Edvard VII. Britanski

Edvard VII.
Portret kralja Edvarda, 1901
Kralj Združenega kraljestva in britanskih domijonov, cesar Indije
Vladanje	22. januar 1901 – 6. maj 1910
kronanje	9. avgust 1902
Kronanje	1. januar 1903
Predhodnik	Viktorija
Naslednik	Jurij V.
Rojstvo	9. november 1841({{padleft:1841|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1][2][…] Buckinghamska palača
Smrt	6. maj 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[2][3][…] (68 let) Buckinghamska palača[5][6]
Pokop	20. maj 1910 kapela svetega Jurija, grad Windsor
Zakonec	Aleksandra Danska
Potomci	Princ Albert Viktor, vojvoda Clarenski in Avondalski Jurij V. Luiza, kraljevska princesa Princesa Viktorija Maud, norveška kraljica Princ Aleksander Janez
Imena Albert Edward
Rodbina	Saška-Coburg in Gotha
Oče	Albert, britanski princ
Mati	Viktorija Britanska

Edvard VII., kralj Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske, * 9. november 1841, † 6. maj 1910.

Edvard VII. je bil najstarejši sin Viktorije Britanske. Poročen je bil s princeso Aleksandro Dansko. Imela sta tri sinove in tri hčere. Vladal je med letoma 1901 in 1910. Njegova vladavina je bila kratka in mirna. Umrl je zaradi več srčnih napadov, star 68 let.

Bil je prvi britanski monarh iz rodbine Saško-Coburške in Gotha, ki se je kmalu po njegovi smrti preimenovala v rodbino Windsor.

Edvard se je rodil v jutru 9. novembra 1841 kot drugi otrok, vendar prvi sin, kraljice Viktorije in njenega moža princa Alberta. Kraljica Viktorija je 8. decembra 1841 razglasila svojega sina za valižanskega princa. Kot sin princa Alberta je nosil naziv princa Saško-Coburškega in Gotskega in vojvoda Saškega. Leta 1863 se je odrekel svoji rojstni pravici do vojvodine Saško-Coburške in Gothske v korist svojemu mlajšemu bratu, s čimer je preprečil neželeno personalno unijo med tem vojvodstvom in Združenim kraljestvom.

Kraljica Viktorija se je odločila, da bo njen sin dobil izobrazbo, ki ga bo pripravil na prihodnjo vlogo ustavnega monarha. Njegovo vzgojo je nadziral oče, vendar Edvard ni izstopal tako kot njegova starejša sestra Viktorija. Njegovi starši so imeli precej nerealna pričakovanja glede Edvardove zmogljivosti.^[7] Edvard je, ne glede na to, v času življenja tekoče govoril francoščino in nemščino.

Leta 1861 se je vpisal na Trinity College. Edvard je želel imeti vojaško kariero, vendar njegova želja ni bila upoštevana, ker je bil prestolonaslednik, in je bil spodbujen, da študira politiko. Istega leta je bilo urejeno srečanje z njegovo bodočo ženo, princeso Aleksandro Dansko. V tistem času sta kraljica Viktorija in princ Albert že uredila poroko med Edvardom in Aleksandro.^[7]

Decembra 1861 je umrl Edvardov oče princ Albert. Kraljica Viktorija je bila neutolažljiva in je nosila žalujoča oblačila naslednjih štirideset let - vse do konca njenega življenja. Za njegovo smrt je Viktorija začela kriviti Edvarda, za katerega razuzdano mladostno obnašanje je menila, da je negativno vplivalo na Albertovo zdravje. Odnos med materjo, monarhinjo, in njenim sinom, prestolonaslednikom, se je potem nenadoma poslabšalo. Viktorija se je umaknila iz javnega življenja, vendar ni dovolila, da bi njeno mesto prevzel Edvard. Poslala ga je na turnejo po Bližnjem vzhodu in po njegovi vrnitvi je sklenila njegovo zaroko s princeso Aleksandro.

