Pojdi na vsebino

Ogled vira Druga svetovna vojna

← Druga svetovna vojna

Za urejanje te strani nimate dovoljenja zaradi naslednjih razlogov:

Urejanje z vašim uporabniškim imenom oziroma IP-naslovom je onemogočeno.
Blokiral vas je ‪MZaplotnik‬. Utemeljitev (glej pravila blokiranja):

Wikipedija:Dolgotrajni vandalizem/HOY, napadi z open proxyja

Vaš IP-naslov je 206.189.44.186.

Preprečeno vam je le urejanje strani, še vedno pa jih lahko berete. Če ste želeli stran le prebrati in ste naleteli na to sporočilo, ste verjetno sledili rdeči povezavi. Te povezave vodijo na še neobstoječe strani, na mestu katerih se prikaže urejevalni zaslon. Težav ne boste imeli, če boste sledili le modrim povezavam.

Če vas zanima, kdaj blokiranje poteče, poiščite svoje uporabniško ime ali IP-naslov na spisku blokiranj.

Če je kot razlog za blokiranje navedeno »uporabniško ime«, »username« ali kaj podobnega, ste bili vi ali kdo, s katerim si delite IP-naslov, blokirani zaradi neprimernega ali sumljivega uporabniškega imena. Za več informacij si preberite pravila glede uporabniških imen. Če ste mnenja, da ime ni neprimerno ali če ga niste registrirali vi, se po spodaj opisanem postopku obrnite na administratorja, ki vas je blokiral.

Nedolžni?

Urejanje Wikipedije smo včasih prisiljeni preprečiti IP-razponom ali skupnim posredniškim strežnikom. S tem urejanje žal onemogočimo tudi nedolžnim. Tedaj bi to moralo biti pojasnjeno zgoraj.

Včasih, navadno za 24 ur, blokiramo tudi posamezne dinamične IP-naslove. Občasno s tem preprečimo urejanje ljudem, ki imajo z blokiranim uporabnikom skupen dinamični IP-naslov.

Opravičujemo se za kakršne koli nevšečnosti, ki bi jih to lahko povzročilo. Če na tovrstno težavo naletite pogosto in bi nam jo radi pomagali odpraviti, navežite stik s katerim izmed administratorjev ter z vašim ponudnikom internetnih storitev (ISP). Administratorji lahko ugotovijo čas, datum in IP-naslov, katerega uporabnik se je neprimerno vedel, ter vam opišejo vzrok težave. Te podatke lahko potem sporočite svojemu ISP s pojasnilom, da zaradi neprimernega vedenja druge pri njih registrirane stranke ne morete urejati Wikipedije in ga prosite za pomoč.

Kaj storiti

Vaš IP-naslov je 206.189.44.186. Prosimo, da ga skupaj z uporabniškim imenom, če ga imate, navedete pri vseh morebitnih poizvedovanjih.

O tem se lahko po e-pošti pogovorite s sodelavcem ‪MZaplotnik‬ ali katerim drugim administratorjem. Če boste zahtevali odblokiranje, pri tem navedite »Wikipedija:Dolgotrajni vandalizem/HOY, napadi z open proxyja«, saj vam administrator brez tega podatka ne bo mogel pomagati. Če je le mogoče, navedite tudi svoj IP-naslov (206.189.44.186), saj bo morda potreboval tudi tega.

Vedite, da lahko pripomoček »Pošlji uporabniku e-pismo« uporabljate le, če ste se v Wikipediji registrirali in ste v uporabniških nastavitvah navedli veljaven e-poštni naslov.

Če želite izvoziti izvorno besedilo članka, uporabite orodje izvoz strani ali izvorno besedilo.

Urejanje z vašim uporabniškim imenom oziroma IP-naslovom je onemogočeno.
Blokiral vas je ‪MZaplotnik‬. Utemeljitev (glej pravila blokiranja):

Wikipedija:Dolgotrajni vandalizem/HOY, napadi z open proxyja

Vaš IP-naslov je 206.189.44.186.

Preprečeno vam je le urejanje strani, še vedno pa jih lahko berete. Če ste želeli stran le prebrati in ste naleteli na to sporočilo, ste verjetno sledili rdeči povezavi. Te povezave vodijo na še neobstoječe strani, na mestu katerih se prikaže urejevalni zaslon. Težav ne boste imeli, če boste sledili le modrim povezavam.

Če vas zanima, kdaj blokiranje poteče, poiščite svoje uporabniško ime ali IP-naslov na spisku blokiranj.

Če je kot razlog za blokiranje navedeno »uporabniško ime«, »username« ali kaj podobnega, ste bili vi ali kdo, s katerim si delite IP-naslov, blokirani zaradi neprimernega ali sumljivega uporabniškega imena. Za več informacij si preberite pravila glede uporabniških imen. Če ste mnenja, da ime ni neprimerno ali če ga niste registrirali vi, se po spodaj opisanem postopku obrnite na administratorja, ki vas je blokiral.

Nedolžni?

Urejanje Wikipedije smo včasih prisiljeni preprečiti IP-razponom ali skupnim posredniškim strežnikom. S tem urejanje žal onemogočimo tudi nedolžnim. Tedaj bi to moralo biti pojasnjeno zgoraj.

Včasih, navadno za 24 ur, blokiramo tudi posamezne dinamične IP-naslove. Občasno s tem preprečimo urejanje ljudem, ki imajo z blokiranim uporabnikom skupen dinamični IP-naslov.

Opravičujemo se za kakršne koli nevšečnosti, ki bi jih to lahko povzročilo. Če na tovrstno težavo naletite pogosto in bi nam jo radi pomagali odpraviti, navežite stik s katerim izmed administratorjev ter z vašim ponudnikom internetnih storitev (ISP). Administratorji lahko ugotovijo čas, datum in IP-naslov, katerega uporabnik se je neprimerno vedel, ter vam opišejo vzrok težave. Te podatke lahko potem sporočite svojemu ISP s pojasnilom, da zaradi neprimernega vedenja druge pri njih registrirane stranke ne morete urejati Wikipedije in ga prosite za pomoč.

Kaj storiti

Vaš IP-naslov je 206.189.44.186. Prosimo, da ga skupaj z uporabniškim imenom, če ga imate, navedete pri vseh morebitnih poizvedovanjih.

O tem se lahko po e-pošti pogovorite s sodelavcem ‪MZaplotnik‬ ali katerim drugim administratorjem. Če boste zahtevali odblokiranje, pri tem navedite »Wikipedija:Dolgotrajni vandalizem/HOY, napadi z open proxyja«, saj vam administrator brez tega podatka ne bo mogel pomagati. Če je le mogoče, navedite tudi svoj IP-naslov (206.189.44.186), saj bo morda potreboval tudi tega.

Vedite, da lahko pripomoček »Pošlji uporabniku e-pismo« uporabljate le, če ste se v Wikipediji registrirali in ste v uporabniških nastavitvah navedli veljaven e-poštni naslov.

Če želite izvoziti izvorno besedilo članka, uporabite orodje izvoz strani ali izvorno besedilo.

Vaš IP-naslov je v razponu, ki je blokiran v vseh vikijih Fundacije Wikimedia.
Blokiranje je opravil_a uporabnik_ca ‪EPIC‬. Navedeni razlog: Open proxy/Webhost: See the help page if you are affected.
- Začetek blokiranja: 09:48, 2. julij 2024
- Pretek blokiranja: 09:48, 2. julij 2025
Vaš trenutni IP-naslov je 206.189.44.186. Blokirani razpon je 206.189.32.0/20.
Prosimo, da v vseh morebitnih poizvedbah vključite vse zgornje podrobnosti. Če menite, da ste bili blokirani po pomoti, lahko najdete dodatne informacije in navodila v globalnem pravilniku Brez odprtih posredniških strežnikov.
V nasprotnem primeru prosimo, da za razpravo o blokiranju objavite zahtevek za pregled v Meta-Wikiju. Lahko tudi pošljete e-pošto v čakalno vrsto upravnikov VRT na stewards@wikimedia.org, vključno z vsemi zgornjimi podatki.

Vsebino te strani si lahko ogledate in jo kopirate.

{{infopolje Vojaški spopad
|conflict= Druga svetovna vojna
|partof=
|image=[[Slika:WW2Montage.PNG|300px]]
|caption= ''Prizori iz druge svetovne vojne.''<br>Z vrha levo v smeri urinega kazalca: britanski vojaki v [[Severna Afrika|severni Afriki]]; japonski vojaki zakopavajo žive kitajske civiliste; napad na nemško podmornico; [[Stalingrad]] po sovjetski osvoboditvi; sovjetski vojaki po bitki za [[Berlin]]; japonska letala se pripravljajo na vzlet z letalonosilke.
|date= [[1. september]] [[1939]] – [[2. september]] [[1945]]
|place= [[Evropa]], [[Tihi ocean]], [[Jugovzhodna Azija]], [[Bližnji vzhod]], [[Sredozemlje]] in [[Afrika]]
|casus=
|territory=
|result= Zavezniki zmagajo. Ustanovitev [[Združeni narodi|Združenih narodov]]. [[Združene države Amerike|ZDA]] in [[Sovjetska zveza|SZ]] postaneta supersili. Razdelitev med blokoma in posledično [[hladna vojna]].
|combatant1='''Zavezniki''':<br />
{{ikonazastave|Sovjetska zveza|1923}}&nbsp;[[Sovjetska zveza]]<br />
{{ikonazastave|Združene države Amerike|1912}}&nbsp;[[Združene države Amerike|ZDA]]<br />
{{ikonazastave|Združeno kraljestvo}}[[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združeno kraljestvo]]<br />
{{ikonazastave|Republic of China}}&nbsp;[[Kitajska]]<br />
----
{{ikonazastave|Francija}}&nbsp;[[Francoska Tretja republika|Francija]]<br />
[[Slika:Canadian_Red_Ensign_1921-1957.svg|23px]]&nbsp;[[Kanada]]<br />
{{ikonazastave|Poljska}}&nbsp;[[Poljska]]<br />
{{ikonazastave|Avstralija}}&nbsp;[[Avstralija]]<br />
{{ikonazastave|Belgija}}[[Belgija]]<br />
{{ikonazastave|Nova Zelandija}}&nbsp;[[Nova Zelandija]]<br />
{{ikonazastave|Norveška}}&nbsp;[[Norveška]]<br />
{{ikonazastave|Češkoslovaška}}&nbsp;[[Češkoslovaška]]<br />
{{ikonazastave|Filipini}}&nbsp;[[Filipini]]<br />
[[Slika:Flag of Greece (1822-1978).svg|23px]]&nbsp;[[Grčija]]<br />
{{ikonazastave|Indija|Britanska}}&nbsp;[[Indija]]<br />
{{ikonazastave|Kraljevina Jugoslavija}}&nbsp;[[Kraljevina Jugoslavija]]<br />
{{ikonazastave|Južna Afrika|1928}}&nbsp;[[Južnoafriška unija]]<br />
{{ikonazastave|Luksemburg}}&nbsp;[[Luksemburg]]<br />
{{ikonazastave|Nizozemska}}&nbsp;[[Nizozemska]]<br />
{{ikonazastave|Brazilija|1889}}&nbsp;[[Brazilija]]<br />
<small>...''in drugi''</small>
|combatant2='''Sile osi''':<br />
{{ikonazastave slika|Flag_of_German_Reich_(1935–1945).svg}}&nbsp;[[Tretji rajh]]<br />
{{ikonazastave|Japonska}}&nbsp;[[Japonski imperij]]<br />
{{ikonazastave|Italija}}&nbsp;[[Italija]]<br />
----
{{ikonazastave|Bolgarija}}&nbsp;[[Bolgarija]]<br />
{{ikonazastave|Hrvaška|1941}}&nbsp;[[Neodvisna država Hrvaška|ND Hrvaška]]<br />
[[Slika:Flag of Manchukuo.svg|23px]]&nbsp;[[Mandžukuo]]<br />
{{ikonazastave|Madžarska|1940}}&nbsp;[[Ogrska]]<br />
{{ikonazastave|Romunija}}&nbsp;[[Romunija]]<br />
{{ikonazastave|Tajska}}&nbsp;[[Tajska]]<br />
{{ikonazastave|Finska}}&nbsp;[[Finska]]<br />
<small>...''in drugi''</small>
|commander1 = {{ikonazastave|Sovjetska zveza|1923}}&nbsp;[[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalin]]<br />
{{ikonazastave|Združene države Amerike|1912}}&nbsp;[[Franklin D. Roosevelt|Franklin Roosevelt]]<br />
{{ikonazastave|Združeno kraljestvo}}&nbsp;[[Winston Churchill]]<br />
{{ikonazastave|Republic of China}}&nbsp;[[Čankajšek]]<br />
{{ikonazastave|Francija}}&nbsp;[[Charles de Gaulle]]<br />
[[Slika:Flag_of_the_Yugoslav_Partisans.svg|23px]]&nbsp;[[Josip Broz Tito]]<br />
<small>...''in drugi''</small>
|commander2 = {{ikonazastave|Nemčija|Nazi}}&nbsp;[[Adolf Hitler]]<br />
{{ikonazastave|Japonska}}&nbsp;[[Hirohito]]<br />
{{ikonazastave|Italija|1861-state}}&nbsp;[[Benito Mussolini]]<br />
<small>...''in drugi''</small>
|casualties1= '''Vojakov mrtvih''':<br />> 14.000.000<br />
'''Civilistov mrtvih''':<br />> 36.000.000<br />
'''Skupaj mrtvih''':<br />> 50.000.000
|casualties2= '''Vojakov mrtvih''':<br />> 8.000.000<br />
'''Civilistov mrtvih''':<br />> 4.000.000<br />
'''Skupaj mrtvih'''<br />> 12.000.000
}}

'''Druga svetovna vojna''' je bila najobsežnejši in najdražji [[orožje|oborožen]] [[spopad]] v zgodovini. Potekal je v letih od 1939 do 1945, v njem pa je sodelovala večina [[države sveta|svetovnih držav]] z več kot 100 milijonov pripadnikov [[Oborožene sile|oboroženih sil]]. Boj je potekal večinoma med [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenim Kraljestvom]], [[Francija|Francijo]], [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], [[Kitajska|Kitajsko]] in [[Združene države Amerike|Združenimi državami Amerike]] proti [[Tretji rajh|Nemčiji]], [[Italija|Italiji]] in [[Japonska|Japonski]], oziroma med [[zavezniki (druga svetovna vojna)|zavezniki]] in [[sile osi|silami osi]]. Odvijal se je hkrati po celem svetu, zahteval pa je približno 60 milijonov človeških življenj. Zaradi slednjega ter zaradi visokega deleža mrtvih [[civilist]]ov, pri čemer izstopata [[holokavst]] ter [[jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija]], se drugo svetovno vojno označuje kot najbolj krvav spopad v človeški zgodovini.<ref>{{navedi knjigo|title=The Complete Illustrated History of World War Two: An Authoritative Account of the Deadliest Conflict in Human History with Analysis of Decisive Encounters and Landmark Engagements|url=https://archive.org/details/completeillustra0000somm|first=D.|last=Sommerville|publisher=Lorenz Books|year=2008|page=[https://archive.org/details/completeillustra0000somm/page/n8 5]|isbn=0754818985}}</ref><ref>Gilbert, M. (2000). ''Second World War''. London: Phoenix Press, str. 745-746.</ref>. Tem žrtvam je treba dodati še približno 6 milijonov pobitih v povojnih pobojih, ki so prav tako posledica fašizma kot vzroka 2. svetovne vojne. V povprečju je bilo po vojni usmrčenih 10 % na število žrtev med vojno.

