrishnan, S. Crustal structure of the West Antarctic rift system and Marie Byrd Land hotspot. Geology 32, 977–980 (2004).
  11. ↑ LeMasurier, W. E. Neogene extension and basin deepening in the West Antarctic rift inferred from comparisons with the East African rift and other analogs. Geology 36, 247–250 (2008).
  12. ↑ Iverson, N. A. et al. The first physical evidence of subglacial volcanism under the West Antarctic Ice Sheet. Sci. Rep. 7, 11457 (2017).
  13. ↑ Behrendt, J. C., Finn, C. A., Blankenship, D. D. & Bell, R. E. Aeromagnetic evidence for a volcanic caldera complex beneath the divide of the West Antarctic ice sheet. Geophys. Res. Lett. 25, 4385–4388 (1998).
  14. ↑ Winberry, J. P. & Anandakrishnan, S. Crustal structure of the West Antarctic rift system and Marie Byrd Land hotspot. Geology 32, 977–980 (2004).
  15. ↑ King, E. C., Woodward, J. & Smith, A. M. Seismic evidence for a water-filled canal in deforming till beneath Rutford Ice Stream, West Antarctica. Geophys. Lett. 31 (2004).
  16. ↑ Hein, Andrew S.; Bingham, Robert G.; Vries, Maximillian van Wyk de (1. januar 2018). »A new volcanic province: an inventory of subglacial volcanoes in West Antarctica«. Geological Society, London, Special Publications (v angleščini). 461 (1): 231–248. doi:10.1144/SP461.7. ISSN 0305-8719.
  17. ↑ Hein, Andrew S.; Bingham, Robert G.; Vries, Maximillian van Wyk de (1. januar 2018). »A new volcanic province: an inventory of subglacial volcanoes in West Antarctica«. Geological Society, London, Special Publications (v angleščini). 461 (1): 231–248. doi:10.1144/SP461.7. ISSN 0305-8719.
  18. ↑ »Types of Volcanoes«. volcano.oregonstate.edu. Pridobljeno 28. januarja 2019.
  19. ↑ Geyer, Adelina; Marti, Alejandro; Folch, A.; Giralt, Santiago (23. april 2017). »Antarctic volcanoes: A remote but significant hazard«. arXiv:1502.05188. doi:10.13039/501100003329. hdl:10261/162118. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  20. ↑ Golden, Ellyn; Kim, Ellen; Rachel Obbard; Dunbar, Nelia W.; Lieb-Lappen, Ross; Iverson, Nels A. (13. september 2017). »The first physical evidence of subglacial volcanism under the West Antarctic Ice Sheet«. Scientific Reports (v angleščini). 7 (1): 11457. doi:10.1038/s41598-017-11515-3. ISSN 2045-2322. PMC 5597626. PMID 28904334.
  21. ↑ Winter, Kate; Ross, Neil; Ferraccioli, Fausto; Jordan, Tom A.; Corr, Hugh F. J.; Forsberg, René; Matsuoka, Kenichi; Olesen, Arne V.; Casal, Tania G. (28. maj 2018). »Topographic Steering of Enhanced Ice Flow at the Bottleneck Between East and West Antarctica«. Geophysical Research Letters (v angleščini). 45 (10): 4899–4907. doi:10.1029/2018GL077504.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Geografija_Antarktike&oldid=6258220«