Bitka pri Monoštru (1664)

Bitka pri Monoštru
Del Avstrijsko-Turška vojna (1663-1664)
Bitka pri Monoštru
Datum 1. avgust 1664 Prizorišče pri Monošter, Železna županija, ob sedanji Avstrijsko-Madžarski meji med vasjo Modinci in Cistercijanski samostan Monošter) 51°15′N 12°08′E / 51.250°N 12.133°E / 51.250; 12.133 Izid Zmaga lige (see Aftermath section)
Udeleženci
Renska liga: Francosko kraljestvo Sveto rimsko cesarstvo Saška (volilna kneževina) Brandenburg-Prusija Bavarska Mejna grofija Baden Švabska Piemont-Savoja et al.	Osmanski imperij Krimski Kanat  Moldavija Vlaška (1639)
Poveljniki in vodje
Raimondo Montecuccoli Johann von Sporck[1] Mejna grofija Baden Grof Coligny Knez Waldeck	Köprülüzade Fazıl Ahmed paša
Moč
~26-28,000,[2] ali 40,000[3]	~50,000-60,000 (30,000 ostalo neangažiranih[4]), ali ~60,000 janičarjev, in sipahov 60-90,000 neregularne vojske[2]
Žrtve in izgube
2-6,000	10.000[5][6]

Bitka pri Monoštru (turško Saint Gotthard Muharebesi; nemško Schlacht bei St. Gotthard; madžarsko Szentgotthárdi csata), avstro-turške vojne (1663–1664), je potekala 1. avgusta 1664 ob Rabi med Modinci in cistercijanskim samostanom Monošter na nemškem Zahodnem Madžarskem (danes Madžarska). Spopadla sta se vojska Svetorimskega cesarstva, vključno z nemškimi, švedskimi in francoskimi kontingenti, ki jih je vodil cesarski poveljnik grof Raimondo Montecuccoli, in vojska Otomanskega cesarstva pod poveljstvom Köprülü Fazıl Ahmed Paše.

Ko je osmanska vojska poskušala napredovati na Madžarsko, so jo ustavili ob reki Rabi, kjer so jih napadle in premagale cesarske sile. Posledično so Osmani teden pozneje, 10. avgusta, podpisali Vasvarsko mirovno pogodbo. Čeprav so bili Turki vojaško poraženi, je cesar Leopold sklenil pogodbo, ki je veljala za ugodno za Otomansko cesarstvo, kar je šokiralo večino Evrope. ^[7]

Osmanska prevlada na Madžarskem se je začela z bitko pri Mohaču leta 1526, ki je povzročila osvojitev večine Madžarske s strani Sulejmana Veličastnega. Medtem so deli Madžarske, ki so ostali pod avstrijskim nadzorom, postali znani kot Kraljeva Madžarska. Čeprav so bili Osmani od smrti Sulejmana I. v relativnem nazadovanju, je osmanska moč doživela ponovni vzpon pod izjemno sposobno družino Köprülü, ki je skušala enkrat za vselej uničiti avstrijske Habsburžane. Svoj casus belli so našli, ko so Habsburžani podprli upor Transilvanije proti otomanski oblasti.

Transilvanija se je med invazijo na Madžarsko izognila osmanskemu osvajanju in je obdržala svojo neodvisnost z igranjem proti svojim močnim sosedom: Poljski, Avstriji in Osmanom. Priznali so osmansko vrhovno oblast in plačali davek Porti, v zameno pa so dobili politično in versko avtonomijo. Leta 1658 je knez Jurij Rákóczy II. v iskanju nove zemlje za svojo kneževino s svojimi švedskimi zavezniki v drugi severni vojni napadel Poljsko. Po začetnem uspehu so ga Poljaki premagali in moral je pobegniti nazaj v Transilvanijo. Ko so slišali za Rákóczyjevo nedovoljeno vojno, so Osmani napovedali vojno svojemu vazalu. Ni bilo dolgo, preden je veliki vezir Köprülüzade Fazıl Ahmed paša (vezir 1656-1661) premagal Rákóczyja in osvojil Transilvanijo. Novi transilvanski knez János Kemény je pobegnil na Dunaj in iskal avstrijsko podporo.

Cesar Leopold I., ki ni želel, da bi Transilvanija padla pod neposredno otomansko oblast, je poslal Montecuccolija na Madžarsko s svojo majhno vojsko. Montecuccoli ni dal neposredne podpore, saj so ga Osmani številčno močno presegali. Leopold I., ki se ni hotel sam soočiti s Turki, je januarja 1663 sklical cesarski zbor.

