Džedkare

Džedkare Isesi
Džedkara, Izezi, Izzj, Asosi, Tankeris
Relief Džedkare Isesija, Egipčanski muzej v Berlinu
Faraon
Vladavina	Trajanje nezanesljivo, najmanj 33 let, morda tudi več kot 44 let v poznem 25. in prvi polovici 24. stoletja pr. n. št.[a] (Peta dinastija)
Predhodnik	Menkauhor Kaiu
Naslednik	Unas
Vladarski nazivi Prenomen  (Praenomen) Džedkare Ḏd-k3-Rˁ Trajna ena od Ka[13] Rajeva duša trpi[14] Nomen Isesi Izzi Prevod nezanesljiv, verjetno velevnik iz - pojdi!, kar naj bi rekla babica med njegovim rojevanjem[15] Horovo ime Djedkhau Ḏd-ḫˁ.w Večne podobe Hora[13] Naziv Nebti Djedkhau Nebty Ḏd-ḫˁ.w Neb.tj Večne podobe (?) s pomočjo dveh gospa[13] Zlati Horus Bik Nebu Djed Bik-nbw-Ḏd Večni zlati sokol[13] Sakarski seznam kraljev: Maatkare[16] M3ˁ.t-k3-Rˁ On je Maat in Rajeva Ka Torinski seznam kraljev: Djedu Ḏdw Abidoški seznam kraljev: Djedkare Ḏd-k3-Rˁ Večna Rajeva Ka Karnaški zeznam kraljev: Isesi Izzj
Zakonci	Meresank IV.[d] in Setibhor[d]
Otroci	Isesi-ank[d], Meret Isesi[d], Nebtiemneferes[d], Hedžetnebu[d], Kekeretnebti[d] in Neserkauhor[d]
Pokopan	Sakara

Džedkare Isesi, znan tudi po heleniziranem imenu Tanheres, je bil osmi in predzadnji faraon iz Pete egipčanske dinastije. Vladal je v Starem kraljestvu v poznem 25. in v prvi polovici 24. stoletja pr. n. št. Njegov predhodnik je bil Menkauhor Kaju, naslednik pa Unas. Sorodstvene vezi med njimi ostajajo nejasne. Pogosto se domneva, da je bil Unas Džedkarejev sin, ker je prenos oblati med njima potekel gladko. . Džedkare je domnevno vladal več kot 40 let in napovedal novo obdobje v zgodovini Starega kraljestva. Prekinil je tradicijo svojih predhodnikov, ki se je začela z Userkafom, in ni zgradil templja za boga sonca Raja, kar bi lahko pomenilo začetek vzpona boga Ozirisa v egipčanskem panteonu. Bolj pomembno je, da je opravil celovito reformo egipčanske državne uprave in sistemiziral nazive državnih uradnikov. Reorganiziral je tudi pogrebne kulte svojih predhodnikov na abusirski nekropoli in njim pripadajoče duhovništvo.

Organiziral je rudarske odprave na Sinaj, ki naj bi ga oskrbele z bakrom in turkizom, v Nubijo po zlato in diorit in v Punt po kadilo. Ena od odprav si je hotela zagotoviti uspeh tako, da je faraona ustno pobóžila, kar je prvi znani primer takšne prakse. Med njegovo vladavino se je za Nubijo prvič dokumentirano uporabljen naziv Nub, ki pomeni zlato. Egipt je pod njegovo vladavino še naprej vzdrževal stalne trgovske stike z obalnimi mesti v Levantu in izpeljal nekaj kazenskih akcij v Kanaanu. V grobnici enega od Džedkarejevih podanikov so odkrili enega od prvih opisov bitke oziroma obleganja.

