Moj desetdnevni projekt je končno zaključen. Slika je pri slavljenki, ki je bila darila zelo vesela, tortica pa je bila tudi slastna.

Čeprav na sliki izgleda majhna, je slika velika 20×60 cm.


Deset dni je res minimum, ki ga potrebujem za izdelavo takšnih čipk. Hitreje ne gre. Zadnjih nekaj ur sem se morala že prav prisiliti, da sem sedela za mizo, po pravici povedano, sem imela vsega že vrh glave. Po dolgem času nisem utrgala nobenega kleklja, kar je tudi svojevrsten dosežek :) Oprema je pospravljena v škatli pod mizo in držim pesti, da bo tam ostala nekaj tednov. Bomo videli ;)

Ha, še odisejado z okvirjem vam moram zaupati. V Eurospinu so imeli v akciji super okvirje v različnih barvah lesa in v češnjevi barvi je bil ravno pravi zame. Natisnila sem papirce v originalni velikosti, pa so se izkazali za nekaj centimetrov prevelike. Ni problema, sem jih pomanjšala, da so lepo ''sedli'' v okvir in jih skupaj z njim odložila na vrh omare (da bom vedela, kje so, ko bom začela z delom).

No, to je bilo pred dobrim mesecem. Ko sem se pred desetimi dnevi spravila k delu, sem kot običajno potegnila pribor iz škatle, plastificirala papirce, ki so bili v škatli (!!!) in sklekljala obe vogalni čipki. Zanimalo me je, kako bo to izgledalo v okvirju, pa sem ga potegnila dol z omare. KATASTROFA! Kaj delajo na okvirju še eni papirci? O, ne! Pa kako sem lahko taka smotka?!? Klekljala sem na originalni velikosti. Itak, da čipke niso šle v okvir. To se je dogajalo v sredo ob pol osmih zvečer. Kaj pa zdaj? Tudi če bi na sredino dala pomanjšano čipko, bi bila dolžina še vedno prevelika. Da začnem z delom od začetka ni variante. Skupaj s čipkami in papirci sem se popokala v avto in v 20 minutah obredla Leclerc, Merkur, Obi in Rutar. V zadnjem sem imela srečo. In zdaj imam en okvir viška :)

Za podlago sem namesto rdečega žameta raje uporabila vlaknast papir, se mi zdi, da je prav zanimiva rešitev. Obrobo sem izrezala iz reliefnega papirja z drobnimi listki.


Da pa ne bi slučajno prehitro končala z delom, sem dobila še naročilo za slastno rojstnodnevno torto. Naredila sem čokoladno z višnjami. Hotela sem pofotkati še odrezan kos, pa smo bili preveč neučakani za degustacijo. Tako je tukaj le fotka cele torte.


Ob koncu se vam le še zahvalim za vaše lepe komentarje, ki mi vlivajo toliko vzpodbude in pozitivne energije tudi takrat, ko je primanjkuje.

Tako je, prav ste prebrali, namesto blog bonbončka bom nekomu izmed vas podarila tortico. Nabralo se je že lepo število ogledov moje ustvarjalnice, bliža se stota objava in včeraj sem preživela čudovit rojstni dan v družbi meni najljubših oseb ... domačih in prijateljev.


Ker sem zelo zahtevna stranka, si tortico za rojstni dan najraje naredim sama. Letos sem si izbrala kokosovo torto. Recept sem snela s Kulinarike. Ker doma nisem imela kokosovega likerja, sem ga enostavno izpustila. Pa čas peke 50 minut pri 180 stopinjah je odločno predolg. 35-40 je več kot dovolj. Biskvit sem še ustrezno navlažila, kar v receptu ni navedeno. Torto je obvezno potrebno sestaviti vpeto v obroč. Na vrhu sem najprej namazala tanko plast smetane, potem nanesla stopljeno čokolado, jo potresla s kokosom in okrasila s smetano.

Saj vem, da je skromnost lepa čednost, ampak ta torta je res vrhunska! In res sem vesela, da je bila gostom všeč.


