Pojdi na vsebino

Šjanbeji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Šjanbeji
Сяньби (mongolsko)
Skupno število pripadnikov
neznano; zgodovinska skupina plemen v sedanji
Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska in
Zastava Mongolija Mongolija
Jeziki
šjanbejščina
Religija
tengrizem, budizem
Sorodne etnične skupine
druga mongolska ljudstva
Državnost:
• Sjanbi (93–234)
• Togon (284—670)
• Dai (310-376)
• Toba-Vaj (386—535)
• Zahodni Vej (535–557)
• Severni Džov (557–581)
Šjanbeji
Tradicionalno kitajsko鮮卑
Poenostavljeno kitajsko鲜卑

Šjanbeji (poenostavljeno kitajsko: 鲜卑; tradicionalno kitajsko: 鮮卑; pinjin: Xiānbēi) so bili staroveško nomadsko ljudstvo, ki je nekoč prebivalo v vzhodnih evrazijskih stepah na ozemlju današnje Mongolije, Notranje Mongolije in severovzhodne Kitajske. Domneva se, da so bili večjezična večetnična konfederacija mongolskih,[1][2][3][4] tunguških[5] in turških ljudstev.[1][6] Izvirali so iz ljudstva Donghu, ki se je razcepilo na Vuhuane in Šjanbeje, ko so jih konec 3. stoletja pr. n. št. porazil Šiungnuji. Šjanbeji so bili v veliki meri podložni večjim nomadskim silam in dinastiji Han, dokler niso leta 87 postali pomembni po uboju šiungnujskega čanjuja Juljuja. Šjanbeji v nasptrotju s Šiungnuji niso bili politično organizirani in so med Kitajci veljali za nenevarno nomadsko ljudstvo.

Do konca obdobja treh kraljestev so utrpeli več porazov in se potem preselili na jug in se podredili Hanom kot njihovi vazali. Poglavarji so prejeli naslove vojvod. Šjanbejska plemena Murongi, Tuobe in Duani so spadali med pet barbarskih plemen, ki so bila vazali dinastij Zahodni in Vzhodni Džin. Sprva so bili zavezniki Džinov, potem pa so se od njih ločili in razglasili neodvisnost. V obdobju šestnajstih kraljestev so ustanovili več kratkotrajnih držav na severu Kitajske.[7][8]

V nekem časovnem obdobju so bili vsi Šjanbeji podložniki dinastije Čin. Po propadu Čina je klan Tuoba ustanovil dinastijo Severni Vej in sčasoma ponovno združil severno Kitajsko, s čimer se je začelo obdobje severnih in južnih dinastij. Severne dinastije, ki so bile bodisi pod vodstvom ali pod močnim vplivom Šjanbejev in so nasprotovale sinizacji, so se med dinastijo Tang kljub temu zlile z domačim kitajskim prebivalstvom.[9][10][11][12][13] V Severnem Veju so se v 480. letih začele elite Hanov poročati s hčerami cesarskega klana Tuoba.[14] Z moškimi iz cesarskih in aristokratskih družin iz južnih dinastij, ki so prebegnile in se preselili na sever, je bilo poročenih več kot polovica princes iz klana Tuoba.[15]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prve omembe

[uredi | uredi kodo]
Stenske poslikave v grobnici Šo Šjanšjuja, dinastija Severni Či, ki prikazujejo dvorno življenje; 571, Tajjuan, provinca Šanši

Kitajska književnost iz obdobja vojskujočih se držav vsebuje zgodnje omembe Šjanbejev v pesmi Da džao (Veliki poziv) v antologiji Ču ci (Pesmi juga ali Pesmi Čuja)[16] in morda v poglavju Razprave o Džinu 8 v Razpravah o državah.[17][18]

Ko je "vzhodne barbare" Donghuje okoli leta 208 pr. n. št. porazil Modu Čanju, so se Donghuji razcepili na Šjanbeje in Vuhuane.[19] Po zapisu v Knjigi Kasnejšega Hana sta bila "jezik in kultura Šjanbejev in Vuhuanov enaka".[20]

