Annales Alamannici

Annales Alamannici (slovensko Alemanski letopisi) ali Sangalenski letopisi so zagotovo eni od najzgodnejših razpoložljivih zapisov o srednjeveški Evropi.^[1]

Osrednje besedilo Annales Alamannici zajema leta od 709 do 799. Razpršeni po več švabskih samostanih so se letopisi nadaljevali neodvisno na več mestih. V opatiji Reichenau je njihovo pisanje do leta 939 nadaljeval Hermannus Contractus. V opatiji Saint Gallup so se pisali do leta 926. Sangalenska različica se je nadaljevala od leta 927 do 1059 kot Annales Sangallenses maiores (Veliki sangalenski letopisi). Letopisi v kratki prozi opisujejo omejeno število dogodkov. Njihova znanstvena vrednost je v njihovem srednjeveškem opisnem slogu.

Kontekst

Odlikuje jih zelo kratek, bežen slog in omejena pripoved. Sodobnemu znanstveniku se lahko zdijo nepopolni in zaradi tega omejene vrednosti. Zgodovinarji so v zadnjih letih spoznali, da slog kronik prikazuje tedanji pogled na svet, ki je izrazito srednjeveški: stvari se dogajajo ljudem in ljudje niso tisti, ki te stvari prav za prav počnejo. Letopisi zato omogočajo vpogled v srednjeveški um in v to, kaj so ljudje v temnem srednjem veku imeli za pomembno.^[2]

Sklici

↑ Daniel Rosenberg, Anthony Grafton. Cartographies of Time: A History of the Timeline. 1st ed., Analytic Design. New York, NY: Princeton Architectural Press, 2010. str. 11.
↑ H. White. The value of narrativity in the representation of reality. Critical Inquiry (1980). str. 6.

Vir

Annales Alamannici. ur. W. Lendi. Untersuchungen zurfruhalemannischen Annalistik. Die Murbacher Annalen. Freiburg, 1971.

[1] Daniel Rosenberg, Anthony Grafton. Cartographies of Time: A History of the Timeline. 1st ed., Analytic Design. New York, NY: Princeton Architectural Press, 2010. str. 11.

[2] H. White. The value of narrativity in the representation of reality. Critical Inquiry (1980). str. 6.

[1]