Pa naj se vrnem nazaj k blog tortici. Pravila za sodelovanje so naslednja. Pod to objavo pustite komentar, v katerem napišite, ob kakšni priložnosti bi si zaželeli dobro tortico. Napišite tudi, kateri okusi so vam najljubši in katera torta vam je do sedaj najbolj ostala v spominu. Žrebala bom v nedeljo 11.4.2010. Izžrebancu bom potem spekla tortico po željah, datumsko je to neomejeno, lahko vam jo naredim tudi poleti, če le ne bomo takrat na dopustu. Vključena je tudi dostava na dom, kar seveda velja le za Slovenijo ;)

Uživajte v čudovitih pomladnih dnevih, ki so pred nami!

Kar nekaj jih je. Zaenkrat šest. Ker pa sem zadnje čase itak v zaostanku, imam narejene le tri voščilnice :(

Barbarine mi enostavno ni zneslo narediti (te bom pa enkrat kar tako presenetila ;))

Tudi kovačeva kobila je ostala bosa. Moja Nika je v ponedeljek upihnila 4. svečko. No, vsaj s tortico je bila zadovoljna. Kako ne bi bila, ko pa je bila na njej njena najljubša muca.


Dan za Niko je praznoval moj oči, naš nono. Ker se zaradi šibkega zdravja pri nas doma še nismo videli, se je razveselil poštne pošiljke. V te Inkadinkado ptičke sem zaljubljena, res so univerzalne. Hvala Simoni za odtiske.


Še dva rojstna dneva sledita ta teden, pa še eden prihodnji ponedeljek. Menda mi bo zneslo sestaviti še eno voščilnico, kdo ve ...

Sobota je bila namenjena srečanju otočank v Dekanih. Preživele smo čudovit dan, poln smeha, dobre volje, sproščujočega čveka ter sladkih in slanih dobrot.
Alenka, po novem Kiči-miči, je organizirala svoj prvi swap, swap škatlic. In izpeljala ga je odlično. Prav tako smo se odlično izkazale ustvarjalke, ki smo v njem sodelovale, saj je nastala kopica čudovitih škatlic. Sama sem postala ponosna lastnica škatlice od Mily, mojo škatlica pa je odpotovala na Štajersko.

Ker zadnje čase pri swapih, ki se menjajo na srečanju, ne vemo, za katero swapiko bomo izdelale darilo, sem se odločila za klasiko. Nisem hotela uporabljati živih barv, da bi bila škatlica karseda uporabna. Že od pomladi imam doma čudovite bombažne papirje s cvetličnim potiskom. Ta, ki sem ga uporabila pri tej škatlici, je najtanjši, kar prosojen, zato sem ga najprej s hotgloss tehniko nalikala na papir in potem oblekla iz lepenke izdelano škatlico.


Ja, jezila sem se na pol milimetra prenizek hrbet pokrova. Pol milimetra! Ampak razlika je velika. Pokrov sem imela že popolnoma izdelan, okrašen hrbet, le rožice so manjkale. Ko sem hotela prilepiti še škatlico, pa sem ugotovila, da se zaradi prenizkega hrbta ne zapre. #@%&*@&#!!!! Šment! In sem, hočeš-nočeš, ponovila vajo. No, sedaj imam ene ekstra platnice in samo še škatlico naredim, pa bo ena na zalogi :)

Ker sem bila ravno v elementu, sem škatlico naredila še za organizatorko srečanja Suzy. Zaradi obilice dela s srečanjem, pa ogromno količino slastne figove marmelade, ki jo je skuhala za nas, se swapa ni mogla udeležiti. No, sedaj ima vseeno eno škatlico :) Dokončala sem jo tik pred zdajci in to pri Klavdiji doma - Klavdija, hvala za trakec ;) Iz Londona ... ni to kar tak trakec :D


Na srečanjih se vedno do sitega najemo raznoraznih dobrot. Ker sem sama neozdravljiv čokoholik, sem spekla slastne kocke s čokoladno-mascarponejevo kremo in dodatkom banane. Pladenj je bil še pred večerom prazen :)


Dan se je sicer zaključil malce nepričakovano, ampak smo se kljub vsemu s Klavdijo in Škrgo nasmejale do onemoglosti. Pa še kupček ustvarjalnega materiala smo prinesle z urgence, kdo bi si mislil :)


Naslednjič se dobimo na kostanjevem srečanju v Prečni ... komaj čakam :)

Kar nekaj prijateljev in sorodnikov je praznovalo ali pa se rojstni dnevi bližajo s svetlobno hitrostjo. Seveda pri meni ne gre drugače kot da vse delam v zadnjih urah in minutah.