Prva pomembna stika, ki so ju je imeli Šjanbeji z dinastijo Han, sta bila leta 41 in 45, ko so se pridružili Vuhuanom pri napadu na ozemlje Hana.[21]

Leta 49 je guverner Dži Tong prepričal šjanbejskega poglavarja Pjanheja, da se je obrnil proti Šiungnujem in mu za vsako njihovo glavo obljubol nagrado.[22]Leta 54 sta se Šjanbeja Jučovben in Mantov poklonila cesarju Guangvuju iz dinastije Han.[23]

Leta 58 je poglavar Šjanbejev Pjanhe napadel in ubil Šindžibena, voditelja Vuhuanov, ki je povzročal težave v poveljstvu Jujuan.[24]

Leta 85 so Šjanbeji sklenili zavezništvo z Dinglingi in Južnimi Šiungnuji.

Leta 87 so napadli šiungnujskega poglavarja Juljuja in ga ubili. Njega in njegove privržence so odrli in kože vzeli za trofeje.[25]

Šjanbejska konfederacija

[uredi | uredi kodo]

Po padcu Šiungnujev so Šjanbeji leta 93 v Mongoliji ustanovili svojo konfederacijo. Od leta 121 do 138 so štirikrat napadli ozemlje Hana[26] in leta 145 poveljstvo Daj.[27] Pod Tanšihvajem so razširili svoje ozemlje od Ussurija do Kaspijskega jezera. Tanšihvaj je razdelil cesarstvo na tri dele, v katerih je bilo po deset klanov, in nato sklenil zavezništvo z južnimi Šiungnuji, da bi napadel Šaanši in Gansu. Njihove napade leta 158 in 177 je dinastija Han uspešno odbila.[28][29][30]

Leta 177 so Šja Ju, Tjan Jan in Tute Čangju z vojsko 30.000 mož napadli Šjanbeje. Vojska je bila poražena in domov se je vrnila samo četrtina vojakov.[31] Tisto leto je bil postavljen spomenik z zapisom, da so Šjanbeji z vojsko 100.000 mož osvojili celotno ozemlje Šiungnujev. Hanski dezerterji so služili kot njihovi svetovalci in s seboj prinesli znanje o kovanju orožja. Hani so imeli razen ostrejšega orožje tudi boljše konje. Drug spomenik, postavljen leta 185, omenja, da so Šjanbeji skoraj vsako leto napadli naselja Hanov.[32]

Tri kraljestva

[uredi | uredi kodo]
Šjanbejsko cesarstvo (1.-3. stoletje)

Ohlapna konfederacija Šjanbejev ni bila tako dobro organizirana kot šiungnujska, vendar je bila do smrti njihovega kana Tanšihvaja leta 182 zelo agresivna.[33] Tanšihvajev sin Helian ni imel očetovih sposobnosti in je bil ubit v napadu na Beidi leta 186.[34] Nasledil ga je brat Kuitou, ko je Helianov sin postal polnoleten, pa je napadel svojega strica in uničil še zadnje ostanke enotnosti med Šjanbeji. Do leta 190 so se Šjanbeji razdelili na tri skupine na čelu s Kuitoujem, ki je vladal v Notranji Mongoliji, Kebinengom v severnem Šanšiju ter Sulijem in Midžajem v severnem Liaodongu. Leta 205 sta Kuitouja nasledila brata Budugen in Fuluohan. Ko je Cao Cao premagal Vuhuane v bitki pri gori Belega volka leta 207, sta se mu Budugen in Fuluohan poklonila. Leta 218 se je Fuluohan srečal s poglavarjem Vuhuana Nengčendijem, da bi z njim sklenil zavezništvo, vendar ga je Nengčendi prevaral in ga s pomočjo kana Kebinenga Fuluohana ubil.[35] Budugen je leta 224 odšel na dvor Cao Veja, da bi zaprosil za pomoč proti Kebinengu, potem pa je Cao Vej izdal in se leta 233 povezal s Kebinengom. Kebineng je kmalu zatem Budugena ubil.[36]