Džedkare je pokopan v piramidi Nefer Džedkare (Džedkare je popoln) v Sakari. S piramide so če v antiki pokradli njeno kamnito oblogo, zato je v zelo slabem stanju. Arheologi so med izkopavanji v 1940. letih v pogrebni komori kljub tem odkrili njegovo mumijo. Raziskave mumije so pokazale, da je umrl v petdesetih letih starosti. Po smrti je postal predmet kulta, ki je trajal najmanj do konca Starega kraljestva. Zgleda, da so ga še posebej častili v Šesti dinastiji. Arheološki dokazi kažejo, da se je kult ohranil tudi v večjem delu Novega kraljestva (okoli 1550–1077 pr. n. št.).

Džedkareja so se stari Egipčani spominjali tudi kot faraona vezirja Ptahhotepa, domnevnega avtorja Ptahhotepovih maksim, enega od najstarejših del filozofske književnosti.

Sodobna egiptologija ima o Džedkarejevih reformah negativno mnenje, ker je njegova politika decentralizacije uprave ustvarila fevdalni sistem, v katerem se je večina moči prenesla na visoko državno in provincijsko upravo. Nekateri egiptologi, med njimi Naguib Kanawati, trdijo, da so reforme zelo pripomogle k propadu egipčanske države v prvem vmesnem obdobju približno 200 let kasneje. Nigel Strudwick njegove zaključke zavrača in trdi, da niso staroegipčanski uradniki tudi s pomočjo Džedkarejevih reform nikoli zbrali dovolj moči, da bi lahko zrušili svojega vladarja.

• Altenmüller, Hartwig (1990): Bemerkungen zur Gründung der 6. Dynastie. Hildesheimer Ägyptologische Beiträge. Festschrift Jürgen von Beckerath zum 70. Geburtstag am 19. Februar 1990 (nemščina). Hildesheim: Pelizaeus-Museum. 30: 1–20.
• Clayton, Peter (1994): Chronicle of the Pharaohs. Thames & Hudson. ISBN 978-0-500-05074-3.
• Hawass, Zahi; Senussi, Ashraf (2008): Old Kingdom Pottery from Giza. American University in Cairo Press. ISBN 978-977-305-986-6.
• Hornung, Erik; Krauss, Rolf; Warburton, David, ur. (2012): Ancient Egyptian Chronology. Handbook of Oriental Studies. Leiden and Boston: Brill. ISBN 978-90-04-11385-5.ISSN 0169-9423.
• Leprohon, Ronald J. (2013): The great name: ancient Egyptian royal titulary. Writings from the ancient world, no. 33. Atlanta: Society of Biblical Literature. ISBN 978-1-58983-736-2.
• Lloyd, Alan (2010): Lloyd, Alan, ur.: A Companion to Ancient Egypt. Volume I. Wiley-Blackwell. ISBN 978-1-4051-5598-4.
• Malek, Jaromir (2000): The Old Kingdom (c.2160–2055 BC) v Shaw, Ian: The Oxford History of Ancient Egypt. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-815034-3.
• Mariette, Auguste (1864): La table de Saqqarah. Revue Archeologique (francoščina). Paris. 10: 168–186 & Pl. 17.
• Rice, Michael (1999): Who is who in Ancient Egypt. Routledge London & New York. ISBN 978-0-203-44328-6.
• Sowada, Karin N.; Grave, Peter (2009): Egypt in the Eastern Mediterranean during the Old Kingdom: an archaeological perspective. Orbis biblicus et orientalis, 237. Fribourg: Academic Press; Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
• Strudwick, Nigel (1985): The Administration of Egypt in the Old Kingdom: The Highest Titles and Their Holders (PDF). Studies in Egyptology. London; Boston: Kegan Paul International. ISBN 978-0-7103-0107-9.
• Strudwick, Nigel C. (2005): Texts from the Pyramid Age. Writings from the Ancient World (book 16). Atlanta: Society of Biblical Literature. ISBN 978-1-58983-680-8.
• Verner, Miroslav (2001b):: Old Kingdom: An Overview v Redford, Donald B.: The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 585–591. ISBN 978-0-19-510234-5.
• von Beckerath, Jürgen (1999): Handbuch der ägyptischen Königsnamen (nemščina). Münchner ägyptologische Studien, Heft 49, Mainz : Philip von Zabern. ISBN 978-3-8053-2591-2.