Turkom šestkrat ni uspelo osvojiti trdnjave Nové Zámky, vendar jim je to uspelo leta 1663. Postal je središče otomanske province, ejaleta Uyvar v današnji južni Slovaški. Turki in Tatari so leta 1663 s številno vojsko prečkali Donavo in opustošili Slovaško, Moravsko in Šlezijo. Iz Moravske so odpeljali 12.000 sužnjev. Več turških divizij je prišlo vse do Olomouca.^[8]

Čeprav je Leopold osebno nasprotoval protestantizmu, se je moral zanesti na svoje protestantske nemške kneze pri zagotavljanju vojaške pomoči. Še hujša je bila vojaška pomoč Francije, ki je bila (in je bila do diplomatske revolucije leta 1756) sovražnik Avstrije. Kljub številnim ugovorom nekaterih protestantskih knezov pomoč ni izostala. Renska liga – skupina nemških knezov, v kateri so prevladovali Francozi – se je strinjala, da pošlje korpus 6000 mož, ki jima bosta neodvisno poveljevala francoski grof Coligny in knez Johann Filip iz Mainza. Do septembra 1663 sta se Brandenburg in Saška strinjali, da pošljeta tudi lastne kontingente. Januarja 1664 se je cesarski zbor strinjal, da bo zbral 21.000 mož, čeprav ta vojska še ni obstajala drugače kot na papirju. Turki so aprila 1663 napovedali vojno, vendar so počasi izvajali svoje invazijske načrte.

Montecuccolijevo vojsko so sestavljale habsburške sile (vključno s češko pehoto in nekaj sto Madžari, cca. 2.000 Hrvatov) ter sile nemških kneževin, francoske brigade, piemontski polk.

Habsburške sile: 5.000 pehote (10 bataljonov), 5.900 konjenikov (27 eskadronov), 10 pušk
Cesarske sile: 6.200 pehote (6 bataljonov), 1.200 konjenikov (9 eskadronov), 14 pušk
Renske sile: 600 pehote (2 bataljona), 300 konjenikov (4 eskadroni)
Francoske sile: 3.500 pehote (4 bataljoni), 1.750 konjenikov (10 eskadronov)
Druge sile: 2000 hrvaških konjenikov (od tega polk), madžarski pešci v Szentgotthárdu ter polk Esterházy, Batthyány in Nádasdy, češki mušketirji in italijanski (piemontski) pehotni polk (poveljnik Marchese Pio de Savo).

Turki so svoj vpad obnovili spomladi 1664. Že v začetku julija so oblegali, osvojili in uničili trdnjavo Novi Zrin na reki Muri na severu Hrvaške. Montecuccoli je še vedno čakal na pomoč in ta zamuda je bila ključna za obrambo Avstrije. Julija 1664 so se cesarske sile zbrale in se odpravile proti reki Rabi, ki je ločila osmanske sile od avstrijske vojvodine. Če bi Turkom dovolili prehod, bi ogrozili tako Dunaj kot Gradec. Montecuccoli je prestregel Turke, preden so prečkali reko, vendar je razdelitev poveljstva onemogočila učinkovito napotitev čet.

1. avgusta 1664 so osmanske sile prečkale reko blizu samostana Saint Gotthard in premagale Avstrijce nazaj. Čeprav ga je sprva pestila neenotnost, je Montecuccoli končno uspel prepričati Colignyja in Leopolda Wilhelma iz Baden-Badna (poveljnik cesarskega odreda), da združita svoje sile in napadeta otomanske čete, ki so se reorganizirale v bližnjem gozdu. Napad je presenetil Turke, ki so v zmedi zbežali nazaj k reki, veliko število pa se je utopilo. Zmeda, ki so jo povzročile bežeče čete, je preprečila Ahmedu Köprülüju (vezir 1661-1676), da bi poslal preostanek svoje vojske čez reko in se je namesto tega umaknil s polja.

Osmanske žrtve so bile velike, znatno so padle predvsem na elitni korpus vojske. Köprülü je ostal z vojsko slabo izurjenih neregularnih in pomožnih vojakov, medtem ko so bile žrtve Montecuccolija majhne in večinoma v cesarskem kontingentu.

