I love Christmas

.... v letošnjem letu mogoče najbolj za dojemanje in sprejemanje, da to ni več dela prost dan. Otroci so se vrnili v šolske klopi, odrasli na delovna mesta. Vsaj tisti, ki so med /lahko kar odkrito rečemo/ srečneži, ki službo imajo. 


Naši zanamci, naši otroci težko razumejo ves ta odrasel svet in pomembnost današnjih dni, ki so po mojem mnenju nekakšna večja prelomnica v naših življenjih. Nekje se nekaj mora spremeniti, tako pač preprosto ne gre več. Žal pa večinoma vse večje spremembe terjajo svoj takšen ali drugačen davek.
 Prav je, da z otroci o tem spregovorimo. Kajti po mnenju priznanega slovenskega psihologa je precej škodljivo otrokom govorit: Uči se, pa boš imel dobro službo! Takšni časi so že davno minili.
Meni osebno je bolj všeč izpeljava z zvezdo. Ni tako izrazita in potrebuje v svoji nejasnosti še spremno besedilo (voščilo desno spodaj). Kot današnja podoba Slovenije potrebuje spremno besedilo, pa še je težko razumeti. Če že sploh kaj razumemo.

Pri abc christmas challenge imajo zanimivo tematiko: živali, ki jih lahko vidimo v živalskem vrtu. Med jimi so tudi kače.
Malce nenavadna izbira za novoletno voščilo? Ali pa ne? Vsekakor je moj odgovor ne!. Voščilnice so bile namenjene raznim vzrediteljem kač. Je že bolj logično?
Na eko osnoviz dvema različnima izvedbama ozadja(tudi izbrani papirji so reliefni kot razne kože), smrečica in zvezdica, snežinke, napis in seveda .... kače.
Z vrečko kačjih kož od levitve je prišel k meni znanec(tudi sam vzreditelj najrazličnejših kač) in izrazil svojo željo. Kar vrglo me je in niti približno se mi ni sanjalo, kako bom to izvedla. No, nastalo je, kar je pač nastalo.
Mini kačo sem odtisnila tudi v notranjost na list za pisanje (skupaj s snežinkami) in na kuverto.

Pa smo ga dočakali in stopili v novo, še nepopisno, čisto sveže in nedolžno.
Zvoki veselih melodij so izzveneli, poljubi in objemi in topli stiski rok, takšno in drugačno rajanje,  je prepustilo prostor počitku in danes se bomo prebujali tudi v dan miru. svetovni dan miru.
Je tudi dan, ko mnogi začnejo z izpolnjevanjem svojih novoletnih obljub. Ste si zadali kakšno? Običaj, da ob slovesu starega leta potegnemo črto, je razširjen po vsem svetu. Nisem iskala njegovega izvora. Mogoče prihodnje leto.
In ker smo za 12 dni božiča dejali, da je to tudi čas, ko si podarjamo takšne ali drugačne malenkosti, za danes trije različni načini, ko podarimo zgolj liziko.