V splošnem je sprejeto, da se je vojna začela [[1. september|1. septembra]] 1939 z nemško invazijo na [[Poljska|Poljsko]] in posledično z napovedjo vojne Nemčiji s strani [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega Kraljestva]], [[Francoska Tretja republika|Francije]] in večino držav [[Britanski imperij|Britanskega imperija]] ter [[Commonwealth]]a. [[Republika Kitajska|Kitajska]] in [[Japonski imperij]] sta bila ob začetku [[druga kitajsko-japonska vojna|že v vojni]],<ref>Barrett, D.P. & Shyu, L.N. (2001). "China in the anti-Japanese War, 1937–1945: politics, culture and society". '''V:''' ''Studies in modern Chinese history'', 1. knjiga (str. 6); uredniki Barrett D.P., Shyu L.N. in Lang, P. ISBN 0-8204-4556-8, 9780820445564</ref> medtem ko so se druge države, ki sprva niso bile vključene v vojno, pridružile kasneje zaradi določenih dogodkov, kot sta [[Operacija Barbarossa|nemška invazija na Sovjetsko zvezo]] ter japonski napad na ameriško pomorsko oporišče [[napad na Pearl Harbor|Pearl Harbor]], kar je sprožilo vojno napoved Japonski s strani ZDA, Commonwealtha<ref>{{navedi splet|url=http://www.ibiblio.org/pha/timeline/411209awp.html|title=Australia Declares War on Japan|publisher=ibiblio|accessdate=3.10.2009}}</ref> ter [[Nizozemska|Nizozemske]].<ref>{{navedi splet|url=http://www.ibiblio.org/pha/policy/1941/411208c.html|title=The Kingdom of The Netherlands Declares War with Japan|publisher=ibiblio|accessdate=3.10.2009|year=2007}}</ref>

Vojna se je končala z zmago zaveznikov nad Nemčijo in Japonsko leta 1945. Kot posledica vojne sta se politično prepričanje ter družbena struktura močno spremenila. Medtem ko je bila ustanovljena [[Organizacija združenih narodov]] (OZN) za krepitev mednarodnega sodelovanja ter preprečevanje nadaljnjih spopadov, se je zaradi [[ideologija|ideoloških]] razlik med takratnima [[supersila]]ma, tj. med ZDA in Sovjetsko zvezo, začelo obdobje [[hladna vojna|hladne vojne]]. V tem času je OZN-ovo zagovarjanje [[pravica narodov do samoodločbe|pravice narodov do samoodločbe]] pospešilo [[dekolonizacija|dekolonizacijska]] gibanja v [[Azija|Aziji]] in [[Afrika|Afriki]], v [[Zahodna Evropa|Zahodni Evropi]] pa sta se gospodarstvo ter proces [[Evropska integracija|Evropska integracije]] okrepila.

== Ozadje vojne ==
=== Evropa ===
[[Slika:Bundesarchiv Bild 102-09042, Genf, Völkerbund, Sitzungssaal.jpg|250px|sličica|levo|Zasedanje Lige narodov v Ženevi, Švica, 1930]]

S porazom [[Centralne sile|centralnih sil]] ([[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrsko]], [[Nemško cesarstvo|Nemškim cesarstvom]], [[Bolgarija|Bolgarijo]], [[Osmansko cesarstvo|Otomanskim imperijem]]) v [[Prva svetovna vojna|prvi svetovni]] vojni ter vzponom [[Boljševiki|boljševikov]] v Rusiji leta [[1917]] se je korenito spremenil politični zemljevid Evrope. Iz razpadlih imperijev so nastale nove nacionalne države zmagovalke velike vojne (Velika Britanija, Francija, Belgija, Romunija, Italija in Grčija) pa so dobila nova ozemlja.

Da bi preprečili prihodnje vojne je bila na [[Pariška mirovna konferenca (1919)|pariški mirovni konferenci]], leta [[1919]], ustanovljena [[Društvo narodov|Liga narodov]]. Glavni cilj organizacije je bil preprečevanje oboroženih spopadov preko kolektivne varnosti, vojaška in pomorska razorožitev ter reševanje mednarodnih sporov z mirovnimi pogajanji in [[Arbitraža|arbitražo]].

Kljub močnim [[Pacifizem|pacifističnim]] čustvom, ki so jih spodbudile grozote velike vojne {{sfn|Ingram|2006|pp=[https://books.google.com/books?id=bREQibN9i-sC&pg=PA76 76–8]}} so se v več evropskih državah širil nevarni iredentistični in revanšistični nacionalizem. Ta čustva so bila še posebej izrazita v Nemčiji zaradi velikih teritorialnih, kolonialnih in finančnih izgub, ki so nastale zaradi [[Versajska mirovna pogodba|versajske pogodbe]]. V skladu s pogodbo je Nemčija izgubila 13 odstotkov svojega domačega ozemlja, vse kolonije, plačati je morala visoko vojno odškodnino in postavljene so bile omejitve glede velikosti in zmogljivosti nemških oboroženih sil.{{sfn|Kantowicz|1999|p=149}}

[[Slika:Nürnberg Reichsparteitag Hitler retouched.jpg|200px|sličica|levo|Adolf Hitler na zborovanju Nacionalsocialistične stranke v Nurembergu, avgust 1933]]
Nemško cesarstvo je bilo razpuščeno v nemški revoluciji v letih 1918 do 1919, iz njega je nastala [[Weimarska republika]]. V obdobju med obema vojnama je prišlo do resnega in globokega spora med privrženci nove republike ter nasprotniki iz desnega in levega tabora. Italija je kot del antante po prvi svetovni vojni dobila nekaj ozemlja vendar z izkupičkom ni bila zadovoljena saj ni dobila tistega kar sta ji obljubili Velika Britanija in Francija. Zaradi vse splošnega nezadovoljstva so v letih [[1922]] in [[1925]] oblast v državi prevzeli [[Fašizem|fašisti]] pod vodstvom [[Benito Mussolini|Benita Mussolinija]]. Ti so vladali z nacionalistično, totalitarno in razredno kolaboracijsko agendo, ki je odpravila demokracijo zatrla socialistične, levičarske in liberalne sile ter nadaljevala agresivno ekspanzionistično zunanjo politiko usmerjeno v to, da bi Italija postala svetovna sila po zgledu [[Rimsko cesarstvo|starega rimskega imperija]].{{sfn|Shaw|2000|p=35}}

[[Adolf Hitler]] je po neuspešnem poskusu strmoglavljenja nemške vlade leta 1923 pristal v zaporu in s časoma po demokratični poti, leta 1933, postal [[Kancler Nemčije|nemški kancler]]. Po vzponu na oblast je ukinil demokracijo in se zavzel za korenito rasno motivirano revizijo svetovnega reda in začel obsežno kampanjo za oboroževanje.{{sfn|Brody|1999|p=4}} Medtem je Francija, da bi si zagotovila zavezništvo, Italiji dala proste roke v [[Etiopija|Etiopiji]], ki jo je Italija želele kot kolonialno posest. Stanje se je poslabšalo v letu [[1935]] ko je bilo [[Posarje]] vrnjeno Nemčiji, za tem je Hitler zavrnil versajsko pogodbo pospešil program obnove vojske in uvedel vpoklic.{{sfn|Zalampas|1989|p=62}}

Da bi omejili Nemčijo so Velika Britanija, Francija in Italija aprila 1935 ustanovile fronto Strasa (sporazum iz italijanskega kraja Strasa ob jezeru Maggiore), ki je bila ključni korak pri vojaški globalizaciji. Kljub dogovorjenim omejitvam je Velika Britanija popustila in junija z Nemčijo sklenila neodvisen pomorski sporazum, ki je omilil predhodne omejitve. Ker se je Sovjetska zveza bala nemških načrtov po osvajanju vzhodne Evrope je začela pripravljati pogodbo s Francijo o medsebojni pomoči. Francosko-Sovjetska zveza se ni odnesla saj je izgubila svoj pomen v birokratskem stroju Društva narodov, ki bi moral sporazum potrditi. Združene države so bile nad dogodki v Aziji in Evropi zaskrbljene zato so avgusta istega leta sprejele zakon o [[nevtralnost]]i.{{sfn|Schmitz|2000|p=124}}

Hitler se je dokončno uprl versajski in lucernovi pogodbi marca [[1936]] ko je militariziral [[Porenje]]. Zaradi strahu zahodnih zaveznikov pred zaostrovanjem je naletel na malo odpora.{{sfn|Adamthwaite|1992|p=52}} Oktobra 1936 sta Nemčija in Italija ustanovili os Rim-Berlin. Mesec dni kasneje sta Nemčija in Japonska podpisali pakt za boj proti Kominterni, ki se mu je Italija pridružila naslednje leto.{{sfn|Shirer|1990|pp=298–99}}

=== Azija ===
Na kitajskem je stranka [[Kuomintang]] (KMT) sredi dvajsetih let sprožila kampanjo združevanja regij, ki so jim poveljevali lokalni vojaški poveljniki s čimer je želel poenotiti [[Kitajska|Kitajsko]]. S tem je prišla v spor z nekdanjim zaveznikom, [[Komunistična partija Kitajske|Komunistično partijo Kitajske]], kar je privedlo do državljanske vojne.

Bliskovit razvoj japonskega gospodarstva in prebivalstva, pomanjkanje surovin na otokih in militaristična vlada so sprožili ekspanzionistične težnje [[Japonska|Japonskega cesarstva]]. Vse bolj pa se je uveljavilo prepričanje, da Azija pripada Japonski. Leta 1931 so Japonci izkoristili incident v Mukdenu in zasedli Mandžurijo ter ustanovili marionetno državo Mandžurijo.{{sfn|Smith|Steadman|2004|p=28}} Kitajska je Ligo narodov pozvala naj ustavi japonsko invazijo. Potem ko je ta obsodila vdor v Mandžurijo je Japonska izstopila iz Lige narodov. Vojna se je nadaljevala dokler leta 1933 v Tanggu ni bilo podpisano premirje. Kljub temu se je kitajski odpor proti japonski okupaciji nadaljeval. Po incidentu Xi'an leta 1936 sta se Kuomintang in Komunistična partija Kitajske odločili, da združita sile v boju proti japonskemu okupatorju.{{sfn|Busky|2002|p=10}}

== Dogodki pred vojno ==
=== Italijanski napad na Etiopijo ===
{{glavni|Druga italijansko-abesinska vojna}}

[[File:Mussolini truppe Etiopia.jpg|thumb|left|Benito Mussolini med pregledom vojakov v času druge abesinske vojne, 1935]]

Druga italijansko-etiopska vojna je bila kratkotrajen kolonialen spopad, ki se je začel oktobra 1935 in končal maja 1936. Vojna se je začela z italijanskim napadom na Etiopsko cesarstvo ( Abesinija) iz sosednje italijanske Somalije in Eritreje.<ref>{{navedi knjigo |url=https://books.google.com/books?id=GtCL2OYsH6wC |title=Cultural Sociology of the Middle East, Asia, and Africa: An Encyclopedia |author1=Andrea L. Stanton |author2=Edward Ramsamy |author3=Peter J. Seybolt |page=308 |accessdate=6 April 2014 |isbn=978-1-4129-8176-7 |year=2012 |archive-url=https://web.archive.org/web/20180818210900/https://books.google.com/books?id=GtCL2OYsH6wC |archive-date=18 August 2018 |url-status=live}}</ref> Spopad se je končal z italijansko zmago in priključitvijo Etiopije novoustanovljeni italijanski koloniji Italijanska vzhodna Afrika (Africa Orientale Iataliana ali AOI). Iz svetovnega stališča je bil spopad lokalnega značaja in popolnoma nepomemben, po drug stran pa je razkril slabosti in nemoč društva narodov, ki bi moral zagotavljati mir. Člana Društva narodov sta bila tako Etiopija kot Kraljevina Italija.{{sfn|Barker|1971|pp=131–32}} Velika Britanija in Francija sta podpirali sankcije proti Italiji vendar te nikoli niso bile popolnoma uveljavljene tako, da na Italijo praktično niso imele nobenega resnega učinka.{{sfn|Shirer|1990|p=289}} Italija se je na sankcije odzvala tako da ni nasprotovala nemškim nameram po priključitvi Avstrije.{{sfn|Kitson|2001|p=231}}

=== Španska državljanska vojna ===
{{glavni|Španska državljanska vojna}}

[[File:Bundesarchiv Bild 183-H25224, Guernica, Ruinen.jpg|thumb|Bombardiranje Guernice leta 1937, v času španske državljanske vojne, je prestrašilo ljudi v tujini, da bi v naslednji vojni bila lahko mesta glavna tarča letalskih bombardiranj kar bi povzročilo veliko žrtev med civilnim prebivalstvom.]]

Ko je v Španiji izbruhnila državljanska vojna sta Mussolini in Hitler španskim nacionalistom pod vodstvom Francisca Franca zagotavljala vojaško podporo. Največjo podpore so zagotovili Italijani, ki so v Španijo poslali več kot 70.000 vojakov, 6.000 članov letalskega osebja in 720 letal.{{sfn|Neulen|2000|page=25}} Na drugi strani je Sovjetska zveza je podpirala uradno vlado španske republike. Proti nacionalistom se je borilo tudi preko 30.000 tujih prostovoljcev zbranih v Mednarodne brigade. Španska državljanska vojna je bila proksi vojna kjer sta Nemčija in Sovjetska zveza preizkušala svoja orožja in vojaško taktiko. Vojna se je končala aprila 1939 z zmago nacionalistov. Po vojni je general Franco ostal v dobrih odnosih z nacisti in fašisti vendar se v drugo svetovno vojno ni vpletal saj je Španija ostala nevtralna.{{sfn|Payne|2008|page=271}} Njegov največji prispevek drugi svetovni vojni so bili prostovoljci, ki jih je v pomoč Nemcev pošiljal na vzhodno fronto.{{sfn|Payne|2008|page=146}}

=== Druga kitajsko-japonska vojna ===
{{glavni|Druga kitajsko-japonska vojna}}

[[File:Shanghai1937IJA ruins.jpg|thumb|left|Japonski vojaki med bitko za Shanghai, 1937]]

Po incidentu na mostu Marca Pola je Japonska napadla Kitajsko in julija 1937 zasedla Peking nekdanjo prestolnico kitajskega cesarstva.{{sfn|Eastman|1986|pp=547–51}} Sovjetska zveza je s Kitajski podpisala pakt o nenapadanju in s tem Kitajski zagotovila nujno treba materialno in vojaško pomoč posledično pa se je s tem končalo sodelovanje kitajske z Nemčijo, ki ji je prav tako zagotavljala materialno in vojaško pomoč. Od septembra do novembra so potekali hudi boji ta Taiyuan, Xinkou in Pingxingguan.<ref name="Hsu & Chang 1971 221">{{Harvnb|Hsu|Chang|1971|pp=195–200}}.</ref><ref name=Tucker2009>{{navedi knjigo|url=https://books.google.com/books?id=h5_tSnygvbIC&pg=PA1873|title=A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East [6 volumes]: From the Ancient World to the Modern Middle East|first=Spencer C.|last=Tucker|year=2009|publisher=ABC-CLIO|accessdate=27 August 2017|via=Google Books|isbn=978-1-85109-672-5|archive-url=https://web.archive.org/web/20180818210935/https://books.google.com/books?id=h5_tSnygvbIC&pg=PA1873|archive-date=18 August 2018|url-status=live}}</ref><ref name=yang>Yang Kuisong, "On the reconstruction of the facts of the Battle of Pingxingguan"</ref> Konec novembra je kljub zagrizeni obrambi padel Shanghai, decembra pa še prestolnica Nanking. Po padcu mesta je japonska vojsko nad nemočnim prebivalstvom mesta izvedla enega najhujših pobojev v katerem je bilo ubitih več deset tisoč ljudi.<ref>Levene, Mark and Roberts, Penny. ''The Massacre in History''. 1999, pp. 223–24</ref><ref name=tot>Totten, Samuel. ''Dictionary of Genocide''. 2008, 298–99.</ref>

