Pojdi na vsebino

Gibanje neuvrščenih

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Neuvrščeni)
Članice gibanja neuvrščenih (2007)
  Države članice
  Države opazovalke

Gibanje neuvrščenih (tudi neuvrščene države) je gibanje, v katerega je včlanjeno več kot sto predvsem nekoč koloniziranih držav. Gibanje je dobilo ime med hladno vojno, saj se države članice deklerativno niso želele izreči za pol, ki je bil pod vplivom Združenih držav Amerike, ali za pol pod vplivom Sovjetske zveze. Pomembno vlogo pri razvoju gibanja je odigrala Jugoslavija.

Gibanje je nastalo po razpadu kolonialnega sistema, ko so si novonastale države prizadevale vzpostaviti suverene države in to prav v času, ko je bila hladna vojna na vrhuncu. Po nekaterih ocenah je gibanje odigralo pomembno vlogo pri dekolonizaciji, prav tako pa naj bi pripomoglo k zagotavljanju svetovnega miru.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Predhodnica tega gibanja je znamenita azijsko-afriška konferenca v Bandungu, na kateri se je zbralo 29 vodij držav, ki so bili pripadniki prve postkolonialistične generacije politikov. Potekala je med 18. in 24. aprilom 1955. leta. Namen konference je bil identificirati pomembna mednarodna vprašanje in iskanje skupne politike v mednarodnih odnosih.

Načela, ki bi določala odnose med manjšimi in večjimi državami, so znana pod imenom »Deset bandunških načel«, ki so jih na tej konferenci tudi razglasili. Ta načela so postala sestavni del gibanja neuvrščenih. Še več, vsaka država, ki je želela postati članica neuvrščenih, se je morala zavezati tem načelom.

Pri razvoju gibanja so ključno vlogo odigrala nekatera pomembna imena mednarodne politike. To so bili: egipčanski predsednik Gamal Abdel Naser, Ganec Kwame Nkrumah, predsednik indijske vlade Džavaharlal Nehru, Indonezijec Ahmed Sukarno in jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito.

Šest let po bandunški konferenci je bila v Beogradu prva konferenca neuvrščenih (od 1. do 6. septembra 1961). Sodelovalo je 25 držav.

Načela so sicer uskladili še pred veliko beograjsko konferenco, in sicer tistega leta v Kairu, ta pa kažejo, da je bil namen vzpostaviti aktivno politiko članic, ki bi lahko na tak način v mednarodni politiki odigrale pomembnejšo vlogo, kot če bi nastopale samostojno. Številne članice so bile vojaško šibke in gospodarsko slabo razvite.

Tedanje cilje gibanja je mogoče strniti v sledečih točkah:

  • pravica samoodločbe narodov, neodvisnosti, suverenosti in teritorialne celovitosti držav,
  • nasprotovanje apartheidu,
  • zavračanje sodelovanja v multilateralnih vojaških paktih, kot sta bila tedaj NATO in varšavski pakt,
  • boj proti imperializmu,
  • boj proti kolonializmu, neokolonializmu, rasizmu, okupaciji,
  • težnja k razoroževanju,
  • nevmešavanje v notranje zadeve držav in mirni soobstoj vseh narodov,
  • zavračanje uporabe sile v mednarodnih odnosih,
  • krepitev vloge OZN,
  • demokratizacija v mednarodnih odnosih,
  • socioekonomski razvoj in prestrukturiranje mednarodnega ekonomskega sistema in
  • enakopravno mednarodno sodelovanje.

Zlasti ob koncu osemdesetih let je gibanje doživljalo krizo, predvsem zaradi razpada sovjetskega bloka. Prav tako je bila v tistem času predsedujoča država Jugoslavija, ki je začela razpadati, kar je posledično pomenilo precejšnje zmanjšanje aktivnosti tega gibanja.

V devetdesetih letih gibanje ni odigralo vidnejše vloge, v začetku 21. stoletja pa je nov zagon dobilo predvsem zaradi unipolarne ureditve sveta, pri čemer so se države članice lahko združile ob skupnem interesu heterogenizacije mednarodnih odnosov. Prav tako to gibanje še vedno nudi okvir sodelovanja gospodarsko manj razvitih držav.

Kriteriji včlanitve

[uredi | uredi kodo]

Če želi država postati članica gibanja neuvrščenih, mora izpolniti sledeče zahteve:

  • država mora imeti neodvisno, neuvrščeno politiko, ki temelji na soobstoju držav z različnimi političnimi in družbenimi sistemi ali pa mora pokazati tendenco k taki politki,
  • država mora konsistentno podpirati gibanja za samostojnost,
  • država ne sme biti članica multilateralnega vojaškega zavezništva v kontekstu konflikta med velikimi silami,
  • če ima država bilateralni vojaški sporazum z veliko silo ali pa je članica regionalnega obrambnega pakta, sporazum ali pakt ne smeta biti sprejeti namenoma v kontekstu konflikta med velikimi silami,
  • če ima država na svojem ozemlju vojaška oporišča tuje sile, dovoljenje za to ni smelo biti dano v kontekstu konflikta med velikimi silami.