Kebineng je bil iz manjšega plemena Šjanbejev. Na oblast zahodno od poveljstva Daj se je povzpel tako, da je sprejel številne kitajske begunce, ki so mu pomagali uriti njegove vojake in izdelovati orožje. Po porazu Vuhuana leta 207 je tudi poslal poklon Cao Cau in si celo zagotovil njegovo pomoč proti uporniku Tjan Jinu, potem pa se je leta 218 povezal z vuhuanskim upornikom Nengčendijem. Jao Džang je zatem oba premagal in prisilil na umik čez mejo. Leta 220 je Kebineng priznal Cao Pija za cesarja Cao Veja. Sčasoma se je zaradi nesporazumov obrnil proti Cao Veju in ga celo napadel, potem pa je bil leta 235 ubit in njegova konfederacija je razpadla.

Številna plemena Šjanbejev so se preselila na jug in se naselila na mejah dinastij Vej in Džin. Pleme Juven se je naselilo med rekama Luan in Liučeng, plemeni Murong in Duan pa sta postali vazala klana Sima. Del plemena Murong se je preselil na zahod v severni Činghaj in se pomešal z domorodnim ljudstvom Čjang.[22] Pleme Čifu se je sprva naselilo ob Rumeni reki v Ningšiju in se od tam preselilo v poveljstvo Longši. Pleme Tufa se je naselilo v koridorju Heši. Leta 270 je njihov poglavar Tufa Šudžineng postal vodja večetničnega upora proti dinastiji Džin v provincah Čin in Ljang, vendar ga je leta 279 premagal prefekt Šipinga Ma Long.[28]

Šestnajst kraljestev, Nirun in Severni Vej

[uredi | uredi kodo]
Konjenik severnih dinastij
Konjenik Severnega Veja
Konjenika Severnega Veja

V 3. stoletju so se Šjanbeji leta 235 ravejali na številna plemena. Okoli leta 308 ali 330 je Muguli ustanovil Rouranski kaganat, ki ga je dokončno oblikoval njegov sin Čeluhuj.[37] Tuobi, Murongi in Duani so se podredili dinastiji Zahodni Jin in postali njeni vazali. Vsa tri plemena so se med prevratom petih barbarov sprva borila na strani Zahodnega Džina proti šiungnujskemu kraljestvu Han Džao, sčasoma pa so se umaknila iz konflikta, da bi se osredotočila na svoje fevde, ko je bil Džin izgnan iz severne Kitajske. Množica kitajskih častnikov, vojakov in civilistov je pobegnila na jug in se pridružila Južnemu Džinu ali na sever, da bi se pridružila Šjanbejem.

Šjanbeji so ustanovili več od šestnajstih kraljestev. Okoli Hebeja so Murongi zavladali v Nekdanjemu Janu (337–370), Kasnejšem Janu (384–407) in Južnemu Janu (398–410). V Gansuju je Čifu ustanovil Zahodni Čin (385–431), medtem ko je Tuga ustanovil Južni Ljang (397–414). Druge države, ki so jih ustanovili, a se ne štejejo za del šestnajstih kraljestev, so bile Tuoba Daj (310–376), Duan Či (350–356) in Zahodni Jan (384–394).

Vsa šjanbejska plemena so bila podložna cesarstvu Čin do njegovega poraza v bitki pri reki Fej in propada leta 383. Med plemeni, ki so se odcepila, so bili Tuobi, ki so ustanovili Severni Vej (386–535), prvo od severnih dinastij (386–581). Leta 439 je Severni Vej osvojil še zadnje od šestnajstih kraljestev, s čimer je bil dokončan prehod Kitajske v obdobje severnih in južnih dinastij.[38][39][40]

Sinizacija in asimilacija

[uredi | uredi kodo]

Cesar Šjaoven iz Severnega Veja je uvedel politiko sistematičnega siniziranja, ki so jo nadaljevali njegovi nasledniki. Običaji Šjanbejev so bili večinoma opuščeni. Kraljeva družina je šla še korak dlje in spremenila svoj priimek v Juan in spodbujala sklepanje zakonskih zvez z elitnimi družinami Hanov. V 480. letih je bilo več kot polovica princes iz plemena Tuoba poročenih z možmi iz hanske cesarske družine in aristokratskih družin, ki so prebegnile na sever.[41]