Marca 1938 so Kitajci v bitki pri Taierzhuangu doseglo pomembnejšo zmago vendar so že maja izgubili Xuzhou.{{sfn|Hsu|Chang|1971|pp=221–30}} Napredovanje Japoncev so začasno ustavili s porušitvijo jezov na Rumeni reki in poplavami. S tem so pridobili čas, da so pripravili obrambo mesta [[Vuhan]]. Sledila je obsežna bitka, ki se je končala s taktično japonsko zmago, vendar sta imeli obe strani strahovite izgube tako, da se je japonsko napredovanje ustavilo. Za Kitajce kljub porazu v bitki vojna ni bila izgubljena; svojo vlado so preselili v Chongqing in nadaljevali z odporom, ki je trajal vse do konca druge svetovne vojne.{{sfn|Eastman|1986|p=566}}{{sfn|Taylor|2009|pp=150–52}}{{sfn|Sella|1983|pp=651–87}}

=== Sovjetsko-japonski obmejni konflikt ===
Tekom tridesetih let dvajsetega stoletja je na mandžursko sovjetski in mongolski meji občasno prihajalo do večjih mejnih spopadov saj je imela Japonska Mandžurijo in Sibirijo za svoje interesno območje. Japonska je bila širitvi na sever zaradi surovin zelo naklonjena, vendar je to strategijo po izgubljeni bitki pri Khalkin Gol popolnoma opustila.{{sfn|Beevor|2012|p=342}} Aprila 1941 sta Sovjetska zveza in Japonska podpisali pakt o nevtralnosti, Japonska pa je vse svoje sile usmerila v širitev proti jugu s čimer je prišla v spor z ZDA in zahodnimi zavezniki.<ref>{{cite magazine |author=Goldman, Stuart D. |date=28 August 2012 |title=The Forgotten Soviet-Japanese War of 1939 |accessdate=26 June 2015 |magazine=The Diplomat |url=http://thediplomat.com/2012/08/the-forgotten-soviet-japanese-war-of-1939/ |archive-url=https://web.archive.org/web/20150629092821/http://thediplomat.com/2012/08/the-forgotten-soviet-japanese-war-of-1939/ |archive-date=29 June 2015 |url-status=live}}</ref><ref>{{navedi splet |author=Timothy Neeno |accessdate=26 June 2015 |title=Nomonhan: The Second Russo-Japanese War |publisher=MilitaryHistoryOnline.com |url=http://www.militaryhistoryonline.com/20thcentury/articles/nomonhan.aspx |archive-url=https://web.archive.org/web/20051124070956/http://www.militaryhistoryonline.com/20thcentury/articles/nomonhan.aspx |archive-date=24 November 2005 |url-status=live}}</ref>

=== Okupacije in sporazumi v Evropi ===
{{glavni|Münchenski sporazum|Anschluss|Pakt Ribbentrop-Molotov}}

[[File:Bundesarchiv Bild 183-R69173, Münchener Abkommen, Staatschefs.jpg|thumb|left|Chamberlain, Daladier, Hitler, Benito, Mussolini, in Ciano fotografirani tik preden so podpisali münchenski sporazum, 29. september 1938]]

V Evropi sta Nemčija in Italija postajali vedno bolj agresivni. Marca 1938 si je [[Anschluss|Nemčija priključila Avstrijo]], odziv nasprotnih sil (Velike Britanije in Francije) je bil zelo medel.{{sfn|Collier|Pedley|2000|p=144}} Dogodek je Hitlerja toliko opogumil, da je zahteval še [[Sudeti|Sudete]] na [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]] kjer je živelo večinsko nemško prebivalstvo. V strahu pred novo vojno sta Francija in Velika Britanija, pod vodstvom mirovniške politike britanskega premiera [[Neville Chamberlain]]a, z Nemčijo v Münchnu podpisali [[Münchenski sporazum]] s katerim je Nemčija dobila Sudete v zameno pa se je morala odreči novim teritorialnim zahtevam.{{sfn|Kershaw|2001|pp=121–22}} Češkoslovaška pri dogovoru ni imela nobene besede kasneje pa sta jo Nemčija in Italija prisilile, da je dele svojega ozemlja odstopila še Madžarski in Poljski.{{sfn|Kershaw|2001|p=157}}

Čeprav je Hitler s sporazumom dobil vse kar je zahteval je bil kljub temu besen ker so se Britanci vpletali v njegove načrte s katerimi je želel zasesti celotno Češkoslovaško. V javnem govoru je napadel Veliko Britanijo in Žide januarja pa nemški mornarici ukazal visoko vojno pripravljenost s katero je želel izzvati prevlado britanske mornarice. Marca 1939 je Nemčija zasedla še preostanek Češkoslovaške in jo razdelila na  nemški protektorat Češka in Moravska ter nemško satelitsko državo Republiko Slovaško.{{sfn|Davies|2006|loc=pp. 143–44 (2008 ed.)}} Dvajsetega marca 1939 je Hitler od Litve zahteval regijo Memel (Klaipeda){{sfn|Shirer|1990|pp=461–62}}.

[[File:Bundesarchiv Bild 183-H27337, Moskau, Stalin und Ribbentrop im Kreml.jpg|right|thumb|upright|Nemški zunanji minister [[Joachim von Ribbentrop]] (desno) in sovjetski vodja [[Josip Stalin|Josif Stalin]] po podpisu pakta Molotov–Ribbentrop, 23. avgust 1939]]

Ko je Hitler zahteval še svobodno mesto Gdansk sta Francija in Velika Britanija potrdila podporo Poljski ter jamčili za njeno samostojnost. Podobno se je zgodilo na Balkanu po italijanski zasedbi Albanije, aprila 1939, kjer sta Velika Britanija in Francija jamčili za samostojnost Romunije in Grčije.{{sfn|Lowe|Marzari|2002|p=330}} Nemčija in Italija sta na to podporo odgovorili z jeklenim paktom (vojaško in politično zavezništvo med Italijo in Nemčijo).{{sfn|Dear|Foot|2001|p=234}} Hitler je obtožil Veliko Britanijo in Poljsko, da želita obkoliti Nemčijo ter razdrl britansko-nemški mornariški sporazum in nemško poljski sporazum o nenapadanju.{{sfn|Shirer|1990|p=471}}
[[Slika:World War II alliances animated map.gif|thumb|left|400px|Zemljevid prikazuje ozemlje, ki so ga zasedle sile osi in zavezniki v različnih obdobjih druge svetovne vojne.
----
{{legend|#7CCC8C|zahodni zavezniki}}
{{legend|#b39795|rusija in zavezniki}}
{{legend|#CC641C|sile osi, in njeni zavezniki}}
{{legend|#d3d3d3|nevtralne države}}]]
Kriza je dosegla vrhunec konec avgusta 1939, ko so se nemške čete začele zbirati na nemško poljski meji. 23. avgusta, ko so pogovori o zavezništvu med Veliko Britanijo, Francijo in Sovjetsko zvezo zastali,<ref>{{Cite journal |jstor = 153322|title = Molotov's Apprenticeship in Foreign Policy: The Triple Alliance Negotiations in 1939|url = https://archive.org/details/sim_europe-asia-studies_2000-06_52_4/page/695|journal = Europe-Asia Studies|volume = 52|issue = 4|pages = 695–722|last1 = Watson|first1 = Derek|year = 2000|doi = 10.1080/713663077 |issn=0966-8136 }}</ref> je bil med Nemčijo in Sovjetsko zvezo podpisan [[Pakt Ribbentrop-Molotov|pakt o nenapadanju]].{{sfn|Shore|2003|p=108}} Pakt je vseboval tajen protokol, ki je določal nemško in sovjetsko vplivno območje na Poljskem, Litvi, Latviji, Estoniji in Finskem.{{sfn|Dear|Foot|2001|p=608}} Sporazum je bil tudi zagotovilo Nemčiji, da se rdeča armada ne bo vpletala v nemške operacije proti Poljski s tem se je Nemčija želela izogniti dvema frontama kakor se je to zgodilo v prvi svetovni vojni. Takoj po podpisu sporazuma je Hitler ukazal napasti Poljsko 26. avgusta, vendar je kasneje napad prestavil ko je izvedel, do bo Velika Britanija Poljski zagotovila podporo v primeru vojne in, da bo Italija v primeru vojne razglasila nevtralnost.<ref>{{navedi splet|url=http://www.ibiblio.org/hyperwar/USA/DAP-Poland/Campaign-II.html#chapter5|title=The German Campaign In Poland (1939)|accessdate=29 October 2014|archive-url=https://web.archive.org/web/20140524013551/http://www.ibiblio.org/hyperwar/USA/DAP-Poland/Campaign-II.html#chapter5|archive-date=24 May 2014|url-status=live}}</ref>

Britanci na vojno niso bili pripravljeni zato so se ji želeli na vsak način izogniti in so zahtevali nova pogajanja, Nemčija je na to odgovorila z nemogočimi zahtevami kar je položaj samo še poslabšalo.<ref name=ww2db_com>{{navedi splet |url=http://ww2db.com/battle_spec.php?battle_id=162 |title=The Danzig Crisis |website=ww2db.com |access-date=29 April 2016 |archive-url=https://web.archive.org/web/20160505010109/http://ww2db.com/battle_spec.php?battle_id=162 |archive-date=5 May 2016 |url-status=live}}</ref> 29. avgusta je Hitler od Poljske zahteval naj Nemčiji preda [[Gdansk]] ter izvede plebiscit na katerem se bojo Nemci živeči na območju poljskega koridorja sami odločili v kateri državi želijo živeti.<ref name=ww2db_com/> Poljaki niso želeli ugoditi nemškim zahtevam, na burnem sestanku v Berlinu med britanskim veleposlanikom in nemškim zunanjim ministrom Ribbentropom v noči iz 30. na 31. je Ribbentrop izjavil, da so bile po njegovem mnenju vse nemške zahteve zavrnjene.<ref name=ibiblio1939>{{navedi splet |title=Major international events of 1939, with explanation |url=http://www.ibiblio.org/pha/events/1939.html |publisher=Ibiblio.org |access-date=9 May 2013 |archive-url=https://web.archive.org/web/20130310103815/http://www.ibiblio.org/pha/events/1939.html |archive-date=10 March 2013 |url-status=live}}</ref> Naslednji dan se je Evropa znašla v novi vojni.

== Časovni pregled ==
{{glavni|Kronologija druge svetovne vojne}}
{{glavni|Poljska kampanja (1939)}}

Vojna se je začela 1. septembra 1939, ko so nemške čete vdrle na [[Poljska|Poljsko]], leta 1940 so napadli [[Norveška|Norveško]] in [[Danska|Dansko]], maja pa Francijo, [[Belgija|Belgijo]], [[Luksemburg]] in [[Nizozemska|Nizozemsko]]. Aprila 1941 je nemška vojska napadla [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]] in [[Grčija|Grčijo]], 22. junija pa Sovjetsko zvezo. Pozimi leta 1941 so bili pred vrati [[Moskva|Moskve]], vendar so jih Rusi premagali in jih potisnili 200&nbsp;km proti zahodu. Vojna je postala svetovna z japonskim [[Napad na Pearl Harbor|napadom na Pearl Harbour]], nekaj dni kasneje pa se je v vojni znašla skoraj celotna vzhodna Azija in Pacifik. Zima med letoma 1942 in 1943 velja za preobrat v drugi svetovni vojni, ker so bili Nemci hudo poraženi v [[Bitka za Stalingrad|bitki za Stalingrad]]. Propad Nemčije je bil zapečaten z [[Operacija Overlord|dnevom D]]. Vojna sreča se je postavila na stran zaveznikov tudi na pacifiškem bojišču, saj so Japonci začeli izgubljali otok za otokom. Vojna se je končala [[2. september|2. septembra]] 1945, ko se je vdala [[Japonska]]. V Evropi se je uradno končala že [[8. maj]]a s predajo Nemčije, v [[Slovenija|Sloveniji]] in na avstrijskem [[Koroška (zvezna dežela)|Koroškem]] ter ponekod drugod v Vzhodni Evropi pa so boji trajali še do 15. maja.

== Vojaško dogajanje ==
=== Bliskovita vojna (Blietzkrieg) ===
{{glavni|Vojna v Evropi (druga svetovna vojna)}}
[[Slika:Bundesarchiv Bild 101I-318-0083-28, Polen, Panzereinheit.jpg|thumb|Nemški tanki, 1939]]
Druga svetovna vojna se je začela 1. septembra 1939 z nenapovedanim vendar pričakovanim [[Poljska kampanja (1939)|napadom na Poljsko]]. Nemčija je kot vzrok navedla [[Poljska kampanja (1939)|zaigran incident]] na nemško-poljski meji, v katerem naj bi poljska vojska uničila nemško radijsko postajo in pri tem ubila tam zaposlene Nemce. 3. septembra je Velika Britanija kot poljska zaveznica v [[Berlin]] poslala ultimat, vendar ni dobila nobenega odgovora, zato je napovedala vojno Nemčiji. Veliki Britaniji sta se pridružili še [[Avstralija]] in [[Nova Zelandija]]. Nekoliko kasneje, čeprav zelo nerada, je vojno Nemčiji napovedala tudi Francija, ki je bila zaveznica Velike Britanije. Tem državam so nato sledile še [[Kanada]], [[Južna Afrika]] in [[Nepal]].
[[File:Pol5.jpg|thumb|left|[[7TP]] je bil poljski lahki tank]]
Kljub temu, da sta Velika Britanija in Francija napovedali vojno Nemčiji, je Poljska zaman pričakovala pomoč zaveznikov, saj se Velika Britanija in Francija zaradi težav pri mobilizaciji čet še nista mislili zapletati v vojno. To je zaveznike na koncu drago stalo, saj v tistem času Nemci na zahodni meji niso imeli omembe vrednih enot, ki bi lahko ustavile napadalca. 28. septembra je nemška vojska ob podpori letalskih bombnih napadov zasedla skoraj popolnoma uničeno Varšavo, vendar poljska vojska še ni bila uničena in se je pogumno upira agresorju, pri tem pa mu zadala veliko izgub. Zadnji udarec je Poljski zadala Sovjetska zveza, ki je 17. septembra skoraj brez bojev zasedla vzhodni del države. Poljski vojski tako ni ostalo drugega, kot da 6. oktobra kapitulira. Državo sta si nato po [[pakt Ribbentrop-Molotov|dogovoru Ribbentrop-Molotov]] razdelili Nemčija in [[Sovjetska zveza]]: prva je okupirala zahodni del države, druga pa vzhodni del.
[[Slika:LondonBombedWWII full.jpg|thumb|Porušene stavbe v [[London]]u po nemškem bombardiranju.]]
Po kratkotrajni vojni na Poljskem se ja na francosko-nemški meji pojavila t. i. ''[[Bitka za Francijo#Lažna vojna|lažna vojna]]'', ko ne ena ne druga stran ni prevzela pobude in napadla sovražnika, ki se je skrival za močno utrjeno [[Maginotova linija|Maginotovo]] in [[Siegfriedova linija|Siegfridovo linijo]]. V tem času SZ ni počivala, poleg Poljske je okupirala še baltske države: [[Litva|Litvo]], [[Latvija|Latvijo]] in [[Estonija|Estonijo]], na daljnem severu pa se je v t. i. ''[[zimska vojna|zimski vojni]]'' spustila v krvave spopade s finsko vojsko, ki so Rdečo armado na koncu veliko stale, vendar pa so jo istočasno na nek način tudi rešile pred popolnim porazom v letu 1941, ko je Nemčija v operaciji [[Operacija Barbarosa|Barbarosa]] napadla SZ.