Edvard se je 10. marca 1863 poročil z Aleksandro. Njun zakon je bil pozdravljen z neodobravanjem v nekaterih četrtletjih, saj je bila večina Viktorijinih sorodnikov nemškega porekla in Nemčija je bila v tistem času v nasprotju z Dansko.

Edvard in Aleksandra sta imela tri sinove in tri hčerke:

• Albert Viktor Kristjan Edvard (1864–1892)
• Jurij Friderik Ernest Albert (1865–1936) ∞ teška princesa Marija
• Luiza Viktorija Aleksandra Dagmar (1867–1931) ∞ fifski vojvoda Alexander Duff
• Viktorija Aleksandra Olga Marija (1868–1935)
• Matilda Šarlota Marija Viktorija (1869–1938) ∞ norveški kralj Haakon VII.
• Aleksander Janez Karel Albert (1871)

Valižanski princ in princesa sta vodila ekstravagantno družabno življenje, kar je pogosto motilo konzervativno Viktorijo. Edvard je imel več ljubic med časom svojega zakonskega življenja. Ženo je varal relativno diskretno, vendar ni mogel preprečiti govoric v javnosti in tudi novinarskih špekulacij. Aleksandra naj bi vedela za vse moževe ljubice. Edvard ni nikoli priznal otrok, ki so jih rodile njegove ljubice, za svoje, vendar se je domnevalo, da je bila Sonia Keppel, babica Camille, vojvodinje Cornwallske, njegov nezakonski otrok.

Edvard je začel menjati svojo ostarelo mamo na javnih slovesnosti in srečanjih. Kraljica Viktorija pa medtem svojemu sinu ni dovolila, da bi aktivno sodeloval pri vodenju države do leta 1898.^[7] Leta 1864 je bil Edvard besen, ko je na zborovanju o vprašanju konflikta med Dansko in Nemčijo stal na strani Danske, medtem pa je njegova mati podpirala Nemce. Istega leta se je spopadel s svojo mamo, ki mu je izrecno prepovedala, da se sestane z Garibaldijem.

Pozimi leta 1871 se je Edvard okužil s trebušnim tifusom, ki je prej ubil njegovega očeta. Prestolonaslednikova bolezen je povzročila veliko zaskrbljenost naroda, še posebej, ko je eden izmed Edvardovega spremstva umrl za to boleznijo. Edvardov odnos z njegovo mamo se je nekoliko izboljšalo in njegovo okrevanje je bilo sprejeto z olajšanjem, obeleženo s praznovanjem po vsem kraljestvu. Po ozdravljenju so se okoli Edvard zbrali politikov iz vseh krogov in strank, vključno z republikanci, in tako prispevali k dvigu njegove priljubljenosti med ljudmi v državi.

Kot valižanski princ je Edvard odpiral šole in užival v golfu, kockanju, lovu in konjskih dirkah. Leta 1875 je Edvard odpotoval v Indijo na osemmesečno turnejo. Njegovi svetovalci so občudovali prinčeve sposobnosti za vrednotenje vseh ljudi enako, ne glede na barvo kože in vero, in sam princ se je pritožil nad tem, kako so Britanci delali z Indijci. Turneja se je uspešno končala in njegova mati je nato s strani indijskega parlamenta dobila naziv cesarice Indije.

Leta 1892 sta valižanski princ in princesa izgubila sina, princa Alberta Viktorja, le šest mesecev po njegovi zaroki s princeso Marijo Teško. Smrt najstarejšega sina je resno prizadela Edvarda in Aleksandro. Njegovo mesto v nasledstvu na britanski prestol je zamenjal Edvardov drugi sin princ Jurij, ki se je kmalu zaročil s princeso Marijo.

Edvard je bil 4. aprila 1900 v Belgiji tarča neuspelega poskusa atentata. Atentator, Jean-Baptiste Sipid, je protestirali proti burskim vojnam.