Pa ne želim pisati o tem. Mogoče samo kot informacija, da so danes blagoslovi družin, še posebno otrok.
Tudi med svojimi fotografijami nisem našla nobene "pametne, dovolj zgovorne" za danes.
Odhajali smo po poti skozi gozd. Nazaj med ljudi, hiše, zidanice in skednje..... S kraja, kjer smo lahko  zgolj samo še  slutili,  kje je nekoč stala revna koliba naše prednice. Mala jasa sredi gozda, zaraščena trava, pa vendar.....Nekaj je bilo v zraku, povsod okoli nas. Nekaj čudovitega. Ne samo tisti trenutek. Bila je tudi neka čudovita vez med nami: sorodniki, prijatelji, znanci z drugih koncev sveta. Povezanost, pripadnost o kateri je težko pisati. Treba jo je občutiti.  Svetli dolenjski gozdovi so tiho šepetali skupaj z nami in  nam poizkušali pripovedovati davne resnice, listje pod nogami je mehko šelestelo, zapuščena osamljena sadna drevesa ob poti so nam ponudila svoje sadove.
Kako drugačna so bila vsa ta, še ne tako davna  poletja.....
Ob zgodnjih jutrih si se tiho umaknil, da nisi zmotil jutranje molitve neokatehumnov. In čeprav je v skupno kuhinjo in jedilnico prišlo enajst bratov in sester, je vladal red. Vsak je vedel kje je njegovo mesto, komu mora priskočiti na pomoč. Všeč mi je bila njihova odkrita beseda. Predvsem starejših otrok. Rojeni materi angležinji in očetu slovencu v Sloveniji, so zapustili našo deželo in odšli živet v Anglijo. Sledili so poti očeta in matere, ki ju je misjonska služba poklicala tjakaj.  Zaljubljeni v slovenijo, svojo rodno deželo. Pogrešali so jo, močno. Le najmlajši od vseh se je rodil v Angliji. Tekanje majhnih in večjih nožic sem ter tja, prepletanje angleškega jezika s slovenskim, obiski okoliških družin z veliko otrok, ki so prav tako v neokatehumski skupnosti. Domače lubenice iz bližnje kmetije gospe Cvetke so ob večerih, pri malici, omamno dišale. Povsem drugače kot lubenice, ki jih poznam. Čeprav majhne, so bile tako .... veličastne- ravno v svoji majhnosti in skromnosti. In tega se prav nič niso sramovale. Prijazno so vabile s krožnikov.
Poletja, ko si začutil, da sem jaz ti in ti si jaz. Da je vse eno in da je prav tako. Tvoj dih je bil tudi moj in obratno. Na večer so se k nam zgrinjali prijatelji, znanci, bližnji in daljni sosedje ... travnik med domom in nekdaj mogočnim gospodarskim poslopjem je bil napolnjen z vrvežem. Odbojka, lokostrelstvo, prevračanje kozolcev po že rahlo vlažni trati, vonj pipe, ki jo je tam v stolu prižgal vaški duhovnik..... In ob jutrih ali pa mogoče pri povratku iz kakšnih naših potepanj nas je na pragu nič kolikokrat čakalo presenečenje. Sveže pobran mlad krompir, čebula, paradižnik, paprike, sveža jajca, vino ....
Z različnih vetrov skupaj zbrani otroci so v pičli urici pripravili odlično predstavo v napol podrtem gospodarskem poslopju. Čisto pravo gledališče: z odrom, zavesami, stoli zloženimi v vrste, preprostimi vabilci, travne bilke kot plačilo vstopnine, Krjavel, ki je hudiča na pol presekal v glavni vlogi, vaški župnik kot povezovalec programa, ovacije, ki so jih poželi .....
Kako malo je potrebno, da lahko začutiš, da je vse eno. Da smo pravzaprav vsi družina.

29. december, sobota
Kot vedno in povsod, tudi v teh 12 dneh božiča zmanjka ali ne zmanjka pomembnosti za prav ta dan. Zato sem se v današnjem zapisu sklenila vrniti malo nazaj.

Ne tako daleč: zgolj na 27. december.

Na ta dan je namreč Šentjanževo(tudi janževo, janoševo). Dan ko se blagoslavlja vino. Običajno ga je gospodar nesel v cerkev k blagoslovu in blagoslovljenega prinese domov, kjer ga je potem kot takšnega vlival v sodove. Zanimiv mi je zapis, ki pripoveduje o tem, kako je gospodar  po prihodu domov iz cerkve, rekel ženi, da gre "zalivat" z blagoslovljenim vinom preostalo vino v zidanico. In ker ga dolgo ni bilo nazaj, je šla za njim še žena. Pa ju ni in ni bilo in sedaj je bil v skrbeh sin, da se jima ni kaj hudega pripetilo in gre gledat v zidanico. Za njim pa še hlapec. Tudi v skrbeh kaj neki se je pripetilo. In tam jih najde vse vesele volje. Veseli so ga in povabijo ga medse. In tako se veseljačenje v zidanici nadaljuje vse do trde noči.