Prejšnjo soboto smo praznovali okroglo obletnico Petrovega bratranca. Ker so občutki po poletu z balonom še zelo sveži, se nam je zdela karta kar fajn darilo. Zakamuflirala sem jo v WC torto :) Zraven je obvezno sodila še zizi-riti voščilnica.


Že kakšen mesec dni nazaj sva se s taščo pogovarjali, da bi bilo fino, ko bi sklekljala kakšno čipko za v.d. tasta od moje svakinje. Posebnost je to, da je iz Barcelone in praznuje 60 let. Fešta naj bi bila enkrat septembra, v Barcelono pa bo odletel le njegov sin in čipka bi bila ravno pravšnja, ker ne zavzame veliko prostora med prtljago. OK ... saj časa je še ful.

Ti šment, čas teče sto na uro in včeraj me babi pokliče, če bi pa mogoče lahko eno voščilnico naredila, ker letalo gre z Brnika danes popoldne. Panika ... a čipko imam narejeno? Ne. A slučajno vem, kaj bi klekljala? Ne. Pa še roditeljski sestanek imam v vrtcu. O štala. Pobrskam med vzorčki v mapici in iščem takšnega, ki bi bil izvedljiv v parih urah. Jupi, nageljček bo ravno pravšnji, pa še pravi slovenski motiv je. Začnem ob osmih zvečer in z nekaj pavzicami je slikca končana malo po eni uri ponoči. Padem v posteljo.


Zjutraj spokam otroka v vrtec in se spravim še nad izdelavo voščilnice. Ojoj, že spet za moškega. V avtu se mi zabliska, da bi lahko naredila palčkemalčke z vijugicami od srčkaste štampiljke. Super, pa še embosirala jih bom. No, s to ''moško'' voščilnico sem pa zares zadovoljna. Še ta micene eyeletse sem končno začela uporabljati. V bistvu mi je ta kombinacija tako všeč, da bi bile letošnje novoletne voščilnice lahko v tem stilu. Ampak žal še ne bodo prišle na vrsto, me ta teden še en klekljan trojček čaka.


Pa rojstni dnevi ... vsak vikend vsaj eden ... pestro bo ;)

Ja, še eno leto si dodal k svojim simpatičnim smejalnim gubicam. Vse najboljše, in naj nama bo še naprej tako lepo.



Vedno, ko moram narediti voščilnico za moškega, imam v glavi blokado. Kaj, kako, s čim ... pojma nimam. Da ja ne bo česa preveč. Rožice ... odpadejo. Ptička ... kaj pa vem, nimam nič za zraven. Punčke ... japajade. Kup na mizi se je večal in večal, ura Petrovega prihoda iz službe je bila vse bliže, jaz pa še vedno brez čestitke in s skuštrano glavo. A bi palčke-malčke? Aa, ni več dovolj časa. OK, daj zberi se ... kaj pa srček? Ja, to bi šlo, ampak imam samo roza, črno in belo blazinico. Aja, pa zlato in srebrno, samo brez embosiranja je malo čudno (bo res nujno si prahce omislit). Prav, bom odtisnila z belo na črno osnovo. Pa da ne bo kot sožalna voščilnica izgledala, najbolje, da dam še kaj rdečega zraven. No, saj počasi pa napredujem. Ojej, da nisem slučajno tiste mini štance s srčkom zadnjič na bolšjaku prodala ... a jo še imam? Jupiii, tukaj je, še 3D blazinice, pa sem rešena. Še nekaj lepih želja iz srca in majceno darilce za rojstni dan je končano.


Skrajni čas, saj moram odhiteti k malčkoma in tašči, da Petra pričakamo ob prihodu iz službe. Frizura ... hm, bom kar malo skuštrana. Miza s kupom me bo pa tudi počakala, saj kam bi pa lahko šla ...

Pocrkljali smo se z enostavno, a dobro višnjevo torto s smetano. Če odštejem čas za pripravo biskvita, je bila torta definitivno sestavljena in okrašena v krajšem času, kot pa sem ga porabila za izdelavo voščilnice.