Čeprav so mnogi v Evropi, predvsem Hrvati in madžarsko plemstvo, pričakovali, da bodo avstrijski Habsburžani dokončno enkrat za vselej osvobodili Ogrsko, je Leopold akcijo opustil. Mnogi so ga zaradi te odločitve (tako v preteklosti kot sedanjosti) kritizirali. Čeprav je bila Montecuccolijeva vojska večinoma nedotaknjena, med zavezniki ni bilo interesa za osvoboditev Madžarske. Vsaka invazija na Madžarsko bi nedvomno morala biti izvedena brez pomoči francoskih in nemških čet. Leopold je opazil, da so se francoski častniki začeli bratiti z madžarskimi plemiči in jih spodbujal k uporu proti avstrijski oblasti.

Poleg tega je bil Leopold vedno član "španske frakcije" na Dunaju. Z zadnjim španskim Habsburžanom, Carlosom II, ki naj bi vsak trenutek umrl, je Leopold želel zagotoviti proste roke za neizogibni boj proti Francoskemu Ludviku XIV. Čeprav je bila osvoboditev Ogrske strateški interes Habsburžanov, je bilo treba nanjo počakati pozneje. V času svoje vladavine je Leopolda vedno bolj zanimal boj proti Franciji kot proti Osmanom. Zato je podpisal precej neugoden Vasvarski mir, ki ni upošteval bitke pri Svetem Gotardu. Bitka pri Saint Gotthardu pa je še vedno pomembna, saj je ustavila vsakršno otomansko invazijo na Avstrijo, kar bi zagotovo podaljšalo vojno in vodilo do katastrofalne rešitve. Avstrijci naj bi uporabili tudi dvajsetletno premirje, da bi okrepili svoje sile in začeli osvoboditi Ogrsko leta 1683.

Bitka pri Modincih/Monoštru je Rainerju Marii Rilkeju dala navdih za njegovo poetično zgodbo " Venec ljubezni in smrti korneta Christopherja Rilkeja ", ki je bila v prvi polovici 20. stoletja zelo priljubljena med nemškimi in avstrijskimi vojaki.

• Spomenik zmage Ludviku XIV.
• Bitka pri Monoštru (1705)

• Felix Stieve (1893), »Sporck, Johann Graf von«, Allgemeine Deutsche Biographie (ADB) (v nemščini), zv. 35, Leipzig: Duncker & Humblot, str. 264–267
• Jeremy Black & Rhoads Murphey, Otomanska vojna, 1500-1700, Routledge, 1999.
• Peter H. Wilson, Nemške vojske: Vojna in nemška politika, 1648-1806, Routledge, 1998.
• John P. Spielman, Leopold I. Avstrijski (1977)ISBN 0-8135-0836-3
• Charles W. Ingrao, Habsburška monarhija 1618-1815 (1994)ISBN 0-521-78505-7

1. ↑ Stieve 1893, str. ;266–267. sfn error: no target: CITEREFStieve1893 (pomoč)
2. ↑ ^{2,0 2,1} Géza Perjés: Bitka pri Monoštru (1664), Vasi Szemle (Vas Review), 1964.
3. ↑ Black & Murphey, Ottoman Warfare, 1500-1700, pp.48-49 "V bitki pri Monoštru avgusta 1664 je Rajmond Montecuccolli, vrhovni poveljnik Habsburških sil pomembno ojačal sile z enotami tako iz Francije in Renske lige, pa vendar na bojnem polju uredil le armado kakšnih 40,000 mož."
4. ↑ Wilson, Nemške Armade: Vojna in nemška politika, 1648-1806, p. 43 "Energično rekrutiraje je povečalo Habsburške sile na 51,000 do februarja 1664, spodprte z 9,000 Madžari, vendar je bolezen in potrebe garnizonov obmejnih trdnjav zmanjšalo združene sile na 24,450 ki jih je Montecucolli lahko uporabil proti Otomanski armadi, ki je štela 50,000-60,000, pri samostanu Monošter na reki Rabi dne 1. avgusta 1664. [...] Čeprav je 30.000 njegovih vojakov ostalo neaktivnih, je veliki vizir začutil, da se bitka odvija proti njemu, in se je odločil umakniti, tako da je kristjanom prepustili bojno polje. Izgube kristjanov so štele dva tisoč, večinoma Nemcev, skupaj s podobnim številom ubežnikov. Turške izgube niso znane, verjetno pa so bile manjše."
5. ↑ Joseph von Hammer-Purgstall, Geschichte des osmanischen Reiches letnik:11, str. 135.
6. ↑ Mehmed Raşid, İsmail Asım Küçükçelebizade, "Tarih-i Raşid" (Zgodovina Rašida), Istanbul, 1865.
7. ↑ Cross and Crescent
8. ↑ Olomouc History