Železna doba

Proizvodnja železa je bila tehnološko zahtevna in se je razvila razmeroma pozno. Pridobivanje železa se je v antiki najprej razvilo na vzhodu ob koncu 3. tisočletja pr. n. št. Prvi izdelki iz železa so bili na zahodu drobni železni predmeti v 11. in 10. stoletju pr. n. št., kasneje pa se začenja pojavljati v splošni proizvodnji orožja in orodja tudi na ozemlju Slovenije. Razvilo se je železarstvo predvsem zaradi obilice površinske železove rude in zgodnjih stikov domačega prebivalstva s sredozemskimi rudosledci in metalurgi. To obdobje železarstva v Evropi imenujemo Halštatsko obdobje v katerem se je razvila halštatska kultura. Ime je dobila po najdišču Hallstatt v Avstriji. Na Dolenjskem v današnji Sloveniji so bile skupnosti organizirane v družine in te v rodove, ki so jih vodili rodovni veljaki. Ti veljaki so imeli gospodarsko in družbeno premoč nad ostalimi člani skupnosti. Odlikovali so se z razkošno bojno opremo. Njihovo opremo so sestavljale železne sulice, bojne sekire, bronasti oklepi, izdelani po etruščanskih in grških vzorih, ter čelade. Izjemoma so nosili tudi meč, bodalo in imeli konja. Te predmete so dajali veljakom tudi v grob, pogosto so jim dodali še dragocene pivske posode.

V Amerikah in Avstralaziji ni bilo železne dobe, saj so metalurgijo spoznali šele s prihodom evropejskih kolonizatorjev.

V Sloveniji je obdobje starješe železne dobe trajalo od sredine 8. stoletja pred našim štetjem do konca 4. stoletja pred našim štetjem, ko so ozemlje današnje Slovenije poseljevali Iliri ali Ilirom sorodna plemena.^[1] Starejša železna doba ali Halštatska kultura, kot se imenuje, se je v Sloveniji začela s poselitvijo južnih vznožij Alp z ilirskimi ljudstvi, ki so se tja preselila z območja severozahodnega Balkana ter Panoncev, ki so se na vzhodne predele današnje Slovenije preselila z območja med Savo in Donavo. V istem času so verjetno zahodne dele poseljevali Veneti.^[2]