Kraljica Viktorija je umrla 22. januarja 1901 in Edvard je v tistem momentu postal kralj Združenega kraljestva in cesar Indije. Ob ustoličenju je imel 59 let. Več kot kateri koli prestolonaslednik je nosil naziv valižanski princ, kar je dlje kot kateri koli prestolonaslednik v zgodovini britanske monarhije. Odločil se je vladal kot Edvard VII. in ne kot Albert Edvard, kot si je njegova mama Viktorija zamislila, utemeljujoč svojo odločitev z besedami, da je želel, da se ime Albert asociira samo na njegovega očeta. Njegovo zaporedno številko so napadli posamezniki na Škotskem in sama škotska cerkev, kateri ji je bil Edvard vodja kot suveren, in so trdili, da bi moral biti Edvard I., ker na škotskem ozemlju predhodno ni vladal noben Edvard. Podoben problem se je pojavil, ko je po štirih desetletjih na prestol sedla Edvardova vnukinja Elizabeta II.

Kljub različnih škandalov, ki jih je povzročil kot valižanski princ, je bil Edvard dobro sprejet kot kralj. Nekaj časa po prihodu na prestol si ni mogel privoščiti udobnega in potratnega življenje, saj je njegova mati ob smrti povrnila vse dolgove kraljeve družine in celo dolge države. V bistvu je bil Edvard prvi kralj, ki je prišel na prestol, da mu ni bilo treba plačati dolgov svojega predhodnika. Edvardovi finančniki so bili Judje in v čas vzpona antisemitizma je bilo kraljevo prijateljstvo z Judi odkrito kritizirano.

Edvard VII. in njegova žena Aleksandra sta bila kronana 9. avgusta 1902 v Westminstrski opatiji. Kronanje je bilo prvotno načrtovano 26. junija, vendar je bil Edvard samo dva dni pred načrtovano slovesnostjo diagnosticiran z vnetjem slepiča. Zahvaljujoč razvoju anestezije in antiseptika v zadnjih petih desetletjih, je bil Edvard lahko operiran in rešen, čeprav so bili ti postopki nato pogosto smrtonosni. Kralj se je poboljšal v nekaj tednih.

Edvardovi glavni interesi kot kralj so ležali v okviru vojaških in pomorskih vprašanjih. Njegov najpomembnejši obisk v tujo državo je bila Francija leta 1903. To je pomagalo ustvariti določeno zavezništvo med državama in odpravo morebitne vojne v času Edvardove vladavine. Sporazum podpisan 8. aprila 1904 je izoliral Veliko Britanijo iz vladnih zadev na celini in jo poskušal uravnotežiti z naraščajočima Nemškim in Avstro-Ogrskim cesarstvom.

Edvard in Aleksandra sta bila rodbinsko povezana s skoraj vsemi evropskimi monarhi - Edvard preko matere in Aleksandra preko očeta. Edvard je tako dobil vzdevek "stric Evrope", medtem ko je njegova mati imela vzdevek "babica Evrope". Edvard pa medtem ni bil v dobrih odnosih z vsemi sorodniki. Njegov napet odnos s sinom njegove starejše sestre, nemškim cesarjem Viljemom II., je stopnjeval napetost med Veliko Britanijo in Nemčijo. Leta 1908 je Edvard obiskal sina ženine sestre, ruskega cesarja Nikolaja II., in postal prvi britanski monarh, ki je obiskal Rusijo.

Edvard se je kot kralj aktivno vmešal v vprašanje reform mornarice in vojske, čeprav je redko posegel v politične zadeve. Njegovi pogledi na nekatera nacionalna vprašanja tistega časa so bili razmeroma liberalni. Ni bil rasist, ampak vseeno ni podprl pobude o ženski volilni pravici.

6. maja 1910 je Edvard utrpel več srčnih napadov. Umrl je petnajst minut pred polnočjo, v noči s 6. na 7. maj, in nasledil ga je njegov najstarejši preživeli sin Jurij V.

• 9. november – 8. december 1841: Njegova kraljeva visokost vojvoda Cornwallski in Rothesayski
• 8. december 1841 – 22. januar 1901: Njegova kraljeva visokost valižanski princ
• 22. januar 1901 – 6. maj 1910: Njegovo veličanstvo kralj

• Arhivsko gradivo, ki se nanaša na kralja Edvarda VII.^{[mrtva povezava]}
• Portreti kralja Edvarda VII.