Stefanova enačba

Stefanova enačba v glaciologiji, gradbeništvu, oceanografiji, hidrologiji in geomorfologiji opisuje odvisnost debeline ledenega pokrova od različnih temperatur zmrzovanja, oziroma odtajanja:

${\displaystyle X(T)={\sqrt {\frac {\lambda _{\rm {u}}B(m,n)}{\phi \rho _{\rm {v}}L}}}\!\,,}$

kjer je:

• ${\displaystyle X(T)\!\,}$ – razdalja med površino in vmesnim delom med odtaljenim in zmrznjenim območjem,
• ${\displaystyle \lambda _{\rm {z}}\!\,}$ – toplotna prevodnost zgornjega nezmrznjenega območja,
• ${\displaystyle B(m,n)\!\,}$ – površinski indeks zmrzovanja / odtajanja:

${\displaystyle B(m,n)=\int _{0}^{1}x^{m-1}\left(1-x\right)^{n-1}\mathrm {d} x\!\,,}$

• ${\displaystyle \phi \!\,}$ – volumetrična količina vlage, ki je prešla skozi fazno spremembo,
• ${\displaystyle \rho _{\rm {v}}\!\,}$ – gostota vode,
• ${\displaystyle L\!\,}$ – masna latentna toplota zlitja za vodo.

Imenuje se po Jožefu Stefanu, ki jo je izpeljal leta 1891. Posebej v poenostavljeni različici pravi, da je pričakovana debelina prirastka ledu sorazmerna s kvadratnim korenom števila stopinjskih dni pod zmrziščem (FDD).

Arkadij Georgijevič Kolesnikov je leta 1946 pri svojem modelu taljenja ledu upošteval tudi vpliv spremenljivega pokrova snega.

• Stefanova naloga
• Stefanovo število

Ta članek o fiziki je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

• p
• p
• u