Aprila 1940 sta se zavezniška in nemška vojska prvič srečali na odprtem bojišču. Do bojev je prišlo v [[Skandinavija|Skandinaviji]], vzrok zanje pa je bilo varovanje transportnih poti do rudnikov železa na [[Švedska|Švedskem]], od katerih je bila nemška težka industrija življenjsko odvisna. Za zagotovitev nemotene dostave rude preko [[Norveška|Norveške]] in Švedske so bili Nemci pripravljeni zasesti tudi skandinavske države. K temu jih je tudi prisilila britanska mornarica, ki je v teritorialnih vodah sicer nevtralne Norveške položila mine. Nemški odgovor na to je bilo [[Operacija Weserübung|zavzetje Danske in Norveške]]. V skandinavski operaciji so Nemci brez večjih težav v enem samem dnevu zasedli Dansko, nato pa so se usmerili proti Norveški, kjer so se spopadli z norveško, britansko in francosko vojsko. Po dveh mesecih krvavih spopadov na daljnem severu je bila zavezniška vojska poražena, zato se je morala umakniti. Zaradi poraza Velike Britanije in njenih zaveznikov je bil [[Neville Chamberlain]] kot ministrski predsednik prisiljen odstopiti, nadomestil pa ga je [[Winston Churchill]], ki si je zadal nalogo uničiti nacizem in fašizem.
[[Slika:British prisoners at Dunkerque, France.jpg|thumb|upright|Britanski in francoski ujetniki, ki se jim ni uspelo pravočasno evakuirati iz Dunkerquea.]]
10. maja 1940 je vojna dobila popolnoma nove razsežnosti, ko je Nemčija napadla nevtralne države: [[Nizozemska|Nizozemsko]], [[Belgija|Belgijo]] in [[Luksemburg]], nato pa se je usmerila proti Franciji in na ta način obšla nepremagljivo Maginotovo linijo. Istočasno sta britanski ekspedicijski korpus in francoska vojska prestopila belgijsko mejo in se spopadla z nemško armado. Zavezniški vojski sta imeli sicer premoč v orožju, vendar sta bili premalo gibljivi, zato so ju nemške tankovske enote zlahka obšle in s tem obkolile. Po več neuspelih protinapadih je v [[Operacija Dinamo|operaciji Dinamo]] sledil umik britanskih čet iz Francije. 10. junija je Francijo napadla še Italija, vendar njena vojska ni bila tako uspešna kot nemška, zato je francoska vojska njen napad odbila. Po umiku britanskih čet se je nemška armada usmerila proti [[Pariz]]u. Sledila je bitka pri [[Soma|Somi]], v kateri je bila francoska vojska poražena, zato je ta [[22. junij]]a podpisala kapitulacijo. Nemška vojska je nato vkorakala v Pariz in okupirala približno dve tretjini Francije, ostalo tretjino pa pustila neokupirano, vendar pod nemškim nadzorom.

Po porazu Francije je ostala Velika Britanija edini nasprotnik nacistične Nemčije. Hitler je upal, da bo po porazu Francije Veliki Britaniji vsilil mir, ker pa se to ni zgodilo, je začel pripravljati [[Operacija Morski lev|operacijo Morski lev]], do katere pa nikoli ni prišlo, saj je bilo predhodno treba uničiti [[Kraljevo vojno letalstvo|RAF]]. Tako se je začela na nebu nad Veliko Britanijo, [[Bitka za Britanijo]], v kateri so bili Nemci poraženi. Vojna se je po tem na zahodu za nekaj časa umirila. V tem času so nemška letala sistematično bombardirala Anglijo, ta pa je izvajala skrivne operacije na sovražnikovem ozemlju. V pričakovanju novega napada zaveznikov je začela Nemčija na obalah Francije, Belgije in Nizozemske postavljati mogočen [[atlantski zid]].

=== Bitka za Atlantik ===
{{glavni|Bitka za Atlantik}}
[[Slika:Allied tanker torpedoed.jpg|thumb|left|250px|Zavezniški tanker, ki je postal žrtev nemške podmornice, se potaplja v plamenih.]]
Bitka za Atlantik se je začela skoraj istočasno z nemškim napadom na Poljsko in s torpediranjem britanske potniške ladje ''[[SS Athenia]]''. Nemci so v pričakovanju vojne svoje [[Podmornica|podmornice]] in bojne ladje poslali na [[Atlantik]] že nekaj tednov prej z namenom, da bi ob začetku vojne takoj začele napadati zavezniške trgovske in vojne ladje.

Najbolj zloglasno orožje bitke za Atlantik so bile nemške podmornice (''U-Boot, okrajšava za Unterseeboot''), ki so z začetkom vojne začele napadati zavezniško trgovsko ladjevje. Sprva so se zadrževale okoli Britanskega otočja, kjer je bil ladijski promet največji. Z uvedbo varovanih [[konvoj]]ev pa so svoje lovsko območje preselile v osrednji Atlantik, kjer Angleži zaradi pomanjkanja spremljevalnih ladij in letal niso morali nadzorovati morja. Največji podmorniški podvig nemške mornarice na začetku vojne je bila potopitev britanske [[Letalonosilka|letalonosilke]] ''[[HMS Courageous (50)|HMS Courageous]]'' in nočni napad podmornice ''[[U-47]]'' na britansko pomorsko oporišče Scapa Flow na Orkneyskih otokih, kjer je bila potopljena ladja ''[[HMS Royal Oak (08)|HMS Royal Oak]]''.

S porazom Francije leta 1940 se je začelo popolnoma novo poglavje v bitki za Atlantik. Nemška mornarica je na francoski atlantski obali dobila oporišča, iz katerih je lahko neovirano napadala britanske konvoje. To je pripeljalo britansko mornarico na rob obupa, saj je morala istočasno nadzorovati [[Rokavski preliv]] in [[Severno morje]] pred operacijo Morski lev, hkrati pa je morala varovati konvoje v smeri Amerike in Afrike. Temu obdobju so nemški podmorničarji pravili kar "srečni časi", saj so v njem potopili veliko trgovskih ladij, sami pa pri tem skoraj niso imeli izgub. Stvari so se za Britance nekoliko izboljšale s podpisom [[Atlantska listina|Atlantske listine]] med ZDA in Veliko Britanijo. ZDA naj bi Veliki Britaniji v zameno za nekatera ozemlja zagotovila skoraj neomejeno dostavo materiala in orožja.

Pomembno vlogo v bojih za Atlantik je imelo tudi nemško površinsko ladjevje. To sicer ni bilo tako zelo uspešne kot podmornice, vendar je Britancem povzročalo velike preglavice. Tak primer je bila težka [[križarka]] ''[[Admiral Graf Spee]]'', ki je prvo leto vojne križarila po južnem Atlantiku in [[Indijski ocean|Indijskem oceanu]] ter potapljala zavezniške trgovske ladje, pri tem pa nase vezala velik del britanske flote, ki jo je zaman iskala vse do bitke pri ustje reke Rio de la Plata. Veliko vlogo so odigrale tudi [[Pomožna križarka|pomožne križarke]], ki so ogrožale zavezniške ladje vse do Avstralije in [[Antarktika|Antarktike]]. Največji udarec za nemško mornarico je bila pomorska operacija na Norveškem leta 1940, v kateri so izgubili skoraj polovico svojih najboljših bojnih ladij. Hud udarec je bila tudi izguba bojne ladje ''[[Bismarck (bojna ladja)|Bismarck]]''. Zaradi tega je Hitler preklical vse bojne operacije površinskega ladjevja, to je lahko do konca vojne delovalo le v vodah okoli okupirane Norveške in tam ogrožalo arktične konvoje namenjene proti Rusiji.

[[Slika:Submarine attack (AWM 304949).jpg|thumb|250px|Napad zavezniškega letala na nemško podmornico.]]
Maja 1941 so Angleži v potapljajoči se nemški podmornici zaplenili kodirni stroj [[Enigma (naprava)|enigma]]. Ta jim je v prihodnje pomagal pri razvozlavanju nemških kodiranih sporočil, namenjenim podmornicam. Tega leta so v vojno vstopile tudi ZDA, kar je pomenilo za Nemce druge "srečne čase", saj ZDA še niso bile pripravljene na vojno, zato njene ladje niso bile varovane, kar je pomenilo, da so bile lahek plen za nemške podmornice. Te so pričele z napadi tudi v [[Mehiški zaliv|Mehiškem zalivu]].

Februarja 1942 se je nemški mornarici posrečil izreden podvig. Skozi neprehoden Rokavski preliv, ki je bil posejan z minami ter ga je varovalo britansko ladjevje in letalstvo, jim je [[Operacija Cerberus|uspelo pretihotapiti več težkih križark]], ki so pri tem utrpele le manjšo škodo. Zaradi vse večjih izgub ladij v ameriških vodah so tudi ZDA uvedle sistem konvojev, zaradi česar se je ulov podmornic drastično zmanjšal, tako da so se bile te prisiljene umakniti nazaj na odprt Atlantik. Decembra je nemška mornarica začela novo ofenzivo proti [[Arktični konvoji|arktičnim konvojem]], ki pa se je za Nemce končala katastrofalno, saj jim ni uspelo potopiti niti ene zavezniške ladje, sami pa so utrpeli zelo veliko škodo. Zaradi tega je odstopil [[admiral]] [[Erich Raeder]], nadomestil pa ga je [[Karl Dönitz]], ki je v podmorniškem vojskovanju uvedel [[Taktika volčjih kardel|taktiko volčjih krdel]].

Junija 1943 se je sreča postavila na stran zaveznikov, ko jim je z vse večjimi protipodmorniškimi ukrepi uspelo uničiti 25 % podmornic, pri tem pa so sami izgubili le nekaj ladij. Decembra so Nemci v [[Bitka pri Severnem rtu|bitki pri North Capu]] izgubili še zadnjo križarko. Zaradi vse boljšega varovanja so se napadi na konvoje zmanjšali, zavezniki pa so potopili več podmornic kot kadarkoli 
Nemške podmornice so kljub porazu v bitki za Atalntik ostale na Atlantiku do konca vojne in napadale zavezniške ladje, vendar so bili njihovi uspehi skromni, izgube pa iz dneva v dan večje.

=== Vojna v severni Afriki ===
{{glavni|Vojna v severni Afriki}}
[[Slika:Crusadertankandgermantank.jpg|thumb|250px|Goreči nemški [[tank]] poleg angleškega tanka Crusader med operacijo Crusader (angl. ''Križar'').]]
Vojna v [[Severna Afrika|Severni Afriki]] se je začela 11. septembra leta 1940, ko je italijanska vojska pod poveljstvom [[Rodolfo Graziani|Rodolfa Grazianija]] s petimi [[divizija]]mi preko [[Libija|Libije]] vdrla v [[Egipt]]. Po začetnih uspehih so se vkopali pri Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Zavladalo je trimesečno zatišje, ki so ga Britanci izkoristili za okrepitev lastnih sil in za priprave na protinapad. Decembra je britanska armada, ki ji je poveljeval [[Archibald Wavell]], izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih pregnala Italijane 800&nbsp;km nazaj v Libijo, pri tem pa zajela več kot 130.000 italijanskih vojakov. Britansko napredovanje se je ustavilo šele pri [[Benghazi]]ju, potem ko je padlo že več močno utrjenih italijanskih utrdb, vključno s [[Tobruk]]om.

Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je Hitler poslal dve diviziji, poimenovani [[Afriški korpus]], pod poveljstvom [[Erwin Rommel|Erwina Rommla]], ki je prišel v [[Tripoli]] februarja 1941. Ta je začel svojo prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj tednov pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovitem napadu je pridobil nazaj skoraj vso izgubljeno ozemlje, za seboj pa je pustil obkoljeno angleško posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v [[Tripolitanija|Tripolitaniji]] in na [[Sicilija|Siciliji]] napadlo [[Aleksandrija|Aleksandrijo]], [[Port Said]] in [[Suez]] ter tako uspešno preprečevalo dovoz čet in materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih mesecih se je fronta po krvavih bitkah premikala sem ter tja po [[puščava|puščavi]]. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal nemški Afriški korpus. Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dalj časa trn v Rommlovi peti, potem pa se je ta na 110&nbsp;km približal Aleksandriji. Fronta se je nato ustavila pri znamenitem kraju [[El Alamein]]. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek "puščavska lisica".

Zaradi angleškega poraza na Afriškem bojišču je Churchill avgusta 1942 odletel v [[Kairo]], da bi osebno reorganiziral svoje vrhovno poveljstvo. Za Auchinleckovega naslednika je določil [[Harold Alexander|Harolda Alexandra]] za poveljnika vseh srednjevzhodnih sil. Za poveljnika osme armade, poimenovane "puščavske podgane", si je izbral W. H. E. Gotta. Ker pa je ta umrl v letalski nesreči, ga je nadomestil [[Bernard Montgomery]]. Ta se je takoj lotil prerazporeditev v armadi.

Po reorganizaciji britanske osme armade je začel pripravljati nov napad na nemško armado pri El Alameinu. 23. oktobra 1942 ponoči se je začela ena najbolj znamenitih bitk na svetu. Napad je bil za nemško armado popolno presenečenje. Ko se je Rommel 25. oktobra vrnil na fronto, sta mu ostali le dve možnosti: naprej ali nazaj. Čez dva dni je spoznal, da je bitka izgubljena, zato je 2. novembra ukazal umik, vendar je bilo že prepozno, saj je bila pot za umik odrezana. Kljub temu pa se mu je posrečilo, da se je glavnina vojske izmuznila skozi ovire, v veliko pomoč mu je bilo tudi deževje, ki je upočasnilo britansko napredovanje.

8. oktobra 1942 so se ameriške in britanske sile v [[Operacija Bakla|operaciji Bakla]] (angleško: ''Torch'') izkrcale v francoskem [[Maroko|Maroku]] in [[Alžirija|Alžiriji]]. S to invazijo so želeli zavezniki udariti v hrbet Afriškemu korpusu in ga na ta način dokončno uničiti, treba pa je bilo tudi ustvariti drugo fronto, ki bi razbremenila Sovjetsko zvezo. Francozi, zvesti vladi v Vichiyu, so se večinoma upirali izkrcanim četam. A boji niso trajali dolgo in Francozi v Severni Afriki so se kmalu pridružili boju proti Hitlerju, de Gaulla pa so končno priznali za svojega voditelja.

Tri dni po izkrcanju v Severni Afriki je general Eisenhower začel z veliko ofenzivo, ki naj bi dokončno pregnala Nemce iz Severne Afrike. A napad se je končal katastrofalno, saj je Nemcem iz Italije uspelo pripeljati okrepitve, k neuspehu pa je prispevalo tudi zimsko deževje, ki je ceste spremenilo v močvirje. Tako se je vojskovanje decembra ustavilo, saj je bilo treba počakati Montgomerya, ki se je Tuniziji približeval z vzhoda.

Februarja 1943 so Nemci izvedli nenaden protinapad proti neusklajenemu zavezniškemu napredovanju in porinili Američane nazaj čez prelaz Kassarine, a so se stvari kmalu obrnile. Marca je bilo v Berlinu in Rimu jasno, da je Afrika izgubljena, zato je Hitler odpoklical Rommla. Britanci pod Montgomeryevim poveljstvom so napredovali proti Tuniziji iz vzhoda ob podpori francoske enote Jeana Leclerca, ki je napadla s smeri [[Čad]]a. Medtem so Američani in Britanci pritiskali na Tunizijo z zahoda. 23. aprila se je začel končni napad. Montgomery je prebil staro francosko obrambno črto Mareth med Libijo in Tunizijo, drugi korpus ZDA pa je zavzel koto 609, ki je zapirala pot v [[Bizerta|Bizerto]]. Britanska prva armada je zavzela Longstop Hill, zadnjo veliko naravno oviro. 7. maja sta padla [[Tunis]] in Bizerta, s čimer je bila presekana smer umika nemških enot v smeri [[Rt Bon|rta Bon]], s čimer se je končala vojna v Severni Ariki.

=== Vojna na Tihem oceanu in v Aziji ===
{{glavni|Vojna za Tihi ocean|Burmanska kampanja}}

[[Slika:USSArizona PearlHarbor.jpg|thumb|250px|[[USS Arizona (BB-39)|USS ''Arizona'']] v plamenih po japonskem napadu na ameriško oprišče [[Pearl Harbor]].]]