Vsi tisti, ki se ukvarjajo/te s pridelavo vina, bi na šentjanževo nesli vino k blagoslovu in potem s tem blagoslovljencem doma zalili preostale sodove. Najboljše šentjanževo vino se je ponavadi hranilo za velika slavja (npr. poroke) prihodnjega leta, včasih so ga pili tudi fantje, ko so odhajali od doma v vojne vihre. Na gorenjskem pa je bil celo običaj, da so se na ta dan menjavali dekle in hlapci. Pri tem so se ustavili v vaški gostilni, spili kozarec šentjanževca, mogoče zaplesali s katero od dekel ..... Sem se smejala ob tem izvedeti. Malček me je spomnilo na čebele, ko je zadnjič ena čebelarka rekla: Seveda so čebele pametne! Le poglejte kaj naredijo na zimo. Trote, ki bi drugače celo zimo samo ležali in jedli, enostavno vržejo iz panja. Tudi menjava hlapcev v tem času verjetno ni povsod potekala brez težav, saj dela zunaj ni bilo in gotovo so le najbolj pridni hitro našli dobrega gospodarja.

Tako kot sveti Štefan(26. december, a sem o njem pisala že prejšnja leta) blagoslavlja sol in vodo, sveti Janez blagoslavlja vino. Na šentjanževo so nekdaj verniki nosili v cerkev vino. In to blagoslovljeno vino je postalo šentjanževec.
Ta dan (27.decembra) goduje sv.Janez Evangelist. Pravijo, da je s svojim evangelijem poletel v nepopisne višave. In da čisto na kratko povzamem: pri razdelitvi misjonskih področij je bil dodeljen v malo azijo, mesto efez (tamkaj je živel in umrl), kjer je oznanjal evangelij. Tamkajšnje oblasti (artemidin veliki svečenik) so mu ponudile čašo s strupom, da bi "preizkusili" njegovo svetost. Opozorjen, da je vino zastrupljeno,  ga je blagoslovil in izpil. Nič se mu ni zgodilo. Sv. Janeza zato nekateri upodabljajo s čašo iz katere gleda kača.

Vino šentjanževec ali svetega janeza žegen je postal neke vrste "poslovilna pijača".
Neka druga legenda govori o tem, kako je na smrt obsojen kmet kot svojo zadnjo željo izrazil, da si želi kozarec šentjanževca. In medtem, ko je rabelj iskal šentjanževo vino, je sodnik ugotovil, da je na smrt obsojeni kmet nedolžen. Šentjanževec mu je rešil življenje.

Spodbudno je, da zadnja leta po mnogih župnijah širom slovenije  ta običaj ponovno obujajo, spravljajo v življenje.

V spomin na ta dan lahko edinkrat v letu otroci tepejo odrasle. S šibo, katere življensko moč rastline, z dotikom prenašajo na odraslega. Prastaro verovanje v moč lesa govori o tem, da se njegova življenjska moč prenaša na živa bitja, ki se jih dotakne. Otroci niso kaj dosti razmišljali o teh stvareh. Veselili so se (in temu primerno tudi zgodaj vstajali, saj je tepežkanje veljalo le zjutraj), tepežkali  prvo svoje starše, pa ostale odrasle, se podili po vasi, kričali, prepevali in s šibo so jih dobili sosedje, živina, drevesa .....Odrasli pa so jim pridali kakšen priboljšek, včasih tudi kovanec. Vedeli so in verjeli, da tepežkanje  z "lesom" prinaša dobro, zdravja, sreče, rodovitnosti ....

Vendar je sam običaj mnogo starejši in največkrat obvelja, da je povezan z bajeslovno Pehtro. Ta naj bi v viharnih nočeh dvanajstronočja pod nebom vodila nepregledno množico otroških duš.  Prvotno niso tepli otroci, ampak doraščajoči fantje in tudi odrasli možje, in to predvsem dekleta in mlade žene. Udarci s šibo so po verovanju naših prednikov prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih ženske, če ne že željno, pa zato potrpežljivo in voljno prenašale. Sčasoma pa se je to preneslo na otroke.
V različnih krajih slovenije so ga različno poimenovali: pametiva, pametva, rodivanje, herodeževo, tepežni dan, tepežnica, šapanje, otepov(i)ca, otepnica, šaplja, šapanje ....

