Genius cucullatus
Genius cucullatus (množina genii cucullati) je pritlikav keltski demon s kapuco in duh varuh. Čaščenje teh demonov je mogoče dokazati z napisi in slikami v Galiji, Britaniji, Germaniji in Noriku.
Etimologija
[uredi | uredi kodo]Ime genius cucullatus izhaja iz ogrinjala (keltsko sagum) s kapuco (keltsko cucullus, cuculla, tudi bardocucullus - bardovska kapuca[1]), klasičnega potovalnega oblačila Galcev. Povezava s čarobnim plaščem s kapuco Fionna mac Cumhailla ni zanesljiva.[2]
Upodabljanje in čaščenje
[uredi | uredi kodo]
Ime genius cucullatus je najdeno na dveh posvetilnih napisih iz svetišča v Wabelsdorfu blizu Celovca na Koroškem (rimska provinca Norik),[3] na nekaterih posvetilnih kamnih v Augusta Treverorum (Trier, rimska provinca Gallia Belgica), pa tudi v Veliki Britaniji, npr. v Corinium Dobunnorum (Cirencester, rimska provinca Britannia prima, tukaj skupaj z boginjo materjo). Reliefi jih prikazujejo deloma kot bradate škrate (Trier), deloma kot odrasle osebe v velikosti otroka (Cirencester). Včasih držijo meče ali zvitke, pogosteje pa jajca kot simbole plodnosti. V bližini zdravilnih vrelcev jih je mogoče najti kot stožčaste kamnite kipce.[2]
V garnizijah ob Hadrijanovem zidu so jih očitno častili kot duhove varuhe v bitki. Njihove posvetilne kamne so darovali legionarji. Njihova vloga nujnih pomočnikov je razvidna iz njihovih potovalnih oblačil – vedno so bili pripravljeni oditi na pomoč. Precej vesel prizor na keramičnih fragmentih iz Camulodunuma (Colchester, rimska provinca Britanija) prikazuje leteče genii cucullati kot pomočnike pri lovu.[2]
Genii cucullati so upodobljeni tako posamezno kot v skupinah po tri, včasih skupaj s sedečo boginjo.[4]
Kulturni vpliv
[uredi | uredi kodo]Genius cucullatus je verjetno povezan z maloazijskim bogom zdravilstva Telesforom (Dokončevalcem), spremljevalcem Asklepija in Higije, ki prav tako nosi plašč s kapuco. Povezavo so morda vzpostavili keltski Galačani, ki so svoj svet bogov odnesli s seboj iz svoje galske domovine v Anatolijo.[5]
Genii cucullati bi lahko živeli naprej v priljubljenih predstavah o pritlikavih demonih s koničastimi glavami in malih pomočnikih, ki so na koncu utelešeni v naših vrtnih palčkih.[2]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Helmut Birkhan. Kelten. Versuch einer Gesamtdarstellung ihrer Kultur. str. 936.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Helmut Birkhan. Kelten. Versuch einer Gesamtdarstellung ihrer Kultur. str. 747–748.
- ↑ Ubi Erat Lupa Nr. 5763: genio cu/cullato sa[crum]; Ubi Erat Lupa Nr. 8998: genio cu/cu[llat]o.
- ↑ Bernhard Maier. Lexikon der keltischen Religion und Kultur. str. 139.
- ↑ Helmut Birkhan. Kelten. Versuch einer Gesamtdarstellung ihrer Kultur. str. 146.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Rudolf Egger: Genius cucullatus. In: Wiener prähistorische Zeitschrift 19 (1932): 311–323.
- Fritz Moritz Heichelheim: Genius cucullatus. V: Archaeologica Aeliana 4 (12, 1935): 187–194.
- Jocelyn Toynbee: Genii Cucullati in Roman Britain. V: Hommages à Waldemar Deonna. Bruselj 1957, str. 456–469.
- Hedwig Kenner: Zu namenlosen Göttern der Austria romana, 2. Genius Cucullatus. V: Römisches Österreich 4 (1976): 147–161.
- Bernhard Maier: Lexikon der keltischen Religion und Kultur. Kröner, Stuttgart 1994, ISBN 3-520-46601-5, str. 139f.
- Helmut Birkhan: Kelten. Versuch einer Gesamtdarstellung ihrer Kultur. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Dunaj 1997, ISBN 3-7001-2609-3.
- Susanne Sievers, Otto Helmut Urban, Peter C. Ramsl: Lexikon zur Keltischen Archäologie. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 2012, ISBN 978-3-7001-6765-5, Zvezek A–K, str. 625–626.