Tortica je bila slastna, voščilnica je dosegla svoj namen in imeli smo se lepo. Zdaj pa odštevamo dneve do morja ... še 4 :)))

Velikonočni prazniki so za nami in za nekaj časa sem tudi s tortami opravila. Tokrat sem se lotila sadne torte, pa se vidi, da mi najbolje uspevajo čokoladne različice :)



No, ampak glavna novica pa je, da smo na velikonočni ponedeljek izkoristili čudovit dan in osvojili Šmarno goro.

Majhen korak za povprečnega Ljubljančana, vendar velik korak za našega 18-mesečnika. Poudariti moram, da smo se na pot odpravili brez vozička in brez otroškega nahrbtnika. Oba otroka sta bila maksimalno pridna, Nika je prehodila vso pot gor in dol, Aljaž pa je vzpon skoraj v celoti opravil sam. Oči ga je nesel le čez tiste najbolj strme, rahlo plezalne dele poti (s tem mislim plezalne z Aljaževe perspektive, odrasli le malo višjo stopnico prestopimo). Igrišče na sedlu je prišlo ravno ob pravem času, da sta oba dobila dodatno energijo za naprej, pa še cingljanje zvončka se je že slišalo.



Na poti nazaj proti Pirničam je najmlajšemu zmanjkalo baterij, zato je večino poti prespal v očijevem naročju, Niko pa sem morala kar nazaj držati, da ne bi stekla proti dolini. Kaj morem, ko pa se sama klancev kar malo bojim. Saj upam, da bo manjši 'štor' kot sem bila jaz v otroških letih, ko sem se spotaknila tudi ob lastno senco. Obliži za moje noge so bili obvezna oprema v mamini torbici :)

No, naš prvi pohodniški izlet je trajal štiri ure in upam, da ga kmalu ponovimo, mogoče že naslednji vikend, hribčkov v okolici je zagotovo dovolj.

S to objavo sicer zamujam en dan, pa nič hudega. Je bilo včeraj tako luštno, da je dan kar zdrvel mimo.

Hm, ja, pa sem spet eno leto starejša :) Se kaj drugače počutim? Prav nič! Moja dva čmrlja skrbita za to, da ne pozabim na svojo otroško plat, sama pa skrbim za to, da moja zasvojenost s čokolado ne popušča. Tortico sem si namreč spekla sama :) Na začetku sem še oklevala in razmišljala o sadni torti, ampak haloooo ... saj je vendar moj rojstni dan! Torta je bila torej spet čokoladna, kaj pa drugega :) No, saj so bile tudi višnje notri, se lahko tolažim, da sem tudi malo vitaminov pojedla, ha ha.


Dopoldne sem praznovala z moževo družino, na kosilo pa smo se odpeljali k mojim. Kako lep, prav poletni dan, pa še se nam obetajo :) Prav super smo se imeli. In nedeljska kosila pri mami so itak najboljša :) Takšne goveje župce ne skuha nihče drug! Otroka sta uživala v tekanju naokrog in naša triletnica zdaj komaj čaka, da dobi rolerje. Bosta z očijem lahko skupaj trenirala :) No, moja mami in oči sta poskrbela za to, da bom odšla na nakupovalni izlet samo zase, pa še z veliiiiko Lindtovo bonboniero se bom sladkala zraven. Hvala!

Proti večeru pa sem končno prišla na svoj račun in po dolgem času držala v rokah malo, majceno dišečo štručko. Joj, kako hitro pozabiš, kako majhni so dojenčki. Zala je res zala deklica :) Tako lepo polt ima, zaenkrat še brez mozoljčkov, pa crkljati se mi je pustila, pikica pridna. Tudi Niki je všeč, Aljaž pa jo je gledal s takim nežnim nasmeškom na obrazu. Gotovo bodo fajn prijatelji, ko se bodo lahko igrali skupaj.

In ja, vrnimo se k naslovu. Bi morda kavico? Kratko, dolgo, z mlekom, s smetano, brez, mogoče kapučin? No, na vse to lahko po novem pridete k meni, samo zverzirati se še moram s tole novo mašinco. Barbara in Sašo, hvala, res sta faci.