Vojna na [[Tihi ocean|Tihem oceanu]] se je začela 8. decembra 1941 z japonskim napadom na angleško kolonijo [[Hong Kong]], [[Nizozemska vzhodna Indija|Nizozemsko vzhodno Indijo]], [[Tajska|Tajsko]] in ameriške [[Filipini|Filipine]]. Dan prej, 7. decembra, se je zgodil tudi japonski napad na ameriško mornariško oporišče v [[Pearl Harbor]]ju na Havajih, s čimer so ZDA vstopile v vojno.

Po japonski invaziji na Tajsko, ki je padla v 24 urah, je 25. decembra padel tudi Hongkong, istega dne pa še oporišča na ameriških otokih [[Guam]] in [[Otok Wake|Wake]]. Da bi Angleži preprečili izkrcanje japonskih čet v [[Malezija|Maleziji]], so v boj poslali bojni ladji ''[[HMS Repulse]]'' in ''[[HMS Prince of Wales]]'', ki pa sta kmalu postali tarči japonskih bombnikov, kar je bil eden prvih dokazov, da je čas velikih bojnih ladij mimo.

Januarja 1942 je Japonska napadla [[Burma|Burmo]], Nizozemsko Vzhodno Indijo in [[Nova Gvineja|Novo Gvinejo]]. 15. februarja je padel [[Singapur]], mesto, za katerega so Angleži pravili, da ga ni mogoče zavzeti. Pred japonskimi napadi ni bila varna niti Avstralija; 19. februarja so japonska letala bombardirala avstralsko mesto [[Darwin, Severni teritorij|Darwin]] in ostala mesta na severu Avstralije. Po večmesečnih bojih so 8. maja padli tudi Filipini, s čimer je postala Avstralija praktično obkoljena.

Do sredine leta 1942 so se Američani reorganizirali in zbrali svoje razbito ladjevje ter čete za ponovni napad na japonsko mornarico in njihove postojanke. Ker japonske čete v preteklosti niso zasedle mesta [[Port Moresby]] na južnem koncu Nove Gvineje, so želeli zdaj to doseči z izkrcanjem, kar je pripeljalo do [[Bitka v Koralnem morju|bitke v Koralnem morju]]. Rezultat bitke je bil sicer neodločen, vendar pa so Američani dosegli taktično zmago, saj so prekinili izkrcavanje japonskih čet na jugu Nove Gvineje. Junija so Japonci začeli novo ofenzivo, zasesti so nameravali [[atol]] [[Midway]] v havajskem otočju. Da bi svoje namere prikrili pred Američani, so zasedli nekaj [[Aleutski otoki|Aleutskih otokov]] ob obali [[Aljaska|Aljaske]], a to Američanov ni zmedlo. Tako je med 4. in 7. junijem 1942 prišlo do [[Bitka za Midway|bitke za Midway]], v kateri je bilo japonsko ladjevje poraženo, kar je bil jasen znak, da se je tehtnica prevesila na stran zaveznikov.

V tem času so na Novi Gvineji in [[Salomonovi otoki|Salomonovih otokih]] potekali krvavi spopadi med angleškimi, avstralskimi, novozelandskimi in japonskimi enotami, ki so si še vedno želeli zasesti Port Moresby ter okoliške otoke. Avgusta se je na [[Guadalcanal]]u izkrcalo 16.000 ameriških marincev, kar je bila prva večja kopenska operacija ameriške vojske po padcu Filipinov. Krvavi boji za otok so se končali šele 9. februarja 1943, ko je bilo z otoka pregnana večina japonskih vojakov, s tem pa se je končalo tudi obleganje Avstralije. Američani so nato skupaj z avstralsko, novozelandsko in angleško vojsko začeli prodirati vedno globlje proti severu Nove Gvineje, dokler se niso pred Filipini srečali z enotami, ki so prodirale iz vzhoda. 
[[Slika:SBDs and Mikuma.jpg|thumb|left|250px|Ameriška letala med bitko za Midway.]]
Kljub zmagi v bitkah za Midway in Guadalcanal je Američane od Japonske še vedno ločil obsežen Tihi ocean, poln majhnih koralnih otokov, od katerih je vsak predstavljal močno utrjeno japonsko postojanko. Da bi Američani zavzeli te otoke, so si izmislili taktiko žabjih skokov, v kateri bi zavzeli otok za otokom in se tako postopoma približali Japonski na razdaljo, od koder bi jo lahko bombardirali iz zraka. Otoke, ki bi bili premočno oboroženi, bi obšli in se tako izognili nepotrebnim izgubam. Svojo taktiko so preizkusili na dveh majhnih koralnih otokih: [[Bitka za Taravo|Tarawa]] in [[Makin]] v skupini [[Gilbertovi otoki|Gilbertovih otokov]], ki so ju zavzeli z veliko težavami, vendar so se ob tem veliko naučili, saj so bile izgube v sledečih operacijah dosti manjše. Nato so nadaljevali v smeri [[Marshallovi otoki|Marshallovih otokov]], kjer so zasedli pomembna atola [[Bitka za Kwajalein|Kwajalein]] in [[Eniwetok]]. Največji dosežek v tej kampanji je bil zasedba otokov [[Saipan]], [[Tinian]] in [[Guam]] v skupini [[Mariansko otočje|Marianskih otokov]]. Z zasedbo teh otokov je Japonska prišla v doseg ameriških bombnikov ''[[B-29]]'', ki so lahko sedaj brez prestanka bombardirali pomembna japonska mesta. Med 19. in 20. junijem 1944 je prišlo do [[Bitka v Filipinskem morju|bitke v Filipinskem morju]], kjer je japonska mornarica ponovno doživela poraz, od katerega si ni več opomogla. Med septembrom in oktobrom so padli še otoki [[Ulithi]], [[Yap]], [[Ngulu]] in [[Palau]]. Po uspešnih operacijah na Tihem oceanu so na vrsto prišli Filipini. Ameriške čete so se tam izkrcale 20. oktobra 1944, boji zanj pa so trajali do 2. septembra 1945, med 23. in 26. oktobrom 1944 pa je v [[Bitka v zalivu Leyte|zalivu Leyte]] pred filipinsko vzhodno obalo prišlo do zadnje velike pomorske bitke med ameriško in japonsko mornarico, v kateri je bila slednja ponovno poražena.

Obroč okoli Japonske se je začel vedno bolj ožiti, kmalu so padli otoki, kot sta [[Iwo Jima]] ter [[Okinawa]], ki sta sestavni del Japonske. Nič bolje ni Japoncem kazalo v Burmi, kjer so angleške čete prebile japonsko obrambno črto in začele osvobajati malezijski polotok. Svoje so prispevali tudi Rusi, ki so napadli [[Mandžurija|Mandžurijo]] in zasedli [[Kurilsko otočje|Kurilske otoke]]. Vendar se Japonska kljub brezizhodnemu položaju ni želela predati in se je nameravala, tako kot Nemčija, boriti do samega konca. Tako nesmiselno upiranje bi Američanom povzročilo strahovite izgube, zato so se odločili, da bodo uporabili novo čudežno orožje, za katerega svet vse do tedaj še ni slišal: [[atomska bomba|atomsko bombo]]. Prvo bombo so odvrgli na [[Hirošima|Hirošimo]] 6. avgusta leta 1945, ker pa se Japonska kljub uporabi tega strahovitega orožja ni želela predati, so 9. avgusta odvrgli še drugo bombo, tokrat na mesto [[Nagasaki]], s čimer se je vojna na Tihem oceanu končala.

=== Vojna v Sredozemlju ===
{{glavni|Italijansko bojišče|Bitka za Malto}}
[[Slika:Bundesarchiv Bild 146-2005-0004, Italien, Monte Cassino.jpg|thumb|right|250px|Italijanski samostan Monte Cassino v ruševinah, po tem ko ga je do tal porušilo zavezniško letalstvo. [[Bitka za Monte Cassino]] je bila ena najbolj krvavih bitk na italijanskem bojišču.]]
Vojna v [[Sredozemsko morje|Sredozemskem morju]] se je začela 10. junija 1940 z vstopom Italije v vojno. Po porazu Francije 24. junija je ta postala največja pomorska velesila v Sredozemskem morju, zato je začela vedno bolj ogrožati Britanske konvoje, namenjene v Egipt, kjer so se boji po posredovanju Nemcev zelo zaostrili. S porazom Francije pa se je pojavil problem še z ostankom Francoske bojne flote, ki je ostala zvesta francoski vladi v Vichiyu. Ta je bila pod velikim vplivom Nemcev, zato so Britanci sklepali, da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo Nemci polastili te mogočne flote in jo uporabili v svojo korist. Da bi Britanci to preprečili, so od Francozov zahtevali, da svoje bojne ladje razorožijo, ali pa jih predajo Britancem. Ker so Francozi zahtevo zavrnili, je britansko ladjevje 3. julija 1940 [[Operacija Katapult|napadlo francosko pomorsko floto pri Mers-el-Kebir]] na obali Severne Afrike in jo popolnoma uničilo. 11. novembra so britanska letala iz letalonosilke ''[[HMS Illustrious (R87)]]'' napadla italijansko ladjevje, zasidrano v [[Tarent]]u, in potopilo ter poškodovalo več bojnih ladij.

Jeseni leta 1940 je Italija brez Hitlerjeve vednosti iz smeri Albanije napadla Grčijo in doživela strahoten poraz, zaradi katerega je skoraj izgubila še Albanijo. Spomladi leta 1941 sta Nemčija in Italija skupaj napadli [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavijo]] in Grčijo. Nemška vojska je ob pomoči italijanske vojske brez težav porazila jugoslovansko, grško in britansko vojsko. Po padcu Grčije sta se bili grška in britanska vojska prisiljeni umakniti na [[Kreta|Kreto]], vendar je po nemškem letalskem desantu kmalu padla tudi ta, zato je temu sledila evakuacija britanskih čet v Egipt. Med 27. in 29. marcem je italijanska mornarica doživela še en poraz. V [[Bitka pri rtu Matapan|bitki pri rtu Matapan]] je izgubila pet ladij, ena pa je bila huje poškodovana, medtem ko so Britanci izgubili eno samo letalo, več ladij pa je bilo poškodovanih.

Leta 1941 je do bojev prišlo tudi v [[Libanon]]u in [[Sirija|Siriji]], ki sta bili pod nadzorom Francozov, zvestih Vichiyu. Vzrok za začetek britanske vojaške operacije proti Francozom je bilo sestreljeno nemško letalo v [[Irak]]u, ravno v času, ko je tam potekala vstaja proti Britancem. Ker bi nemško letalo lahko v Irak priletelo le s smeri ene od teh dveh držav, so Britanci sklepali, da imajo Nemci tam svojo oporišča, ki jih je treba uničiti.

Z razmahom bojev v Severni Afriki je postala vedno bolj pomembna tudi [[Malta]], majhen otok na pol poti med Egiptom in Gilbertarjem, ki se nahaja blizu italijanske obale. Zaradi svoje lege je imel otok zelo pomemben strateški pomen, saj je lahko služil kot vmesna postojanka za poškodovane ladje, namenjene v Egipt in Severno Afriko, iz letališč na otoku pa je bilo možno nadzorovati sovražnikove pomorske poti in napadati mesta na jugu Italije. Ker Nemci in Italijani otoka nikoli niso imeli priložnosti zasesti, so se odločili, da ga bodo v [[Bitka za Malto|bitki za Malto]] izstradali, vendar je otok nekako zdržal vse do poraza sil osi v Severni Afriki.

Po končanih bojih v Severni Afriki, je z [[Zavezniška invazija na Sicilijo|operacijo Husky]] 10. junija 1943 prišlo do izkrcanja zavezniških čet na jugu [[Sicilija|Sicilije]], ki so jo brez večjega odpora zasedli. 3. septembra so se zavezniki v [[Operacija Baytown|operaciji Baytown]] izkrcali na jugu Italije in začeli brez večjih težav prodirati proti severu. Temu je 8. septembra sledila kapitulacija Italije, ki je nato prestopila na stran zaveznikov. Ti so se 10. septembra v [[Operacija Avalounch|operaciji Avalounch]] izkrcali še pri [[Salerno|Salernu]], vendar se je njihova hitro napredovanje kmalu ustavilo pred nemško zimsko obrambno črto. Da bi to obrambno črto obšli, so se izkrcali pri [[Anzio|Anziu]], kjer pa so padli v nemško past, zaradi česar se je izkrcanje sprevrglo v pravo nočno moro, iz katere ni bilo videti izhoda. Pomlad leta 1944 je prinesla nov začetek. Po krvavih bojih za [[Monte Cassino]] je bila nemška zimska obrambna črta prebita, zato je junija končno padel Rim, vendar pa so Nemci na severu države postavili [[Gotska linija|Gotsko obrambno črto]], zaradi česar je bilo zavezniško napredovanje ponovno ustavljeno vse do pomladi leta 1945. Nič bolje se Nemcem ni godilo na Balkanu. Zaradi napredovanja [[Rdeča armada|Rdeče armade]] na [[vzhodna fronta (druga svetovna vojna)|vzhodni fronti]] in vse močnejšega odporniškega gibanja v Grčiji in Jugoslaviji so se bili prisiljeni umakniti. Z umikom nemških čet in Francije, Italije, Grčije in Jugoslavije so se boji v Sredozemskem morju in njegovi okolici končali.

=== Vzhodna fronta in Balkan ===
{{glavni|Vzhodna fronta (druga svetovna vojna)|Vojna na Balkanu}}
[[Slika:Bundesarchiv Bild 183-L20582, Charkow, Strassenkämpfe.jpg|thumb|250px|right|Nemška vojska v [[Prva bitka za Harkov|prvi bitki za Harkov]], oktober 1941.]]
Po končanih vojaških operacijah na zahodu se je Hitler usmeril na vzhod proti Sovjetski zvezi. Ta je v njegovem velikopoteznem načrtu širjenja arijske rase igrala izredno pomembno vlogo, saj naj bi na njenem ozemlju naselili Nemce, rusko ljudstvo pa zasužnjili. Priprave za napad so se začele že leta 1939 s podpisom pakta o nenapadanju, ki pa ga Hitler ni mislil spoštovati, saj si je z njim želel le izogniti se spopadu na dveh frontah. Same vojaške priprave za napad so stekle takoj po porazu Francije, nepričakovano pa jih je prekinila balkanska kriza.

Hitler se sprva ni želel vmešavati v balkanske probleme, saj je vedel, da [[Balkan]] predstavlja sod smodnika, ki ga lahko vsak čas raznese in povzroči še večje probleme. Vendar pa je aprila 1941 prišlo do nepričakovanih dogodkov, ko je Kraljevina Jugoslavija, kmalu po njegovem podpisu, zavrnila pakt med nacistično Nemčijo in Kraljevino Jugoslavijo. Hitler je to zavrnitev vzel zelo osebno in je vojski ukazal, da naj v t. i. [[Aprilska vojna|aprilski vojni]] napade Jugoslavijo in Grčijo, ki sta bili po kratkotrajnih spopadih kmalu poraženi.

Po porazu Jugoslavije in njeni okupaciji so se na njenem ozemlju kmalu začela pojavljati odporniška gibanja poimenovana [[četniki]] in [[partizani]]. Prvi so si prizadevali za vrnitev [[Peter II. Karađorđević|jugoslovanskega kralja]], druge so vodili komunisti pod vodstvom Josipa Broza Tita, ki so želeli po porazu nacizma in fašizma vzpostaviti komunistično državo po zgledu Sovjetske zveze. Na začetku so imeli skupen cilj, poraziti nacizem in fašizem in so zato sklenili zavezništvo. Vendar pa je zaradi različnih ideologij prišlo do hudih razhajanj, ki so povzročila, da so začeli četniki napadati partizane in začeli sodelovati z okupatorjem<ref>Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljakić, ''Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo'', Pro-Andy, Maribor, 2006 {{COBISS|ID=57204737}}</ref>. Da so se stvari še dodatno zapletle, so se v strahu pred komunizmom začele po državi ustanavljati vojske, ki so tesno sodelovale z okupatorjem. Boji na Balkanu so izredno pomembno vplivali na potek druge svetovne vojne, saj so različna odporniška gibanja nase vezala velik del nemške vojske, ki je tako niso mogli uporabiti v boju na vzhodni ali zahodni fronti.