Šjanbejska pasna sponka, 3.–4. stoletje

Leta 534 se je Severni Vej po uporu v stepah severne Kitajske, kjer so živeli Šjanbeji in druga nomadska ljudstva, razdelil na Vzhodni (534–550) in Zahodni Vej (535–556).[42] Prvi se je razvil v Severni Či (550-577), slednji pa v Severni Džov (557-581), medtem ko so bile južne dinastije potisnjene južno od reke Jangce. Leta 581 je predsednik vlade Severnega Džova ustanovil dinastija Sui (581–618). Njegov sin, bodoči cesar Jang iz Suija, je prevzel dinastijo Čen (557–589), zadnje kraljestvo južnih dinastij, s čimer je združil večji del Kitajske. Potem ko so Sui dotolkli kmečki upori in odpadniške čete, je njihov sorodnik Li Juan ustanovili dinastijo Tang (618–907). Dinastiji Sui in Tang so ustanovili hanski generali, ki so služili tudi dinastiji Severni Vej.[43][44] Šjanbeji, ki so prek teh političnih ustanov prišli na Kitajsko, so se večinoma zlili s Kitajci, tisti, ki so ostali v severnih stepah, pa so kasneje zavladali Kitajski kot mongolska dinastija Juan in mandžurska dinastija Čing.

Na zahodu je šjanbejsko kraljestvo Tujuhun ostalo neodvisno, dokler ga ni leta 670 premagalo Tibetansko cesarstvo. Po padcu kraljestva so se Šjanbeji razselili na obsežnem ozemlju, ki se je raztezalo od severozahodnega do osrednjega in vzhodnega dela Kitajske. Murong Nuohebo je povedel ljudstvo Tujuhun proti vzhodu v osrednjo Kitajsko, kjer so se naselili v današnjem Jinčuanu v provinci Ningšja.

Umetnost

[uredi | uredi kodo]
Šjanbejsko naglavno okrasje z motivom konja, severne dinastije (386-581)
Uhani, Severni Vej, 5. stoletje

Umetnost Šjanbejev odražala njihov nomadski življenjski slog. Sestavljena predvsem iz kovinskih izdelkov in figuric. Na slog in teme šjanbejske umetnosti so vplivali različni vplivi. Nazadnje so bili Šjanbeji znani po edinstvenih nomadskih motivih in umetniških izdelkih, kot so listnata pokrivala, čepeče in geometrizirane podobe živali, ogrlice z živalskimi obeski in kovinski ažur.[45]

Listnata pokrivala

[uredi | uredi kodo]

Listnata pokrivala so zelo značilna za kulturo Šjanbejev. Odkrili so jih zlasti v grobnicah Murongov. Pokrivala imajo obliko dreves in rogovij in so narejena tako, da se listi med gibanjem premikajo. Kitajci so jih zato imenovali bujao (dobesedno zibanje korakov). Sun Guoping je pokrivala razvrstil v tri glavne sloge. Cvetoče drevo (huašu) je bilo nameščeno na sprednji strani glave blizu čela in imelo eno ali več vej z visečimi listi. Cvetoči vrh (dinghua) se je nosil na temenu in spominjal na drevo ali žival s številnimi obeski iz listov. Vinska trta (huaman) je sestavljena iz zlatih trakov, prepletenih z žicami z listi.[46] Natančen izvor, raba in nošenje teh pokrival se še raziskuje. Podobna pokrivala so se na dvorih nosila tudi kasneje.[45][46]

Živali

[uredi | uredi kodo]

Druga ključna oblika umetnosti Šjanbejev je živalska ikonografija. Šjanbeji so upodabljali čepeče živali v geometriziranih, abstrahiranih in ponavljajočih se oblikah in ne živali med plenjenjem ali boju z istovrstnimi živalmi. Najpogostejše živali so ovce, jeleni in konji v obliki kovinskih obeskov. Podobe več živali so bile običajno v okviru z odprtim ozadjem. Izdelki so bili uliti v vosku ali kovani iz kovinskih ploščic.[47][48]

Konji

[uredi | uredi kodo]
Krilati konj, šjanbejska kultura, Notranja Mongolija, 1. stoletje pr. n. št.-1. stoletje n. št.