27. december se danes piše in drugače je to povsem navaden dan. Mi pa smo še vedno v 12 dneh božiča.
Ali ste vedeli, da je bil običaj (mnogokje po svetu se je ohranil še danes), da so se v družini obdarovali z malenkostmi ravno te dni?  Ni nujno, da bi bilo to čisto vsak dan. Majhni darovi ali pa še bolj znani koledarji z karticami, sličicami ..... ob katerih se je potem razvil pogovor  tja, kamor je popeljala kartica. Pa ni bila to nujno verska tematika. Velikokrat so uporabljali spremembe v naravi, ki so tipične za posamezni mesec.

Dan za dnem .....
Današnjo objavo začenjam z izrazom "dan za dnem", kajti dnevi postajajo "sicer nevidno, skrajno neopazno" vsak dan daljši in noči se bodo postopoma krajšale. Simbolika večnega krogotoka, ki je večji in močnejši od vseh nas. Nekaj večjega, močnejšega je tam nad nami, pravzaprav povsod okoli nas. Nekaj nerazumljenega - nas mogoče ravno to tako prilvači? Mislim da ne. To nerazumljeno je vedno tu, skozi vse leto. Le v tem božičnem času nekako pridobi na svoji moči.

To voščilnico sem izbrala, ker nekako za mene simbolizira neko daljše obdobje in ne zgolj en sam dan. Tiho mi pripoveduje s svojo osnovno simboliko zgodbo.  Kot smrečica v prejšnji objavi(čeprav zanj pravijo, da je poganskega izvora je pri kristjanih nekako skozi čas dobil povsem drug pomen). Običaj, da na smrečice dodajamo lučke, je pravzaprav tudi simbolika, ki govori o tem, da slavimo in se radostimo prihodu vse več svetlobe na zemljo(in vsaj pri nas velja pravilo, tradicija - da se drevesce poira šele po končanem božičnem času, po preteku 12 dni božiča). Kot v jaslicah, ki so največkrat osvetljene in zvezda nima samo svetopisemskega pomena, ampak prav tako ponazarja svetlobo, videti več in dlje, čistost.  Spustiti radost, dobroto na plano. Dobro premaguje slabo.

 vesele 

božične 

praznike

Že leta spremljam razna dogajanja povezana z besedno zvezo "12 dni božiča". Ker nisem ne resnično verna, ne strašno razgledana, pa tudi ne zgodovinsko podkovana, sem vse to vedno spremljala nekako zadržano. Kot neko novodobno širjenje nečesa ... sem to sprejela.
Pa je vendar bilo in je še vedno v meni nekakšno drugačno občutenje. Sicer nekako samotno, nerazumljeno ... pa vendar: saj sem tega že nekako vajena, da večinoma hodim po neki svoji poti, malček proč od ostalih.
Ka za ostale nekako že davno mine tistih 12 dni božiča, jih jaz šele nekje globoko v sebi začutim, sprejmem, spustim na plano ... Pri meni se pravzaprav 25. decembra začne 12 dni božiča.
Že v predkrščanski časih so bili dnevi med 25. decembrom in 6. januarjem nekaj posebnega. Ta čas predstavlja razliko med luninim (354 dni) in sončnim (365 dni) letom. Če je 6. januar začetek novega luninega leta, potem se konča 25. decembra z dopolnjenimi dvanajstimi lunarnimi cikli. Potem manjka še dvanajst dni, da se dopolni sončevo leto. Ti dnevi so bili dodani 25. decembru v nordijskih kulturah, da bi lunino leto uskladili z sončevim.
Takšno je moje sprejemanje 12 dni božiča. Dnevi, ki so bili nekoč posvečeni bogovom, človeštvo pa  je bilo v teh dvanajstih dneh sposobno doživeti, izkusiti skupno zavest z višjimi svetovi.
Skozi stoletja so različne cerkve in cerkvene sekte krščanstva spreminjale dejansko tradicijo kot tudi časovne okvirje in njihove interpretacije.  Proti temu ne morem nič. Drugačno gledanje in doživljanje pa mi ostane: šele po adventnem času, ki je čas priprav na praznovanje, prihaja čas praznovanja.
Torej: jaz sem vstopila v 12 božičnih dni, ki se bodo zaključili  na dan sv. treh kraljev. 
Danes je prvi dan božiča.