Po okupaciji Jugoslavije in Grčije so priprave za napad na Sovjetsko zvezo ponovno stekle, vendar so Nemci s tem, ko so napadli Jugoslavijo in Grčijo, izgubili dragocen čas, ki jih je kasneje stal zmage. [[Operacija Barbarossa]], ki je označevala začetek napada na Sovjetsko zvezo, je stekla 22. junija 1941. Nemška vojska je brez večjih težav porazila enote Rdeče armade, ki niso pričakovale nemškega napada. Glavni cilj napada je bila [[Moskva]], ki jo je bilo treba doseči še pred zimo, vendar je v zimi med letoma 1941 in 1942 kmalu postalo jasno, da je ta cilj nedosegljiv. Bliskovito napredovanje nemške vojske se je ustavilo tudi na severu pred [[Obleganje Leningrada|obleganim Leningradom]] in na jugu, ko so se začeli [[bitka za Stalingrad|boji za Stalingrad]]. Po porazu nemške vojske pri Stalingradu se je vojna sreča prevesila na stran Sovjetske zveze. Po [[Bitka pri Kursku|bitki pri Kursku]] poleti 1943 se je bila nemška vojske prisiljena umikati proti domovini. V zimi 1943 in 1944 je prišlo do zloma fronte, zaradi česar se je nemška vojska začela umikati proti zahodu na vsej fronti od [[Baltsko morje|Baltskega morja]] pa vse do [[Črno morje|Črnega morja]]. 27. januarja 1944 se je končalo obleganje Leningrada, Rdeča armada pa je nato začela prodirati vedno globlje na zahod. Kmalu so padle vzhodnoevropske države, nato pa so Rusi prišli do same nemške meje. Zadnja velika bitka vzhodne fronte je bila [[Bitka za Berlin]]. Ko je ta padel, se je druga svetovna vojna v Evropi končala.

=== Zahodna fronta ===
[[Slika:Approaching Omaha.jpg|thumb|250px|right|Zavezniško [[izkrcanje v Normandiji]], 6. junij 1944.]]
{{glavni|Zahodna fronta (druga svetovna vojna)}}
Zaradi vse večjega pritiska Sovjetske zveze, ki je zahtevala odprtje [[Druga fronta|druge fronte]], s katero bi razbremenili vzhodno fronto, je 6. junija 1944 prišlo do [[Izkrcanje v Normandiji|izkrcanja zavezniških čet v Normandiji]]. Po uspešnem izkrcanju je prišlo do [[Bitka za Francijo|bitke za Francijo]], katere vrhunec je bila [[osvoboditev Pariza]]. Po krvavih in mučnih spopadih so se bili Nemci prisiljeni umakniti iz Francije in zasesti nove obrambne položaje za [[Siegfriedova linija|Siegfridovo obrambno črto]] oz. zahodnim zidom. Da bi se izognili izgubam, ki bi jih utrpeli ob napadu na to zelo dobro branjeno obrambno črto, so nameravali zavezniki v Nemčijo prodreti preko Belgije, Luksemburga in Nizozemske. Vendar se je [[Operacija Market-Garden]], ki je označevala napad na te države, spremenila v pravo polomijo, ki je zaveznike veliko stala. Zaradi spodletele operacije in vedno daljših oskrbovalnih poti zavezniške vojske je fronta vse do decembra 1944 obstala. 16. decembra so Nemci v [[Ardenska ofenziva (1944)|Ardenski ofenzivi]] izvedli še zadnji bliskoviti napad, v katerem so presenetili zaveznike in jim prizadejali velike izgube, vendar pa protinapad iz obupa poteka fronte ni mogel več spremeniti. Do konca januarja 1945 se je fronta ustalila tam, kjer je bila decembra 1944, tako je ostalo vse do sredine marca, ko je zaveznikom uspelo prečkati mejno reko [[Ren]], s čimer se je začel prodor v Nemčijo, ki je označeval skorajšnji konec vojne. Prodor se je končal s srečanjem ameriških in ruskih enot na reki [[Laba|Labi]].

=== Stranska bojišča ===
* [[zimska vojna]]
* [[nadaljevalna vojna]]
* [[laponska vojna]]
* [[Druga kitajsko-japonska vojna|kitajsko-japonska vojna]]

== Druga svetovna vojna na Slovenskem ==
{{glavni|Druga svetovna vojna na Slovenskem}}
[[Slika:Bundesarchiv Bild 121-0721, Marburg-Drau, Adolf Hitler.jpg|thumb|right|250px|[[Adolf Hitler]] in [[Martin Bormann]] med obiskom okupiranega [[Maribor]]a aprila 1941, kar je oznanilo začetek nacističnega protislovenskega programa.]]

Druga svetovna vojna v Dravski banovini se je začela [[6. april]]a 1941, ob vkorakanju nemške vojske. 11. aprila 1941 so se v boj za ozemlje vključile tudi italijanske in madžarske sile. Jugoslovanska armada, šibka zaradi nacionalnih nasprotij, je razpadla v desetih dneh. Slovenijo so trije okupatorji zasedli v celoti že 11. aprila. Nemški rajh je dobil Gorenjsko, Štajersko, severozahodni del Prekmurja in severni del Dolenjske ter Mežiško dolino. Italijani so zasedli Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano, Madžari pa večino Prekmurja. Nekatere vasi v jugovzhodnem delu so bile priključene [[Neodvisna država Hrvaška|Neodvisni državi Hrvaški]] (NDH).<ref name="izs1">Cvirn, J. ''idr.'' (1999). "Okupacija in razkosanje Slovenije v 2. svetovni vojni". '''V:''' ''Ilustrirana zgodovina Slovencev'' (str. 344-7); uredniki Vidic M., Brenk L. in Ivanič M. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 86-11-15664-1</ref><ref name="snz">(2006). ''Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848-1992''. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino. {{COBISS|ID=221408256}}</ref> Za Primorce se je druga svetovna vojna začela že 10. junija 1940 z vstopom Italije v drugo svetovno vojno, dejansko pa že prej z italijanskim napadom na [[Etiopija|Etiopsko cesarstvo]], nato sodelovanjem v [[Španska državljanska vojna|španski državljanski vojni]] in okupacijo Albanije.

Vsi okupatorji so izvajali potujčevanje in drugo nasilje nad prebivalstvom, saj so nameravali zasedeno ozemlje priključiti matičnim deželam. Italijani so sicer zaradi politično-taktičnih razlogov dovolili kulturno avtonomijo ter lastno upravo na občinski ravni v svojem okupacijskem območju, tj. v [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljanski pokrajini]], medtem ko so nacisti začeli izvajati nasilno [[germanizacija|germanizacijo]] ter načrt [[etnocid]]a in [[genocid]]a, tj. izgon vsega slovenskega izobraženstva in narodno zavednih ljudi, vključno z duhovščino, ki je dosegla vrhunec s preselitvijo več kot 83.000 Slovencev v druga območja [[Tretji rajh|Tretjega rajha]], kot tudi v Srbijo in Hrvaško.<ref name=izs1/> Z namenom upora proti okupatorjem so 26. aprila 1941 slovenski komunisti skupaj z nekaterimi levo usmerjenimi skupinami ([[Krščanski socialisti Slovenije|krščanski socialisti]], [[Sokol (društvo)|Sokol]]) ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda, kasneje imenovano [[Osvobodilna fronta]] (OF) Slovenskega naroda. Osvobodilna fronta, pod katero so delovale slovenske partizanske enote, je predstavljala temelj za oborožen boj proti okupatorjem.<ref name=snz/><ref name=izs2>Cvirn, J. ''idr.'' (1999). "Narodnoosvobodilni boj in revolucija". '''V:''' ''Ilustrirana zgodovina Slovencev'' (str. 348-61).</ref>

Zaradi političnih atentatov, ki so jih izvajale komunistične skupine, ter radikalne nenaklonjenosti in strahu pred komunizmom v stari družbeni eliti, se je začela [[državljanska vojna]] med Slovenci v italijansko okupirani jugovzhodni Sloveniji spomladi leta 1942. Nasprotujoči si skupini sta bili torej Osvobodilna fronta Slovenskega naroda ter [[Slovensko domobranstvo]], ki so jo podpirale okupacijske sile.<ref name=snz/><ref name=izs2/>

Slovenska partizanska vojska, ki je vojaško sodelovala z zavezniki, je po letih bojevanja v težkih razmerah ob koncu vojne skupaj z [[Jugoslovanska armada|Jugoslovansko armado]] osvobodila vse slovensko narodno ozemlje. Rezultat narodnoosvobodilnega boja je bila osvoboditev in zavarovanje [[Zedinjena Slovenija|Zedinjene Slovenije]] skoraj v celoti in pa vzpostavitev slovenske republike s pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, v jugoslovanski federaciji. Proti pričakovanju slovenskih partizanov je [[Josip Broz - Tito]] kljub poprejšnjim obljubam odpravil glavni štab Jugoslovanske armade za Slovenijo in slovensko partizansko vojsko vključil v enotno Jugoslovansko armado; s tem je bil Slovencem odvzet pomemben del narodne suverenosti.<ref name=snz/><ref name=izs2/>

== Politično dogajanje ==
[[Slika:Yalta summit 1945 with Churchill, Roosevelt, Stalin.jpg|thumb|241x241px|''»Veliki trije«'' na Jaltski konferenci; Winston Churchill, Franklin D. Roosevelt in Stalin.]]
Politični in ostali dogodki, ki so se zgodili leta 1939 in nekaj let prej so dali misliti, da je izbruh nove velike vojne v Evropi le še vprašanje časa. Najbolj odmevna sta bila [[Anschluss|priključitev Avstrije]] leta 1938 in leto kasneje še priključitev Češke in Slovaške. Zahodni zavezniki bi to lahko preprečili, vendar so ob misli na novo veliko vojno proti Nemčiji raje izvajali t. i. [[Politika popuščanja|politiko popuščanja]]. V imenu te politike so Nemcem žrtvovali Avstrijo in Češkoslovaško, saj so mislili, da bodo tako pomirili Hitlerja in Evropo rešili pred novo vojno. Vendar so se motili, Hitler je zahteval več. Njegov naslednji cilj je bila Poljska, oziroma mestna državica Gdansk (nem. Danzig), ki so jo tudi vodili lokalni nacionalsocialisti. V nemškem interesu je bilo, da teritorialno poveže rajh z Vzhodno Prusijo, kar pa bi lahko naredila le z zasedbo Gdanska. Le-ta pa je bila za Poljsko nesprejemljiva, saj bi ji odvzela strateški dostop do morja. Ker je Hitler vedel, da se ne bo izognil vojni, je želel preprečiti vsaj vojno na dveh frontah, zato je z Rusijo sklenil pakt o nenapadanju, zahodnim zaveznikom pa je ponudil lažno mirovno pogodbo. Sledil je napad na Poljsko, zavezniki so se postavili na stran Poljske in na tem stališču vztrajali ter tako Hitlerju, ki je upal, da bo po napadu sklenil nov mir, prekrižali načrte. Kot protiutež zahodnim zaveznikom je Hitler že pred samo invazijo na Poljsko sklenil trojni pakt med Nemčijo, Italijo in Japonsko (sile osi). Politični odnosi med silami osi in zavezniki so se pretrgali, Evropa in Azija pa sta se pogreznili globoko v vojno.

Hud udarec za Veliko Britanijo je bil poraz Francije leta 1940, zato so si ti prizadevali pridobiti novega velikega zaveznika, ZDA, v kateri pa je javno mnenje nasprotovalo vstopu v vojno. Kljub temu je bila v ta namen 14. avgusta 1941 na krovu bojne ladje ''[[HMS Prince of Wales (1939)|HMS Prince of Wales]]'' podpisana [[atlantska listina]]. Medtem so Nemci napadli Sovjetsko zvezo in tako prekršili sporazum o nenapadanju, Velika Britanija pa je tako dobila še enega velikega zaveznika v boju proti silam osi. 
[[Slika:Potsdam conference 1945-8.jpg|left|thumb|200px|[[Clement Attlee]], [[Harry Truman]] in [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalin]] na potsdamski konferenci.]]
Leto 1943 je bilo tako za sile osi kot tudi za zaveznike prelomno, zato so slednji v Teheranu organizirali t. i. [[teheranska konferenca|teheransko konferenco]]. Tam so Churchill, Roosevelt in Stalin, ki je bil prvič povabljen na zavezniško konferenco, razglabljali o odprtju druge fronte, ki bi razbremenila vzhodno fronto. Voditelji so razpravljali tudi o povojni ureditvi, mdr. o ustanovitvi [[Organizacija združenih narodov|Organizacije združenih narodov]]. Stalin pa se je zavzel za sovjetski vpliv v baltskih državah in v vzhodni Evropi, [[Iran]]u, ki je bil do tedaj pod britanskim in ruskim vplivom, pa so zagotovili samostojnost. V drugi polovici leta 1943 so zavezniki začeli napredovati na vseh frontah, tako da je proti koncu leta 1944 kazalo, da bo vojne kmalu konec. Potrebno je bilo razmišljati o novi evropski ureditvi. V ta namen je bila med 4. in 11. februarjem 1945 organizirana [[jaltska konferenca]], med katero so Stalin, Churchill in Roosevelt razpravljali o sklepnih etapah vojne in povojni razdelitvi Nemčije. Čez pet mesecev je tej konferenci sledila še [[potsdamska konferenca]]. Ta je potekala med 17. julijem in 2. avgustom 1945 in je bila zadnja izmed konferenc na vrhu v drugi svetovni vojni. Potekala je v [[Potsdam]]u v bližini Berlina, udeležili pa so se je Churchill (vmes ga je zamenjal novo izvoljeni ministrski predsednik [[Clement Richard Attlee|Attlee]]), Stalin in Truman. Na konferenci so priznali sovjetsko prevlado nad vzhodno Evropo. Razpravljali so še o [[Vojne reparacije|reparacija]]h, prepovedali nacistično stranko, demonopolizirali nemško industrijo in decentralizirali njeno gospodarstvo. Končni sporazumi, ki so jih sprejeli, so bili nejasni in nedorečeni, zato so bili kasneje predmet mnogih kršitev. Pogovarjali so se tudi o Japonski in ji zagrozili s popolnim uničenjem, če ne privoli v brezpogojno kapitulacijo. Kmalu po koncu vojne so se začeli odnosi med nekdanjimi zavezniki ohlajati, začela se je [[hladna vojna]].