Nomadsko življenje je Šjanbeje navdihnilo, da so v svojih umetninah upodabljali konje. V eni od njihovih grobnic so odkrili konjsko lobanjo, ob njej pa zvonove, zaponke, okraske, sedlo in pozlačeno bronasto streme.[49] Šjanbeji niso izdelovali samo okrasja za konje, ampak so jih tudi upodabljali na svojih okrasnih predmetih. Med motivi je tudi krilati konj.

Figurice

[uredi | uredi kodo]

Na figuricah so upodobljeni ljudje, tudi v posebnih oblačilih, ki namigujejo na različna verovanja. Večino figuric so našli v grobnicah in naj bi služile in varovale pokojne v posmrtnem življenju. Figurice kažejo tudi na status pokojnega. Šjanbeji iz višjih slojev so nosili obleko z dolgimi rokavi in pod njo srajco z ravnim ovratnikom, medtem ko so tisti iz nižjih slojev nosili hlače in tunike s pasom.[50]

Budistični vplivi

[uredi | uredi kodo]

Budistični vplivi so izhajali iz interakcij s kulturo Hanov. Hanski birokrati so sprva pomagali Šjanbejem voditi njihovo državo in obenem spodbujali budizem. Začetek spreobračanja v budizem dokazujejo podobe Bude, ki so se začele pojavljati v umetnosti Šjanbejev. Versko preoblikovanje se je nadaljevalo in razvijalo v dinastiji Severni Vej in na koncu pripeljalo do nastanka jam Jungjang.[45]