Gibanje v Sloveniji

[uredi | uredi kodo]

Slovenija je bila članica neuvrščenih kot del Socialistične federativne republike Jugoslavije, po osamosvojitvi pa ni zaprosila za članstvo v tej organizaciji, prav tako nima statusa opazovalke. Leta 1989/90 je gibanju predsedoval Janez Drnovšek, ki je prevzel vodilno funkcijo na 9. (drugi beograjski) konferenci neuvrščenih držav, ki je bila kmalu po njegovi umestitvi za predsednika Predsedstva SFRJ istega leta.

Seznam polnopravnih članic

[uredi | uredi kodo]

V gibanje je včlanjeno 120 držav (september 2019). 53 držav prihaja iz Afrike, 40 iz Azije in Oceanije, 26 iz Latinske Amerike in Karibov in ena iz Evrope.

Afriške članice so: Alžirija, Angola, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Čad, Demokratična republika Kongo, Džibuti, Egipt, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Esvatini, Etiopija, Gabon, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Južna Afrika, Kamerun, Kenija, Komori, Lesoto, Liberija, Libija, Madagaskar, Malavi, Mali, Maroko, Mavretanija, Mavricij, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, Republika Kongo, Ruanda, Sejšeli, Senegal, Sierra Leone, Slonokoščena obala, Somalija, Srednjeafriška republika, Sudan, Sveti Tomaž in Princ, Tanzanija, Togo, Tunizija, Uganda, Zambija, Zelenortski otoki, Zimbabve.

Azijske in Oceanske članice so: Afganistan, Azerbajdžan, Bahrain, Bangladeš, Butan, Brunej, Filipini, Fidži, Indija, Indonezija, Irak, Iran, Jemen, Jordanija, Kambodža, Katar, Kuvajt, Laos, Libanon, Malezija, Maldivi, Mongolija, Burma, Nepal, Oman, Pakistan, Palestina, Papua Nova Gvineja, Saudska Arabija, Severna Koreja, Singapur, Sirija, Šrilanka, Tajska, Vzhodni Timor, Turkmenistan, Uzbekistan, Vanuatu, Vietnam, Združeni arabski emirati.

Latinska Amerika in Karibi: Antigva in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Bolivija, Čile, Kolumbija, Kuba, Dominika, Ekvador, Grenada, Gvatemala, Gvajana, Haiti, Honduras, Jamajka, Nikaragva, Panama, Peru, Dominikanska republika, Sveti Krištof in Nevis, Sveti Vincenc in Grenadini, Sveta Lucija, Surinam, Trinidad in Tobago, Venezuela.

Edina evropska članica je Belorusija (razen Azerbajdžana, ki se v mednarodnem kontekstu tudi formalno šteje kot evropska država),

Nekdanje članice so: Jugoslavija (suspendirana ob razpadu leta 1992), Ciper in Malta, ki sta se leta 2004 pridružili Evropska uniji (tako kot doslej dve državi, nastali na ruševinah nekdanje Jugoslavije); dve članici, Jemen in Južni Jemen sta se leta 1990 združili v eno državo in s tem zmanjšali število članic za 1. Argentina, ki je bila polnopravna članica od 1973, je 1991 izstopila in ostala le opazovalka.

Seznam konferenc

[uredi | uredi kodo]
Zaporedna številka Mesto Država Datum Število udeležencev
1. Beograd  Jugoslavija 1.6. september 1961 25 članic in 3 opazovalke
2. Kairo  Egipt 5.10. oktober 1964 47 članic in 10 opazovalk
3. Lusaka  Zambija 8.10. september 1970 55 članic in 9 opazovalk
4. Alžir  Alžirija 5.10. september 1973 75 članic, 9 opazovalk in 3 gostje
5. Colombo  Šrilanka 16.19. avgust 1976 86 čl., 9 op., 12 osvoboditeljskih gibanj ali mednarodnih organizacij in 7 gostov
6. Havana  Kuba 3.9. september 1979 98 čl., Belize s posebnim statusom, 11 op., 11 gostov in drugi
7. New Delhi  Indija 7.12. september 1983 99 čl., 10 op., 10 gostov in drugi
8. Harare  Zimbabve 1.6. september 1986 100 čl., 10 op., 13 gostov in drugi
9. Beograd  Jugoslavija 4.7. september 1989
10. Džakarta  Indonezija |1.7. september 1992
11. Cartagena de Indias  Kolumbija 18.20. oktober 1995 105 čl., 10 op., 4 mednarodnih organiz., 1 osvoboditeljsko gibanje in gosti
12. Durban  Republika Južna Afrika 2.9. september 1998
13. Kuala Lumpur  Malezija 20.25. februar 2003 116 članic
14. Havana  Kuba 11.16. september 2006
15. Sharm el-Sheikh  Egipt 17.18. september 2009 118 čl., 17 op., 9 org. in osvob. gibanj, ter ostali gosti
Bali  Indonezija 23.27. maj 2011 ministrska konferenca
Beograd  Srbija 5. - 6. september 2011 spominska konferenca, na ravni ministrske
16. Teheran  Iran 26.31. avgust 2012
17. Porlamar  Venezuela 13.18. september 2016
18. Baku  Azerbajdžan 25. – 26. oktober 2019. 120 članic, 17 opazovalk, 10 organizacij in osvobodilnih gibanj - opazovalk
19. Kampala  Uganda januar 2024 120 članic, 21 opazovalk, 11 organizacij in osvobodilnih gibanj - opazovalk

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]