== Vojaška tehnologija ==
{{glavni|Vojaška tehnologija druge svetovne vojne}}
[[Slika:USS Saratoga (CV-3) landing planes on 6 June 1935 (80-G-651292).jpg|thumb|right|200px|Letalonosilka ''USS Saratoga''.]]
[[Slika:Tiger-II-La Gleize.jpg|thumb|right|200px|Nemški tank Tiger II ali kar ''»kraljevi Tiger«''.]]
[[Slika:Fusée V2.jpg|thumb|right|200px|Nemška raketa ''V2''.]]
[[Slika:Messerschmitt Me 262A at the National Museum of the USAF.jpg|thumb|right|200px|Prvi operativni reaktivni lovec ''Me 262''.]]
Prva svetovna vojna je po svojem koncu postregla z različnimi novimi orožji in izumi, ki so v drugi svetovni vojni odigrali ključno vlogo in ji tudi dali svojevrsten značaj sodobnega hitrega vojskovanja. Ta orožja so bila letala, tanki, podmornice, letalonosilke, različna hitrostrelna orožja, rakete, idr. Napredovala je tudi komunikacijska tehnologija, poleg tega pa so bile pomembne naprave, kot so [[radar]]<ref>Batt, R. (1991). "The Radar Army: Winning the War of the Airwaves". Robert Hale Ltd. ISBN 0-7090-4508-5</ref> ter naprave za [[šifriranje]] (npr. nemška [[Enigma (naprava)|Enigma]]).<ref>{{navedi knjigo|author=Ratcliff, R.A.|title=Delusions of Intelligence: Enigma, Ultra and the End of Secure Ciphers|url=https://archive.org/details/delusionsofintel0000ratc|publisher=Cambridge University Press|year=2006|isbn=0521855225|page=[https://archive.org/details/delusionsofintel0000ratc/page/11 11]}}</ref><ref>{{navedi splet |title= Code Breaking in World War II
|url=http://history.sandiego.edu/gen/ww2timeline/espionage.html|first= S. |last=Schoenherr|year=2007 |publisher=History Department at the University of San Diego|accessdate=15.11.2009}}</ref>

Največji pečat je drugi svetovni vojni dal [[tank]]. Ta sicer sprva precej neroden britanski izum se je v t. i. dvajsetletnem premirju spremenil v izredno učinkovit bojni stroj. Na tankovskem področju so prednjačili predvsem Nemci in Rusi, ki so razvijali vedno večje in bolj napredne tanke.<ref>Tucker, S.C. & Roberts, P.M. (2004). ''Encyclopedia of World War II: A Political, Social, and Military History''. ABC-CLIO, str. 125. ISBN 1-57607-999-6</ref><ref>Dupuy, T.N. (1982). ''The Evolution of Weapons and Warfare''. Jane's Information Group, str. 231. ISBN 0-7106-0123-9</ref> Najbolj znan nemški tank iz prve polovice vojne je bil ''[[Panzer IV]]'', tega je zaradi svoje zastarelosti nadomestil ''[[Panzer V Panter|Panzer V]]'' ali ''Panter'' in ''[[Tiger I]]''. Proti koncu vojne pa je v boje posegel še ''[[Tiger II]]'', ki so mu zavezniški tankisti zaradi njegove velikosti in topa 88&nbsp;mm nadeli kar ime ''»kraljevi Tiger«''. Tako kot Nemci so tudi Rusi, za razliko od zaveznikov, v vojno vstopili z zelo razvitimi tankovskimi enotami(Z GUNGL TANKI). Njihovi najbolj znani tanki so bili ''[[BT-7]]'', ''[[T-35]]'' in v prvi vrsti ''[[T-34]]'', ki je odigral ključno vlogo na vzhodni fronti. Rusi so razvili tudi nekaj težkih tankov, kot sta bila uničevalca tigrov ''[[JS-2]]'' in ''[[JS-|3]]'' (Josif Stalin). Zahodni zavezniki so v vojno na tankovskem področju vstopili popolnoma nepripravljeni. Njihovi tanki so bili v primerjavi z nemškimi slabše konstrukcije, poleg tega pa niso razumeli pomena tanka na bojišču, zaradi česar je bilo njihovo število relativno majhno. Najbolj znani zahodno-zavezniški tanki iz prvega obdobja vojne so bili francoski ''[[Char B1]]'' in ''[[Somua S-35]]'' ter skupina t. i. križarskih tankov (''[[Matilda Mk II|Matilda]]'', ''[[Crusader]]'', ''[[Cromwel]]''). Ker so bili Francozi poraženi že leta 1940, Britanci pa so imeli tanke slabe kakovosti, so se na bojišču pojavili ameriški tanki.

V prvi vojni je ključno vlogo odigralo topništvo, v drugi vojni temu, zaradi gibljivega vojskovanja in letalstva, ni bilo več tako. Vendar je topništvo kljub temu odigralo pomembno vlogo. Največ so topništvo uporabljali Rusi, zato mu je Stalin nadel ime »bog vojne«. Ker je bilo za drugo svetovno vojno značilno gibljivo vojskovanje so topove namestili na različna prevozna sredstva ter tako dobili [[Samohodna artilerija|samovozno topništvo]], kljub temu pa se se je še dogajalo, da je topove vlekla konjska vprega. Razvil se je tudi nov rod topništva, to so bili protitankovski in protiletalski topovi. Najbolj znan je bil [[8.8 cm FlaK|Flak 88mm]], ki so ga uporabljali tako za protiletalsko, kot tudi za protitankovsko orožje. Zasnova topov se od konca prve svetovne vojne ni bistveno spremenila, zato pa so je korenito spremenilo strelivo, ki je lahko sedaj doseglo nadpovprečen domet in izredno veliko prebojno moč. Proti koncu vojne pa je topništvo pričelo dobivati konkurenco v raketnem orožju.

Med dvajsetletnim premirjem se je razvilo tudi letalstvo. Letala so postajala vedno hitrejša in so lahko letela vedno višje. Dokončno sta se izoblikovali dve skupini letalstva: lovsko letalstvo in bombniško letalstvo. Na začetku vojne so na obeh področjih prednjačile predvsem sile osi z letali, kot so bili ''[[FW 190]]'', ''[[Messerschmitt Bf 109|Me-109]]'', ''[[Ju 87]]'' štuka in ''[[A6M3 reisen]]'' oz. bolje znan kot ''zero''. V tem obdobju so se zavezniki lahko tem letalom resneje zoperstavili le z lovcema ''[[Spitfire]]'' in ''[[Hawker Hurricane|Hurricane]]''. Za strateško bombardiranja Nemčije in Japonske so uporabljali bombnike, kot so britanski ''[[Avro Lancaster]]'' ter ameriška  ''[[B-17]]'' in ''[[B-29]]''. Najbolj znani ruski lovski letali sta bili ''[[Jak 1]]'' ter ''[[La-5]]/7''. Čeprav se v drugi polovici vojne nekatera nemška letala niso mogla več kosati s sodobnimi zavezniškimi lovci, so dokončno premoč v zraku zavezniki dobili šele z lovcem ''[[P-51 Mustang]]''.

Letalski napad na [[Tarent]] in [[Pearl Harbor]] ter potopitev ladij ''[[HMS Repulse (1916)|HMS Repulse]]'' in ''[[HMS Prince of Wales (1939)|HMS Prince of Wales]]'' je oznanil konec nekega obdobja na morju. Velike [[Bojna ladja|bojne ladje]] so nadomestile [[Letalonosilka|letalonosilke]], ki so s svojimi letali dosegale nasprotnika daleč preko obzorja.<ref>Tucker, S.C. & Roberts, P.M. (2004). ''Encyclopedia of World War II: A Political, Social, and Military History''. ABC-CLIO, str. 163. ISBN 1-57607-999-6</ref> Pomembno vlogo pa so ponovno odigrale [[Podmornica|podmornice]], ki so v obdobju med obema vojnama postale zmogljivejše in so [[Vojna za tonažo|vojno za konvoje]] iz okolice britanskega otočja prenesle vse do vzhodne ameriške obali in ostale oceane po celem svetu. Skupaj s podmornicami pa so se razvijala tudi protipodmorniška sredstva, kot so bili [[sonar]]ji, [[Globinska bomba|globinske bombe]], [[radar]]ji ter različne protipodmorniške taktike. Kot zelo učinkovito sredstvo proti sovražnikovim ladjam so se izkazale [[Magnetna mina|magnetne mine]].<ref>Rydill, L. (1995). ''Concepts in Submarine Design''. Cambridge University Press, str. 16. ISBN 0-521-55926-X</ref> Za desant na sovražnikovo obalo pa so se razvili različni tipi [[Desantna ladja|desantnih ladij]].

Med drugo vojno je bila izredno pisana tudi [[Ročno strelno orožje|pehotna oborožitev]] vojakov. Prva vojna je pokazala, da [[repetirka|puške repetirke]] ne dajejo dovolj velike strelne moči, zato so se pojavila različna hitrostrelna orožja, ki so od konca prve vojne postala dosti majhna, da je z njimi lahko rokoval en sam vojak. Najbolj znana nemška pehotna orožja so bila  [[puškomitraljez]] ''[[MG 42]]'', [[pištoli]] ''[[Walther P38]]'' in ''[[P.08 Luger]]'', [[brzostrelka]] ''[[MP 40]]'', [[repetirka]] ''[[Karabiner 98k]]'', ter prednik vseh sodobnih [[avtomatska puška|avtomatskih pušk]], ''[[StG44]]''. Zavezniki na tem področju niso prav nič zaostajali, čeprav so predvsem Britanci prisegali na bolj tradicionalno orožje, kot je bila repetirka ''[[Lee-Enfield]]''. Američani so svoje vojake oborožili z brzostrelko ''[[Thompson M1921|Thompson]]'', polavtomatsko puško [[M1 Garand]], puškomitraljezom ''[[M1918 BAR]]'' in pištolo ''[[Colt 1911]]''. Ruski vojak pa je uporabljal predvsem brzostrelko ''[[PPŠ-41|Špagin]]'', puško repetirko izredno starega izvora ''[[Mosin-Nagant]]'', polavtomatsko puško ''[[SVT-40|Tokarjev]]'' ter enega izmed puškomitraljezov ''[[Maxim]]'', ''[[Degtjarev]]'' in ''[[Gorjunov]]''. Brzostrelke so se zelo izkazale v [[Bitka v zaprtih prostorih|bitkah v zaprtih prostorih]] ter pogojih [[džungla|džungle]],<ref>Cowley, R. & Parker, G. (2001). ''The Reader's Companion to Military History''. Houghton Mifflin Harcourt, str. 221. ISBN 0-618-12742-9</ref> avtomatske puške, ki so vključevale lastnosti pušk in brzostrelk, pa so postale standardna pehotna oborožitev pri skorajda vseh oboroženih silah v povojnem času.<ref>Sprague, O. & Griffiths, H. (2006). [http://www.amnesty.org/en/library/asset/ACT30/011/2006/en/11079910-d422-11dd-8743-d305bea2b2c7/act300112006en.pdf ''The AK-47: the worlds favourite killing machine''] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20110430165110/http://www.amnesty.org/en/library/asset/ACT30/011/2006/en/11079910-d422-11dd-8743-d305bea2b2c7/act300112006en.pdf |date=2011-04-30 }} (PDF). Amnesty International, str. 1. Pridobljeno 14.11.2009.</ref>

Pred vojno ter med samo vojno se je Nemčija lotila tudi izdelave tako imenovanih »čudežnih orožij«. Nekatera med njimi so bila zares na meji [[Znanstvena fantastika|znanstvene fantastike]], druga pa so se izkazala kot zelo učinkovita, vendar so bila še daleč pred svojim časom. Tako so Nemci proti koncu vojne v operativno delovanje poslali prvo reaktivno letalo, lovca ''[[Me 262]]'' ter t. i. ''maščevalno orožje'' ([[nemščina|nemško]]:''Vergeltungswaffen''), tj. ''letečo bombo''  ''[[V-1 (leteča bomba)|V-1]]'', [[Raketa|raketo]] ''[[V-2 (raketa)|V-2]]'' ter top ''[[V-3 (top)|V-3]]''.<ref>Basil, C. (1976). ''The Battle of the V-Weapons''. Morley: The Elmfield Press.</ref> Eksperimentirali so tudi z novimi, od zraka neodvisnimi motorji za podmornice, različnimi raketami, vodenimi bombami (na primer ''[[Fritz X]]''),<ref>Fitzsimons, B. (ur). (1978). "Fritz-X". '''V:''' ''The Illustrated Encyclopedia of 20th Century Weapons and Warfare'', vol. 10 (str. 1037). London: Phoebus.</ref> žarki ([[Infrardeče sevanje|IR]]) ter letali na reakcijski in raketni pogon. V načrtu so imeli tudi izdelavo [[Atomska bomba|atomske bombe]], vendar so si načrt napačno zastavili, tako<ref>Bethe, H.A. »The German Uranium Project«. ''Physics Today'' '''53''' (7): 34-36.</ref><ref>Krieger, W. (1995). ''The Germans and the Nuclear Question''. German Historical Institute Washington, D.C.: Occasional Paper, št. 14.</ref> da so jih Američani prehiteli in leta 1945 odvrgli dve atomski bombi na Japonsko, s čimer se je druga svetovna vojna končala, svet pa se je za vedno spremenil in prešel v novo obdobje zgodovine - "Atomsko dobo".

== Posledice ==
[[Slika:NATO vs. Warsaw (1949-1990).svg|thumb|right|400px|Razdelitev Sveta med države NATA in Varšavskega pakta.]]
Drugega septembra 1945 je bila v Tokijskem zalivu na ladji ''USS Missouri'' podpisana japonska [[brezpogojna kapitulacija]]. Vojna, ki je trajala točno šest let, se je s tem končno zaključila. Začelo se je novo obdobje, na katerega je svet čakal že od konca prve svetovne vojne. Da se kaj podobnega nikoli več ne bi zgodilo, so zavezniki 24. oktobra 1945 ustanovili [[Organizacija združenih narodov|Organizacijo združenih narodov]] z namenom reševanja svetovnih problemov. Ta je nadomestila neučinkovito in pristransko organizacijo [[Društvo narodov]], ki je bilo ustanovljeno po prvi svetovni vojni.

Moč vala sprememb so občutili tudi stari kolonialni [[imperij]]i (Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Belgija, Portugalska), ki so bili skozi stoletja simbol svetovne moči. Iz nekdanjih kolonij je v procesu postopne [[dekolonializacija|dekolonializacije]] nastala cela kopica novih samostojnih držav, kot so [[Indija]], [[Pakistan]], [[Indonezija]], [[Madagaskar]], [[Alžirija]], [[Izrael]], [[Severna Koreja]], [[Južna Koreja]], idr. Stare imperije so nadomestile ZDA, ki so na veliko pozdravljale in podpirale idejo o samoodločbi narodov, ter Sovjetska zveza, ki je močno vplivala na gradnjo političnih socializmov v nerazvitih dekolonializiranih državah.

Spremenila se je tudi svetovna ureditev. Kmalu po vojni so se razmere med vzhodnimi in zahodnimi zavezniki začele slabšati, zato sta obe strani začeli oblikovati svoja vplivna območja. Evropa se je [[Preoblikovanje Evrope pa drugi svetovni vojni|razdelila]] na vzhodno, pod nadzorom Sovjetske zveze, in na zahodno pod nadzorom ZDA oz. zahodnih zaveznikov. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi drugod po svetu. ZDA so zasedle Japonsko ter si tako pridobile vpliv nad Južno Korejo, Južnim Vietnamom in Tihim oceanom. Sovjetska zveza je okupirala Kurilske otoke in si zagotovila vpliv nad Severno Korejo. Ker so bile napetosti med nekdanjimi vojnimi zavezniki vedno večje so zahodni zavezniki ustanovili zvezo [[NATO]], Sovjetska zveza pa je nanjo odgovorila z [[Varšavski pakt|Varšavskim paktom]]. Kmalu za tem se je svet znašel globoko v [[Hladna vojna|hladni vojni]], obdobju, v katerem je celoten svet trepetal pred neprestano nevarnostjo [[Atomska vojna|atomskega spopada]].

== Žrtve in škoda ==
[[Slika:World War II Casualties-sl.svg|right|525px]]
Drugo svetovno vojno bi lahko označili kot [[Totalna vojna|totalno vojno]]. Trajala je polnih šest let, v njej pa je sodelovalo 61 držav z milijardo sedemsto milijoni prebivalcev in s površino 131,5 milijoni km<sup>2</sup>, kar je predstavljalo kar 96 % zemeljske površine. Medtem ko je prva svetovna vojna potekala predvsem v Evropi, se je druga svetovna vojna odvijala praktično po celem svetu. V njej je sodelovalo 81 % takratnega prebivalstva. Mobiliziranih je bilo 110 milijonov vojakov od 210 milijonov odraslih moških (skoraj vsak drugi moški), na različne načine pa so bili v boje vključeni tudi civilisti, kar je bila ena od velikih značilnosti te vojne.

