Janko Orožen
| Janko Orožen | |
|---|---|
 Janko Orožen, do 1955 | |
| Rojstvo | 10. december 1891[1][2] Turje[1] |
| Smrt | 30. september 1989[1] (97 let) Celje[1] |
| Bivališče | |
| Narodnost |  slovenska |
| Področja | zgodovina |
| Alma mater | Univerza v Ljubljani |
| Poznan po | |
| Pomembne nagrade | častni meščan Celja (1955) |
| Sorodniki | Božena Orožen (hči) |
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
Janko (Janez) Orožen [jánko oróžen] slovenski zgodovinar in šolnik, * 10. december 1891, Sveti Štefan (sedaj Turje) nad Hrastnikom, † 30. september 1989, Celje.[3]
Življenje in delo
[uredi | uredi kodo]Oče mu je bil kmet in ribič Jernej Orožen. Mati mu je bila Marija (rojena Železnik). Orožen je v rodnem Svetem Štefanu obiskoval enorazredno šolo.[3][4] V Mariboru je od leta 1907 hodil na učiteljišče, kjer je maturiral leta 1911, kasneje pa kot privatist leta 1913 na celjski gimnaziji opravil gimnazijsko maturo.[3][4][5][6] V Pragi se je tega leta vpisal na študij prava, a ga po enem semestru opustil zaradi pomanjkanja denarja, tako da se je vrnil nazaj domov.[4][7]
Med 1. svetovno vojno so ga leta 1915 vpoklicali v Avstro-ogrsko vojsko.[7] Na ruski fronti so ga zajeli.[4] Leta 1918 se je pridružil prostovoljcem v Češko-slovaški legiji. Z 8. srbskim pešpolkom se je boril na solunski fronti. Po vrnitvi domov je sodeloval v bojih za slovensko severno mejo.[7]
Jeseni 1919 je začel poučevati na 1. deški meščanski šoli v Ljubljani in hkrati na Filozofski fakulteti začel študirati slovenščino, zgodovino in geografijo. Leta 1922 je na Filozofski fakulteti diplomiral, nato pa kot zgodovinar, slavist in geograf poučeval v Murski Soboti in od leta 1924 na celjski gimnaziji vse do leta 1941, ko so ga Nemci z družino pregnali v Srbijo.[4] Učil je na gimnaziji v Užicu, kjer je bil leta 1942 začasno upokojen.[7]
Med vojnama je pisal pedagoške razprave in učbenike za zgodovino, geografijo, ruščino in češčino; vsega je napisal več kot 30 knjig, 170 razprav, člankov in poročil ter 12 učbenikov.[7] Prevajal je iz češćine, ruščine in francoščine.[5]
Raziskoval je tudi zgodovino Celja ter območij v porečju Savinje in Save. Jeseni 1946 se je vrnil v Celje, poučeval na gimnaziji do upokojitve leta 1954, se po veliki povodnji istega leta posvetil delu v celjskem Zgodovinskem arhivu in ga vodil vse do dokončne upokojitve v letu 1965.[7]
Njegova hči Božena je priznana slavistka, rusistka, književna zgodovinarka in publicistka. Njegova nečakinja Martina je znana jezikoslovka in upokojena univerzitetna profesorica, nečak Marjan pa je bil politik, nosilec funkcij v ZKS.
Izbrana bibliografija
[uredi | uredi kodo]- — (1927a), Zgodovina Celja I. Prazgodovinska in rimska Celeja, COBISS 24705281
- — (1927b), Zgodovina Celja II. Srednjeveško Celje, COBISS 30154753
- —; Savnik, Roman (1928), Celje : vodnik po mestu in okolici, Celje: Brata Rodé & Martinčič, COBISS 30733569
- — (1929), Učbenik ruskega jezika, COBISS 6786563
- — (1930), Zgodovina Celja III. Novoveško Celje (1456–1848), COBISS 30155009
- — (1936), Gradovi in graščine v narodnem izročilu. 1, Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi, COBISS 651009
- — (1940), Zgodovina celjskega Sokola, Celje: Sokolsko društvo Celje-matica, COBISS 2474759
- — (1967), Kratka zgodovina Celja in okolice, COBISS 1367605
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Slovenska biografija — Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. — ISSN 2350-5370
- ↑ Databáze Vojenského historického archivu
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Šlebinger (1935).
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Kmecl (1972).
- ↑ 5,0 5,1 Melik (1989).
- ↑ Črnuta Deželak (2020).
- ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 Šumrada (1981).
Viri
[uredi | uredi kodo]- Černuta Deželak, Ana (2020), »OROŽEN, Janko«, Obrazi slovenskih pokrajin, Mestna knjižnica Kranj, pridobljeno 14. aprila 2023
- Kmecl, Matjaž (1972), »Profesor Janko Orožen - osemdesetletnik«, Jezik in slovstvo, 17 (4): 113, COBISS 16439341, ISSN 0021-6933
- Melik, Vasilij (1989), »In memoriam : Janko Orožen«, Zgodovinski časopis, 43 (4): 610, COBISS 17227520, ISSN 0350-5774
- Šlebinger, Janko (1935), »Orožen Janko«, Slovenski biografski leksikon, zv. 6. zvezek: Mrkun–Peterlin, Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, COBISS 7943213
- Šumrada, Janez (1981), »Janko Orožen - devetdesetletnik«, Kronika, 29 (3): 282–283, COBISS 8154884, ISSN 0023-4923
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Šlebinger, Janko. »Orožen, Janko«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
- Janko Orožen – avtorjeva dela v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