Lov, stenski sliki v grobnici v Severnem Čiju

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Domneva se, da so Šjanbeji govorili mongolske ali paramongolske jezike z zgodnjimi in znatnimi turškimi vplivi. Mogoče je tudi, da so govorili več jezikov.[51][52][5][1]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Golden 2013, str. 47
  2. ↑ Pulleyblank, Edwin G. (1983). "The Chinese and Their Neighbors in Prehistoric and Early Historic China". V The Origins of Chinese Civilization, University of California Press, p. 452 of pp. 411–466.
  3. ↑ Nikolay Kradin (2011). »Heterarchy and hierarchy among the ancient Mongolian nomads«. Social Evolution & History. 10 (1): 188.
  4. ↑ Janhunen 2006, str. ;405–6.
  5. ↑ 5,0 5,1 Xu Elina-Qian (2005). Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan. University of Helsinki. str. 173-179.
  6. ↑ Wolfgang-Ekkehard Scharlipp Die frühen Türken in Zentralasien, Darmstadt 1992, p. 10
  7. ↑ de Crespigny 2017, str. 502.
  8. ↑ Theobald, Ulrich. »Xianbei 鮮卑«. Chinaknowledge.de. Pridobljeno 24. januarja 2022.
  9. ↑ »The Sixteen States of the Five Barbarian Peoples 五胡十六國«. Chinaknowledge.de.
  10. ↑ Gernet, Jacques (1996). A History of Chinese Civilization. Cambridge University Press. str. 186–87. ISBN 9780521497817.
  11. ↑ Tanigawa, Michio; Fogel, Joshua (1985). Medieval Chinese Society and the Local "community". University of California Press. str. 120–21. ISBN 9780520053700.
  12. ↑ Van Der Veer, Peter (2002). »Contexts of Cosmopolitanism«. V Vertovec, Steven; Cohen, Robin (ur.). Conceiving Cosmopolitanism: Theory, Context and Practice. Oxford University Press. str. 200–01. ISBN 9780199252282.
  13. ↑ Dardess, John W. (2010). Governing China: 150–1850. Hackett. str. 9. ISBN 9781603844475.
  14. ↑ Rubie Sharon Watson (1991). Marriage and Inequality in Chinese Society. University of California Press. str. 80–. ISBN 978-0-520-07124-7.
  15. ↑ Tang, Qiaomei (Maj 2016). Divorce and the Divorced Woman in Early Medieval China (First through Sixth Century) (PDF) (diplomska naloga). Cambridge, Massachusetts: Harvard University. str. 151, 152, 153.
  16. ↑ Chu Ci, "Da Zhao".
  17. ↑ Guoyu, "Jinyu 8"
  18. ↑ Zhang, Zhengming (2019). A History Of Chu (Volume 1). Honolulu: Enrich Professional Publishing. str. 42-46.
  19. ↑ Xu Elina-Qian, Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan, University of Helsinki, 2005. p. 164
  20. ↑ Chen, Sanping (1996). »A-Gan Revisited — The Tuoba's Cultural and Political Heritage«. Journal of Asian History. 30 (1): 46–78. JSTOR 41931010.
  21. ↑ Chen, Sanping (1996). »A-Gan Revisited — The Tuoba's Cultural and Political Heritage«. Journal of Asian History. 30 (1): 46–78. JSTOR 41931010.
  22. ↑ 22,0 22,1 »Xianbei 鮮卑«. Chinaknowledge.de.
  23. ↑ de Crespigny 2007, str. 1016.
  24. ↑ de Crespigny 2007, str. 899.
  25. ↑ de Crespigny 2007, str. 991.
  26. ↑ de Crespigny 2017.
  27. ↑ Cosmo 2009, str. 106.
  28. ↑ 28,0 28,1 Grousset, Rene (1970). The Empire of the Steppes. Rutgers University Press. str. 53–54. ISBN 978-0-8135-1304-1.
  29. ↑ "Nomads in Central Asia." N. Ishjamts. In: History of civilizations of Central Asia, Volume II. The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 B.C. to A.D. 250. Harmatta, János, ed., 1994. Paris: UNESCO Publishing, pp. 155–156.
  30. ↑ SGZ 30. 837–838, note. 1.
  31. ↑ Cosmo 2009, str. 107.
  32. ↑ Twitchett 2008, str. 445.
  33. ↑ de Crespigny 2017, str. 401.
  34. ↑ de Crespigny 2007, str. 320.
  35. ↑ de Crespigny 2007, str. 237.
  36. ↑ de Crespigny 2007, str. 25.
  37. ↑ Grousset (1970), str. 61, 585, op. 91.
  38. ↑ Ma, Changshou [馬長壽] (1962). Wuhuan yu Xianbei [Wuhuan and Xianbei] 烏桓與鮮卑. Shanghai [上海], Shanghai ren min chu ban she [Shanghai People's Press] 上海人民出版社.
  39. ↑ Liu, Xueyao [劉學銚] (1994). Xianbei shi lun [the Xianbei History] 鮮卑史論. Taipei [台北], Nan tian shu ju [Nantian Press] 南天書局.
  40. ↑ Wang, Zhongluo [王仲荦] (2007). Wei jin nan bei chao shi [History of Wei, Jin, Southern and Northern Dynasties] 魏晋南北朝史. Beijing [北京], Zhonghua shu ju [China Press] 中华书局.
  41. ↑ Tang, Qiaomei (Maj 2016). Divorce and the Divorced Woman in Early Medieval China (First through Sixth Century) (PhD). Cambridge, Massachusetts: Harvard University. str. 151, 152, 153.