Vojna sama je terjala 60 milijonov mrtvih in 35 milijonov ranjenih ter še 3 milijone pogrešanih. Največ ljudi je umrlo zaradi nacističnih zločinov. Prvič v zgodovini modernega vojskovanja se je zgodilo, da je bilo mrtvih več civilistov kot vojakov (tj. okoli 40 milijonov), ki so umrli zaradi različnih [[bolezen|bolezni]], [[lakota|lakote]], [[bombardiranje|bombardiranj]] ter pokolov, genocidov in drugih [[vojni zločin|vojnih zločinov]],<ref>{{navedi splet|last=O'Brien|first=J.V|title= World War II: Combatants and Casualties (1937— 1945) |url=http://web.jjay.cuny.edu/~jobrien/reference/ob62.html|work=Obee's History Page|publisher=John Jay College of Criminal Justice|accessdate=16.8.2010}}</ref><ref>{{navedi splet|first=M|last=White|title=Source List and Detailed Death Tolls for the Twentieth Century Hemoclysm|url=http://users.erols.com/mwhite28/warstat1.htm#Second|work=Historical Atlas of the Twentieth Century|publisher=Matthew White's Homepage|accessdate=16.8.2010}}</ref><ref>{{navedi splet|title=World War II Fatalities|url=http://www.secondworldwar.co.uk/casualty.html|publisher=secondworldwar.co.uk|accessdate=16.8.2010|archive-date=2007-02-25|archive-url=https://web.archive.org/web/20070225173846/http://secondworldwar.co.uk/casualty.html|url-status=dead}}</ref> ki so jih zagrešili tako na strani sil osi (npr. [[holokavst]] in [[pokol v Nankingu]]) kot tudi na strani zaveznikov (npr. [[Katinski pokol]]<ref>Paul, A. (2010). ''Katyń: Stalin's Massacre and the Triumph of Truth''. DeKalb, IL: Northern Illinois University Press, str. 447. ISBN 978-0-87580-634-1</ref> in [[bombardiranje Dresdena]]<ref>{{navedi splet|url=http://www.genocidewatch.org/HOWWECANPREVENTGENOCIDE.htm|title=How Can We Prevent Genocide: Building An International Campaign to End Genocide|last=Stanton|first=G|accessdate=16.8.2010|archiveurl=https://web.archive.org/web/20070927005226/http://www.genocidewatch.org/HOWWECANPREVENTGENOCIDE.htm|archivedate=2007-09-27|url-status=dead}}</ref><ref>Addison, P. & Crang, J.A. (ur.). (2006). ''Firestorm: The Bombing of Dresden''. Pimlico, str. 180. ISBN 1-84413-928-X</ref><ref>Harding, L. [http://www.guardian.co.uk/international/story/0,3604,1067232,00.html »German historian provokes row over war photos«], ''The Guardian'', 21. oktober 2003.</ref><ref>{{navedi novice |title=Bombing civilians is not only immoral, it's ineffective |publisher=The Guardian |date=27. marec 2006 |accessdate=1. oktober 2008 |url=http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2006/mar/27/comment.secondworldwar | location=London | first=A.C | last=Grayling}}</ref><ref>Hawley, C. [http://www.spiegel.de/international/0,1518,341239,00.html »Dresden Bombing Is To Be Regretted Enormously«]. ''Spiegel Online'', 11. februar 2005.</ref>). Sile osi so v določenih primerih za poboje civilistov in vojnih ujetnikov uporabile [[biološko orožje|biološko]] in [[kemično orožje]] (npr. italijanske sile so uporabile [[iperit]] v [[Abesinija|Abesiniji]],<ref>{{navedi knjigo|year=2004|title=Encyclopedia of World War II: A Political, Social, and Military History|publisher=ABC-CLIO|last1=Tucker|first1=S.C.|last2=Roberts|first2=P.M.|page=319|isbn=1576079996}}</ref> [[enota 731]] [[Japonska cesarska vojska|Japonske cesarske vojske]] pa različno biološko in kemično orožje med okupacijo Kitajske<ref>{{navedi knjigo|last1=Sabella|first1=R|last2=Li|first2=F Fei|last3=Liu|first3=D|title=Nanking 1937: Memory and Healing|url=https://archive.org/details/nankingmemoryhea00life|publisher=M.E. Sharpe|year=2002|isbn=0765608162|page=[https://archive.org/details/nankingmemoryhea00life/page/n49 69]}}</ref> in [[bitka za Khalkhin Gol|začetnih bojih z Rusi]]<ref>{{navedi knjigo|last=Harris|first=S.|title=Factories of Death: Japanese Biological Warfare, 1932–1945, and the American Cover-up|url=https://archive.org/details/factoriesofdeath0000harr_f9z0|publisher=Routledge|year=2002|isbn=0415932149|page=[https://archive.org/details/factoriesofdeath0000harr_f9z0/page/n105 74]}}</ref>). Zaprtih je bilo 45 milijonov ljudi, 20 milijonov otrok je ostalo brez staršev, bilo pa je tudi 10 milijonov prisilnih delavcev. 
[[Slika:Ebensee concentration camp prisoners 1945.jpg|thumb|left|250px|Taboriščniki v Mauthausnu po osvoboditvi, Avstrija 1945.]] 
[[Slika:Bundesarchiv Bild 183-Z0309-310, Zerstörtes Dresden.jpg|thumb|left|250px|Po [[Bombardiranje Dresdna|zavezniškem bombnem napadu]] popolnoma porušeno mesto [[Dresden]].]]
Po številu izstopata Poljska z okoli 6 milijoni žrtev, torej z 20 % izgubo prebivalstva in Sovjetska zveza z okoli 20 milijonov žrtev ali izgubo okoli 13 % njenega prebivalstva. Francija je imela okoli 358.000 žrtev ali 0,85 % prebivalstva. V Jugoslaviji je bilo med vojno ubitih okoli 1.100.000 ljudi oziroma 5,8 % populacije.<ref>Žerjavić, V. (1989). ''Gubici stanovništva Jugoslavije u drugom svjetskom ratu''. Zagreb.</ref> Med deli Jugoslavije je bilo največ žrtev v Bosni in Hercegovini, in sicer 328.000 žrtev (več kot 10 % prebivalstva), sledi Črna gora 37.000 žrtev (skoraj 8 %), Hrvaška 295.000 žrtev (več kot 7 %), Slovenija približno 89.000 žrtev, Vojvodina 73.000 žrtev (več kot 5 %), Srbija 303.000 žrtev (več kot 4 %), Kosovo 24.000 žrtev (skoraj 2 %) in Makedonija 24.000 žrtev (skoraj 2 %).<ref>Godeša B., Mlakar B., Šorn M. in Tominšek R.T. (2002). "Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji". '''V:''' ''Prispevki za novejšo zgodovino'', str. 121-130.</ref> V Sloveniji je bilo med vojno ubitih po doslej znanih podatkih 70.922 ljudi, po vojni pa 13.989. Od vseh žrtev je bilo 53.680 vojaških oziroma 63 %, kar 37 % vseh žrtev je bilo med civilisti. Za primerjavo velja omeniti, da je bilo v Sloveniji v času [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] 10 % vseh žrtev med civilisti.<ref>Godeša B., Mlakar B., Šorn M. in Tominšek R.T. (2002). "Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji". '''V:''' ''Prispevki za novejšo zgodovino'', str. 125-130.</ref>

Uničenih je bilo 30 milijonov zgradb. Škoda je znašala 278 milijard USD. SZ je imela škode za 128 milijard USD, Poljska za 65 milijard USD, Jugoslavija pa za 50 milijard USD. Izdatki za oboroževanje so znašali 1500 milijard USD (ZDA - 320 milijard USD; Velika Britanija - 300 milijard USD; Nemčija - 275 milijard USD; ZSSR - 190 milijard USD; Italija - 94 milijard USD; Japonska - 56 milijard USD). Po nekaterih ocenah je vojna stala 4.000 milijard USD, države so za vojno namenile 60-70 % svojega [[BNP|nacionalnega dohodka]].<ref name=milward>Milward, A.S. (1979). ''War, economy, and society, 1939-1945''. University of California Press.</ref><ref name=overy>Overy, R. (1997). ''Why the Allies Won''. W.W. Norton & Company.</ref>

Najbolj sta bili na vojno pripravljeni Nemčija in Japonska. Sledila jim je SZ, vendar je ta v prvih tednih vojne izgubila velik del ozemlja in industrije, zato se je znašla na dnu. Do leta 1945 je morala vso industrijo postaviti na novo, kar jo je veliko stalo. Najmanj sta bili na vojno pripravljeni ZDA in Velika Britanija. ZDA so se vojnim razmeram zaradi svojega velikega gospodarskega potenciala hitro prilagodile in tako postale svetovna velesila. Velika Britanija ni imela take sreče. Njena industrija je temeljila na uvozu surovin iz prekomorskih ozemelj, zato je imela tekom vojne izredno obremenjeno industrijo, večino orožja je morala kupovati v tujini.<ref name=milward/><ref name=overy/><ref>Barnett, C. (1986). ''The audit of war: the illusion & reality of Britain as a great nation''. Macmillan.</ref>

Tekom vojne je bilo izdelanih več kot 800.000 letal, 300.000 tankov, milijon topov, 650.000 minometov, 52 milijonov različnih kosov pehotnega strelnega orožja ter 2.970 podmornic in ladij.<ref name=milward/><ref name=overy/>

Nemčija je vojno začela z 1,4 milijonov vojakov, končala pa s 7,5 milijoni. SZ je imela pred vojno poldrugi milijon vojakov, leta 1941 je njihovo število naraslo na 4,7 milijonov, ob koncu vojne pa je bilo pod orožjem že kar neverjetnih 12 milijonov ljudi. ZDA, ki so bile na vojno najmanj pripravljene, so imela leta 1939 pičlih 174.000 izredno slabo oboroženih vojakov, do konca vojne so zbrali 12,3 milijonov vojakov in se tako brez težav kosali s SZ. Velika Britanija je imela pred vojno 472.000 izredno dobro oboroženih vojakov, do konca vojne je njihovo število naraslo na 5 milijonov.

Največ so med vojno pridobile ZDA, ki so s svojo močno industrijo iz nje prišle kot svetovna gospodarska in politična velesila. Medtem pa so se nekdanje gospodarske velesile (Nemčija, Francija, Velika Britanija idr.) znašle v ruševinah povojne Evrope in so se morale prilagoditi novi svetovni ureditvi.

== Glej tudi ==

* [[Kronologija druge svetovne vojne]]
* [[Vojne napovedi v drugi svetovni vojni]]
* [[Tretji rajh]]
* [[koncentracijsko taborišče]]
* [[izumi in pridobitve druge svetovne vojne]]
* [[seznam osebnosti druge svetovne vojne]]
* [[Preoblikovanje Evrope po drugi svetovni vojni]]
* [[Druga svetovna vojna na Slovenskem]]

== Sklici ==
{{opombe|2}}

== Viri ==
<div class="references-small">
* Čuček, J. ''idr.'' (ur.) (1991). "Druga svetovna vojna 1939–1945". '''V:''' ''Stoletje svetovnih vojn''. Ljubljana: Cankarjeva založba. {{COBISS|ID=19518465}}
* (1981). ''Stoletje svetovnih vojn''. Ljubljana: Cankarjeva založba.
* (1981). ''Druga svetovna vojna''. Ljubljana: Mladinska knjiga.
* (1970). ''Druga svetovna vojna''. Ljubljana: Mladinska knjiga.
</div>

== Zunanje povezave ==
{{Kategorija v Zbirki|World War II}}
{{ikona en}}
* [http://www.archives.gov/research/ww2/photos/ ''Slike druge svetovne vojne'']
* [http://www.ww2db.com/ ''Baza podatkov o drugi svetovni vojni'']
* [http://www.history.com/encyclopedia.do?articleId=226140 ''Enciklopedija 2.SV na History Channel'']
* [http://www.ww2incolor.com/gallery/ ''Barvne slike o 2.SV''  ]
* [http://ww2.war-letters.com/  ''Internetna baza podatkov pisem vojakov iz 2.SV''  ] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20090130031752/http://ww2.war-letters.com/ |date=2009-01-30 }}
* [http://www.bbc.co.uk/ww2peopleswar/ ''»WW2 People's War« - projekt ''] ''»WW2 People's War« - projekt [[British Broadcasting Corporation|BBCja]]: zbirka zgodb običajnih ljudi tako ali drugače udeleženih v vojni ''
* [http://cgsc.cdmhost.com/cdm4/browse.php?CISOROOT=%2Fp4013coll8 ''»Fort Leavenworth papers«: študije in dokumenti knjižnice ameriškega inštituta vojnih operacij »cgsc«''  ] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20090426013002/http://cgsc.cdmhost.com/cdm4/browse.php?CISOROOT=%2Fp4013coll8 |date=2009-04-26 }}
{{zvezdica}}

{{normativna kontrola}}

[[Kategorija:Druga svetovna vojna|*]]
[[Kategorija:Vojne Albanije]]
[[Kategorija:Vojne Argentine]]
[[Kategorija:Vojne Avstralije]]
[[Kategorija:Vojne Avstrije]]
[[Kategorija:Vojne Bahavalpurja]]
[[Kategorija:Vojne Belgije]]
[[Kategorija:Vojne Bolgarije]]
[[Kategorija:Vojne Bolivije]]
[[Kategorija:Vojne Brazilije]]
[[Kategorija:Vojne Češkoslovaške]]
[[Kategorija:Vojne Danske]]
[[Kategorija:Vojne Dominikanske republike]]
[[Kategorija:Vojne Egipta]]
[[Kategorija:Vojne Ekvadorja]]
[[Kategorija:Vojne Etiopije]]
[[Kategorija:Vojne Filipinov]]
[[Kategorija:Vojne Francije]]
[[Kategorija:Vojne Grčije]]
[[Kategorija:Vojne Gvatemale]]
[[Kategorija:Vojne Haitija]]
[[Kategorija:Vojne Hondurasa]]
[[Kategorija:Vojne Hrvaške]]
[[Kategorija:Vojne Indije]]
[[Kategorija:Vojne Iraka]]
[[Kategorija:Vojne Irana]]
[[Kategorija:Vojne Italije]]
[[Kategorija:Vojne Japonske]]
[[Kategorija:Vojne Kanade]]
[[Kategorija:Vojne Kitajske]]
[[Kategorija:Vojne Kolumbije]]
[[Kategorija:Vojne Kostarike]]
[[Kategorija:Vojne Kraljevine Jugoslavije]]
[[Kategorija:Vojne Kube]]
[[Kategorija:Vojne Libanona]]
[[Kategorija:Vojne Liberije]]
[[Kategorija:Vojne Luksemburga]]
[[Kategorija:Vojne Madžarske]]
[[Kategorija:Vojne Mehike]]
[[Kategorija:Vojne Mongolije]]
[[Kategorija:Vojne Nemčije]]
[[Kategorija:Vojne Nepala]]
[[Kategorija:Vojne Nikaragve]]
[[Kategorija:Vojne Nizozemske]]
[[Kategorija:Vojne Norveške]]
[[Kategorija:Vojne Nove Funlandije]]
[[Kategorija:Vojne Nove Zelandije]]
[[Kategorija:Vojne Paname]]
[[Kategorija:Vojne Paragvaja]]
[[Kategorija:Vojne Peruja]]
[[Kategorija:Vojne Poljske]]
[[Kategorija:Vojne Romunije]]
[[Kategorija:Vojne Salvadorja]]
[[Kategorija:Vojne San Marina]]
[[Kategorija:Vojne Saudove Arabije]]
[[Kategorija:Vojne Sirije]]
[[Kategorija:Vojne Slovaške]]
[[Kategorija:Vojne Sovjetske zveze]]
[[Kategorija:Vojne Tajske]]
[[Kategorija:Vojne Tonge]]
[[Kategorija:Vojne Turčije]]
[[Kategorija:Vojne Urugvaja]]
[[Kategorija:Vojne Venezuele]]
[[Kategorija:Vojne Združenega kraljestva]]
[[Kategorija:Vojne Združenih držav Amerike]]
[[Kategorija:Nacionalizem]]

Predloge, uporabljene na tej strani:

Vrnitev na Druga svetovna vojna.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna«