Finnmarksvidda
| Finnmarksvidda | |
|---|---|
 Najnižje višine so v vzhodnem delu Finnmarksvidda, blizu Karasjoka in reke Tana. Rečne doline na tem območju so le 100-250 m nad morjem. | |
| Najvišja točka | |
| Nadm. višina | 300 do 500 m |
| Koordinate | 69°19′N 23°49′E / 69.317°N 23.817°E |
| Dimenzije | |
| Površina | 22.000 km² |
| Poimenovanja | |
| Domače ime | Finnmárkkoduottar |
| Geografija | |
  Finnmarksvidda Lega planote | |
| Lega | Troms og Finnmark, Norveška |
| Geologija | |
| Tip | planota |
Finnmarksvidda (severnosamijsko Finnmárkkoduottar) je največja norveška planota s površino večjo od 22.000 kvadratnih kilometrov.[1] Planota leži približno 300 do 500 metrov nad morsko gladino. Približno 36 % nekdanjega okrožja Finnmark leži na Finnmarksvidda.
Geografija
[uredi | uredi kodo]
Od občine Alta na zahodu do polotoka Varanger na vzhodu se razteza približno 300 kilometrov, vsaj toliko je široka od severa proti jugu in sega na Finsko. Jugovzhodni del planote varuje narodni park Øvre Anárjohka. 1409 kvadratnih kilometrov velik park je bil odprt leta 1976.[2]
Nekatera jezera v Finnmarksviddi so morda ostanki propadlih pingov, ki so se razvili v hladnih obdobjih zadnje deglaciacije.[3] Pingo so hribi z ledenim jedrom znotraj permafrosta, visoki 3–70 m in s premerom 30–1000 m. Običajno so stožčaste oblike ter rastejo in vztrajajo samo v okoljih permafrosta.
Narava
[uredi | uredi kodo]Planota vključuje obsežne brezove gozdove, borove planote, barja in ledeniško oblikovana jezera. Finnmarksvidda leži severno od arktičnega kroga in je najbolj znana kot dežela nekoč nomadskega ljudstva Sami in njihovih čred severnih jelenov. Njihova zavetišča v tundri še vedno uporabljajo pozimi.
Podnebje
[uredi | uredi kodo]
Finnmarksvidda, ki leži v notranjosti okrožja, ima subarktično podnebje z najnižjimi zimskimi temperaturami na Norveškem: najnižja kdaj koli zabeležena temperatura je bila −51,4 °C v Karasjoku 1. januarja 1886. Podnebje Kautokeina (307 m) predstavlja podnebje planote.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »About Finnmark«. Turistforeningen. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. novembra 2010. Pridobljeno 12. julija 2023.
- ↑ Ryvarden, Leif (2007). Stabbursdalen, Øvre Pasvik og Øvre Anárjohka. Norges nasjonalparker (v norveščini). Zv. 3. Gyldendal. ISBN 9788205376380.
- ↑ Svensson, Harald (1976). »Pingo problems in the Scandinavian countries«. Biuletyn Peryglacjalny. 26: 33–40.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
