Lanzarote
čaroben in skrivnosten otok Kanarskega otočja
Večina ljudi ob omembi Kanarskih otokov pomisli na množični turizem na otoku Gran Canaria, na velike hotele, zabavo in plaže. Pa vendar niso vseh otokov zaznamovali turisti. Na manjših je hotelov mnogo manj in le korak stran od hotelskih naselij se ponujata čudovita raznolikost in neokrnjena narava. Eden takih je otok Lanzarote, najvzhodnejši otok Kanarskega otočja, ki slovi po svojem vulkanskem poreklu in nenavadni pokrajini.




Prve omembe otoka Lanzarote segajo v leto 1312, ko naj bi na otok prispel genovski pomorščak Lancarotto Malocello, po katerem je otok dobil ime. Kasneje ga je v imenu španske krone zavzel pustolovec Jean de Béthencout in ga uporabljal kot izhodišče za osvajanje ostalih otokov Kanarskega arhipelaga.
Lanzarote so zavzemali različni pustolovci in pirati, vendar je za današnje obiskovalce veliko bolj zanimiva zgodovina, ki so jo pisali in oblikovali vulkani.

1. septembra leta 1730 se je zvečer na zahodu otoka začela serija ognjeniških eksplozij, ki je bila prava podoba pekla na zemlji. Duhovnik Andres Lorenzo iz vasi Yaiza je dogodek opisal kot dviganje gore iz tal in bruhanje ognjenih zubljev. Odpirala so se vulkanska žrela, iz katerih je na vse strani tekla lava. Vulkanske bombe in pepel je metalo daleč v morje. Tako intenzivnih naj bi bilo prvih 19 dni vulkanske delavnosti, ki je na otoku trajala naslednjih šest let. V tem času je tretjino otoka prekrila 10 m debela plast lave. Pod seboj je pokopala 11 vasi in najrodovitnejšo prst otoka ter tako uničila skoraj vse rastline in živali. Večina prestrašenih prebivalcev je z ladjami zbežala na druge otoke.

Nacionalni park Timanfaya
Ognjeniški izbruhi so ustvarili nenavadno pokrajino, ki je danes zaščiteno področje.
Montanas del Fuego ali »ognjene gore« so glavna znamenitost parka.
Na potep po Timanfayi se ne moremo odpraviti sami, temveč lahko mogočnost pokrajine opazujemo le skozi okna avtobusa, ki obiskovalce popelje po varnih poteh še vedno vulkansko aktivne pokrajine.


Zaščitni znak parka je hudič El Diablo, ki z vilami brani barvita pobočja kraterjev. Da smo res na pragu njegovega kraljestva, nam pokaže uslužbenec parka, ki z vilami potisne slamo v kotanjo. Ta se v trenutku vname, saj je šest metrov pod površino Zemlje temperatura okoli 400 °C. Voda, ki jo nato možakar zlije v cev v zemlji, se v nekaj sekundah segreje in eksplodira kot veličasten gejzir. In še nekaj nas opominja, da smo na robu El Diablovega ognjišča: v restavraciji si lahko postrežemo s piščancem, ki so ga spekli nad veliko odprtino vročega vrelca.


Če ste po krvi raziskovalci in vas občudovanje vulkanske pokrajine skozi okno avtobusa ni zadovoljilo, imate priložnost, da jo spoznate sami. Ne pozabite na dobro obutev in vetrovke, saj na Lanzarotu ves čas piha.
Na cesti med krajem Mancha Blanca in glavno cesto LZ 30, ki poteka od Teguiza do Yaize, leži približno na polovici poti na levi strani učna pot pod vulkanskim stožcem Caldera Colorada. Peljite počasi, saj je dostop s ceste slabo označen. Sprehodite se okoli stožca, ki žari v rdečih, rumenih in rjavih odtenkih ter se seznanite s skrivnostmi delovanja vulkanov, ki jih nazorno prikazujejo table ob poti. »Veliki pustolovci« se povzpnemo še na ta ljubki vulkanček. Pot je zaradi sipkega peska naporna, na vrhu pa smo poplačani s prečudovitim razgledom.


Druga priložnost za raziskovanje vulkanov je nekoliko naprej na desni strani. Že s ceste opazimo vulkan Tinguaton, ki ga spoznamo po vdrtem pobočju. Prašna pot nas vodi čez planjavo do vulkana in v njegov krater, ki daje zavetje nežnim divjim pelargonijam.