  42. ↑ Holcombe, Charles (2011). A History of East Asia: From the Origins of Civilization to the Twenty-First Century. Cambridge University Press. str. 68. ISBN 978-0-521-73164-5.
  43. ↑ Chen, Yinke [陳寅恪], 1943, Tang dai zheng zhi shi shu lun gao [Manuscript of Discussions on the Political History of the Tang dynasty] 唐代政治史述論稿. Chongqing [重慶], Shang wu [商務].
  44. ↑ Chen, Yinke [陳寅恪] and Tang, Zhenchang [唐振常], 1997, Tang dai zheng zhi shi shu lun gao [Manuscript of Discussions on the Political History of the Tang dynasty] 唐代政治史述論稿. Shanghai [上海], Shanghai gu ji chu ban she [Shanghai Ancient Literature Press] 上海古籍出版社.
  45. ↑ 45,0 45,1 45,2 Watt, James C.Y. China: Dawn of a Golden Age, 200–750 AD. Comp. An Jiayao, Angela F. Howard, Boris I. Marshak, Su Bai, and Zhao Feng. New York: Metropolitan Museum of Art, 2004. Print.
  46. ↑ 46,0 46,1 Laursen, Sarah (2011). Leaves That Sway: Gold Xianbei Cap Ornaments from Northeast China (PhD). UPenn Repository.
  47. ↑ Bunker, Emma C.; Sun, Zhixin (2002). Watt, James (ur.). Nomadic Art of the Eastern Eurasian Steppes: The Eugene V. Thaw and Other New York Collections. Yale University Press. ISBN 0-300-09688-7 – prek Google Books.
  48. ↑ Psarras, Sophia-Karin (2003). »Han and Xiongnu: A Reexamination of Cultural and Political Relations (I)«. Monumenta Serica. 51: 55–236. doi:10.1080/02549948.2003.11731391. JSTOR 40727370. S2CID 156676644.
  49. ↑ Dien, Albert E. (1986). »The Stirrup and Its Effect on Chinese Military History«. Ars Orientalis. 16: 33–56. JSTOR 4629341.
  50. ↑ Dien, Albert E. (2007). Six Dynasties Civilization. New Haven, CT: Yale UP. ISBN 978-0-300-07404-8.
  51. ↑ Holcombe, Charles (2013). »The Xianbei in Chinese History«. Early Medieval China. 2013 (19): 1–38 [pp. 4–5]. doi:10.1179/1529910413Z.0000000006. S2CID 162191498.
  52. ↑ Shimunek, Andrew. "Early Serbi-Mongolic-Tungusic lexical contact: Jurchen numerals from the 室韦 Shirwi (Shih-wei) in North China". Philology of the Grasslands: Essays in Mongolic, Turkic, and Tungusic Studies, Edited by Ákos Bertalan Apatóczky et al. (Leiden: Brill). Pridobljeno 22. septembra 2019.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Cosmo, Nicola di (2009), Military Culture in Imperial China, Harvard University Press
  • de Crespigny, Rafe (2007), A Biographical Dictionary of Later Han to the Three Kingdoms, Brill
  • de Crespigny, Rafe (2010), Imperial Warlord, Brill
  • de Crespigny, Rafe (2017), Fire Over Luoyang: A History of the Later Han Dynasty, 23–220 AD, Brill
  • Golden, Peter Benjamin (2013). Curta, Florin; Maleon, Bogdan-Petru (ur.). »Some Notes on the Avars and Rouran«. The Steppe Lands and the World Beyond Them. Iași: Editura Universității "A.I. Cuza" Publisher: 43–66.
  • Holcombe, Charles (2014), The Xianbei in Chinese History
  • Li, Jiawei; in sod. (Avgust 2018). »The genome of an ancient Rouran individual reveals an important paternal lineage in the Donghu population«. American Journal of Physical Anthropology. American Association of Physical Anthropologists. 166 (4): 895–905. doi:10.1002/ajpa.23491. PMID 29681138.
  • Twitchett, Denis (2008), The Cambridge History of China: Volume 1, Cambridge University Press
  • Janhunen (27. januar 2006). The Mongolic Languages. Routledge. str. 393. ISBN 978-1-135-79690-7.
  • Wang, Haijing; in sod. (november 2007). »Molecular genetic analysis of remains from Lamadong cemetery, Liaoning, China«. American Journal of Physical Anthropology. American Association of Physical Anthropologists. 134 (3): 404–411. doi:10.1002/ajpa.20685. PMID 17632796.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  • Yu, Changchun; in sod. (20. oktober 2006). »Genetic analysis on Tuoba Xianbei remains excavated from Qilang Mountain Cemetery in Qahar Right Wing Middle Banner of Inner Mongolia«. The FEBS Journal. Wiley. 580 (26): 6242–6246. doi:10.1016/j.febslet.2006.10.030. PMID 17070809. S2CID 19492267.
  • Yu, C.-C.; in sod. (6. april 2014). »Genetic analyses of Xianbei populations about 1,500–1,800 years old«. Russian Journal of Genetics. Springer. 50 (3): 308–314. doi:10.1134/S1022795414030119. ISSN 1022-7954. PMID 17070809. S2CID 18809679.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Šjanbeji&oldid=6282077«