Pojdi na vsebino

Trave

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Poaceae)
Travnati lisičji rep

Socvetje travnatega lisičjega repa (Alopecurus pratensis) s poganjajočimi prašniki
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Liliopsida (enokaličnice)
Red: Poales (travovci)
Družina: Poaceae
(R.Br.) Barnhart
Poddružine

Arundinoideae
Bambusoideae
Centothecoideae
Chloridoideae
Panicoideae
Pooideae
Stipoideae

Sinonimi

Gramineae

Trave (znanstveno ime Poaceae) je družina večinoma zelnatih, redkeje olesenelih rastlin. Obsegajo okoli 9000 vrst, združenih v okoli 650 rodov. So vir vseh vrst žit (vključno z rižem), večine svetovnega pridelka sladkorja, hrane za domače in divje živali, bambusa in trstike. Pripadniki te družine uspevajo v vseh biomih na svetu.

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Trave so kozmopoliti. Pokrivajo približno 20% kopnega. Dominirajo v pasu med gozdovi in puščavami, to je v pasu step, prerij, savan in pamp. Pod vplivom človeka so nastale obsežne kulturne stepe na nekoč gozdnatih območjih.

Med travami prevladujejo zelišča, zelnate trajnice in enoletnice. Pravih lesnatih rastlin ni, čeprav pri nekaterih stebla olesenijo (bambus).

Koreninski sistem

[uredi | uredi kodo]

Pri tipičnih travah je koreninski sistem šopast in pogosto dopolnjen z nadomestnimi koreninami, ki poganjajo iz spodnjih stebelnih kolenc.

Steblo

[uredi | uredi kodo]

Steblo trav (bil ali bilka) je pokončno, izrazito kolenčasto, večinoma nerazraslo in največkrat votlo. Včasih je steblo tudi polno ali celo lesnato, vendar ne zaradi sekundarne debelitve, ampak zaradi lignifikacije primarnih tkiv (bambus).

Trave imajo pogosto podzemna stebla, iz katerih poganjajo nadzemni deli. Stebla se razraščajo v glavnem tik pod ali nad površjem.

Listi

[uredi | uredi kodo]

Listi rastejo v dveh vrstah v določenih presledkih vzdolž stebla. Mesto kjer so pritrjeni na steblo se imenuje kolence (nodij). Sestavljeni so iz nožnice in ploskve. Nožnica, ki je morfološka značilnost trav, tesno obdaja steblo in daje mehansko oporo mehkemu delu stebla, ki je tik nad kolencem. Kjer prehaja listna nožnica v listno ploskev, je pri mnogih travah nežna prosojna listna kožica ali ligula. Kolence ni votlo, tu je tkivo, ki omogoča travam rast v dolžino. Odebelina na kolencih nastane zato, ker na tem mestu močno odebeli listna nožnica; s tem je nežno tkivo v notranjosti kolenca dobro zavarovano.

Socvetje

[uredi | uredi kodo]
Zgradba socvetja trav:
A=ogrinjalni plevi oz. brakteje;
B=krovna pleva;
C=resa;
1=predpleva;
2=luskici (lodikuli);
3=prašniki;
4=plodnica;
5=dvodelna brazda

Socvetja trav so sestavljena socvetja. Glavna os socvetja ne nosi posameznih cvetov, temveč manjša socvetja, ki jim pravimo klaski. Urejeni so na različne načine, od posamičnega klasa ali grozda do vmesnih stopenj z nekaj klaski in večvejnatega lata.

  • Vsak cvet trav ima tri prašnike in en pestič. Le nekateri rodovi imajo šest prašnikov (na primer riž). Nekatere vrste bambusa imajo razen šestih prašnikov tudi tri puhaste brazde na pestiču, pod njim pa namesto dveh tri luskice.
  • Cvetnega odevala navidezno sploh ni, ker so trave vetrocvetke in tako veter lažje odnaša in prinaša pelod.
  • Plodnica je nadrasla, z eno semensko zasnovo. Brazda je velika in deljena. Cvetovi so praviloma dvospolni (redko enospolni).
  • Vsak cvet v klasu je v zalistju krovne pleve, podpira pa ga predpleva. Cvetno odevalo trav je močno reducirano, sestavljeno le še iz dveh lusk - lodikul. Pleve so pogosto podaljšane v ostnate rese.

V klasu pšenice, rži, ječmena in mnogih drugih trav so klaski sedeči, to je nepecljati; v latu pa so klaski pecljati, tako na primer pri ovsu.

Razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]

Trave so vetrocvetke in imajo dvospolne cvetove - ena izmed redkih izjem je koruza. Opraševanje traja zelo kratek čas.

Pomen trav

[uredi | uredi kodo]

Velik pomen trav, ki ga imajo v vegetaciji, je predvsem v njihovi sposobnosti, da rastejo v silnih množinah in da tvorijo masovne sestoje, kot so pašniki, senožeti, travniki, stepe, pampe, prerije in savane.

Trave so najožje povezane z evolucijo človeka, saj so se vse človeške civilizacije razvile vsaj z eno od vrst trav kot glavnim virom prehrane:

Trave dajejo poleg škroba tudi sladkor (Saccharum officinarium), krmo živalim, lignificirana stebla bambusov se uporabljajo za pohištvo. Pomembne so tudi za krajinsko oblikovanje (trate, zelenice, igrišča).

Sistematika

[uredi | uredi kodo]

Tipski rod trav je latovka (Poa), odtod tudi poimenovanje družine Poaceae. Ime Poa izvira iz grščine in pomeni zelišče, trava, rastlina. Zastarel izraz za družino je Gramineae. Uporaba starejšega izraza je še vedno dovoljena: Poaceae = Gramineae Jussieu nom. cons. (nomina conservanda) et nom. alt. (nomen alternativum)[1].

Trave so kritosemenke (Magnoliophyta). V nasprotju z golosemenkami (Gymnospermae) je pri njih semenska zasnova v plodnici. Družina trav pripada redu travovci (Poales) in razredu enokaličnice (Liliopsida). Družina vsebuje približno 10.000 vrst, ki so razdeljene v 600 do 700 rodov. Trave so razdeljene v 13 poddružin, ki so po velikosti neenakomerno porazdeljene, potem so razčlenjene še v skupno 64 tribusov. Poddružine lahko glede na filogenetiko združimo v dve glavni skupini: „BEP-klad“ in „PACC-klad“.

Reference

[uredi | uredi kodo]
  1. INTERNATIONALER CODE DER BOTANISCHEN NOMENKLATUR, PDF, abgerufen am 7. September 2007
  2. Grass Phylogeny Working Group, Nigel P. Barker, Lynn G. Clark, Jerrold I. Davis, Melvin R. Duvall, Gerald F. Guala, Catherine Hsiao, Elizabeth A. Kellogg, H. Peter Linder: Phylogeny and Subfamilial Classification of the Grasses (Poaceae). Annals of the Missouri Botanical Garden, 2001, Vol. 88, No. 3 (Summer, 2001), pp. 373-457
  • Barrett, Spencer Charles Hilton; in sod. (1995). Vernon Hilton Heywood; in sod. (ur.). Cvetnice : kritosemenke sveta. Ljubljana : DZS. COBISS 53970688. ISBN 86-341-1439-2.
  • H. C. D. de Wit: »Rastlinski svet 2. del (semenovke)«. Ljubljana: Mladinska knjiga 1978, str. 252.
  • Slovenska imena trav: Šifrant imen organizmov: Inštitut za fitomedicino Arhivirano 2007-10-15 na Wayback Machine.