Gradiščanščina

• Štojsko narečje: govorijo Štoji v okolici Pinkovaca (Güttenbach), Stinaca (Stinatz) in Nove Gore (Neuberg), to je štokavsko-čakavsko mešano narečje
• Vlaško narečje: govorijo Vlahi v Bandolu (Weiden bei Rechnitz), Sabari (Zuberbach), Starem Hodašu (Althodis), Čembi (Schandorf), Vincjetu (Dürnbach), Ključarevacu (Allersdorf), itn. Vlaško je štokavsko narečje
• Dolinsko narečje: je čakavsko narečje, govorijo ga Dolinci v okolici Dolnje Pulje (Unterpullendorf), Frakanave (Frankenau), Pernava (Kleinmutschen), itn.
• Poljansko narečje: govorijo ga Poljanci v okolici Neusiedlerskega (Nežiderskega) jezera, je prav tako čakavski govor
• Haško narečje: govorijo Haci v okolici Nežiderska jezera, to je tudi čakavsko narečje
• Nekaj Hrvatov, ki živijo okoli Nežiderskega jezera, govori gradiščansko-kajkavsko narečje, vendar imajo gradiščansko-čakavska in gradiščansko-štokavska narečja ter gradiščanski knjižni jezik velik kajkavski vpliv, ker so Gradiščanci v začetku uporabljali kajkavske in slovenske knjige.

Gradiščanski Hrvati so prišli v 16. stoletju na Zahodno Madžarsko in v Spodnjo Avstrijo, iz Južne Hrvaške, Dalmacije in tudi iz Bosne (iz okolice Knina, Klisa, Jajca, Udbine). V Kninu nekoč so govorili čakavščino, dokler v Severni in Južni Dalmaciji danes tudi rabijo čakavsko narečje. Spodnjeavstrijske Hrvate siloma so se asimilirali. Kasneje so prišli tudi kajkavski in štokavski Hrvati na Gradiščansko.
Do 20. stoletja gradiščanski Hrvati so bili Beli Hrvati, Vodni Hrvati, ali Zahodno-madžarski Hrvati. Beli Hrvati izvirno so živeli v Šleziji in na Poljskem, ampak dva naroda ni enako drug z drugim.

V 18. stoletju se je izoblikoval gradiščanski knjižni jezik iz čakavskega narečja, ki so ga vplivali zunanji (madžarski, nemški, zahodnoslovanski, kajkavski ter slovenski) elementi. Gradiščanski Hrvati so obdržali tudi stike z zagrebško nadškofijo, kjer je bil uradni jezik kajkavščina. V prvih letih so čakavski Hrvati kajkavski liturgijski jezik uporabili v cerkvah. V 20. stoletju gradiščanski knjižni jezik se je spremenil tako, da je legiral gradiščansko-čakavska in gradiščansko-štokavska narečja ter obdržal kajkavizme.

Prva knjiga v gradiščanščini je bila pesmarica Grgura Mekinića Dusevne peszne (1609), v kateri sta mešali čakavsko in kajkavsko narečje.
Kranjski slovenski tiskar Janez Mandelc je preselil na Ogrsko in tudi tiskal knjige v hrvaškem jeziku. Od Mandelca so dobili Hrvati nekaj slovenskih knjig, ki so jih Trubar, Dalmatin, Krelj pisali. Madžarski velikaši, ki so podpiral protestantizem, poskusili Hrvate spreobrniti na luteransko in kalvinsko vero na Zahodnem Ogrskem in v Medžimurju, vendar protestantizem se ni zasidral med Hrvati. Na koncu 17. stoletja največ Hrvatov se je vrnilo na katoliško vero.

Gradiščanščina je vplivala prekmurščino. Dusevne peszne je bil enega vira Stare martjanske pesmarice. Prekmurski pisatelj Jakob Sabar je bil gradiščanskega rodu, Lovrenc Bogović pisatelj iz Velikega Borištofa je služil kot menih v Monoštru. Jožef Ficko, ki se je rodil v Boreči, v Slovenski okroglini (Prekmurje in Porabje), župnikoval v Prisiki (Peresznye), pri Kisegu. Ficko je eden izmed najpomembnejših avtorjev gradiščansko-hrvaške književnosti. Njegove knjige so vplivane ne le od kajkavščine, ampak tudi od prekmurskih knjig (predvsem od Mikloša Küzmiča).

{|

|-

|}

Jeremijaš Šoštarić to piše v njegovem molitveniku 1781: „Mnogo ljudi bo reklo: To ni resnični hrvaški jezik (…) zato naš jezik v ogrski kraljevini že je tako pokvarjen, križan, da skoraj v vseh naseljih drugače govorijo (…) tukaj z nemškim, tam madžarskim, drugje s slovaškim, ali še z drugim jezikom se meša, se kvari in umira naš jezik. Prav tako je v pisavi in tiskanju (…) vsak drugače napiše hrvaške besede…”

Po trianonski pogodbi Gradiščanska je spadala pod Avstrijo, kjer v šolah ni bilo slobodno rabiti gradiščanski jezik, prihajali so do konca dvojezične šole in poučni jezik samo nemščina je bila. Avstrija leta 1976 in 1987 spet je omejila uporabo gradiščanščine in hrvaščine.

1952 Ivan Jakšić in Martin Meršić sta prevedla Novo zavezo v gradiščanščino z naslovom Sveto Pismo Novoga Zakona. Izdalo ga je Hrvatsko Nakladno Društvo na Dunaju.

Gradiščanski Hrvati danes tudi gradiščanski knjižni jezik uporabijo v javnem življenju. Leta 2007 v Kisegu držali so mednarodno znanstveno konferencijo o Gradiščanskih Hrvatih z avstrijskimi, s hrvaškimi in z madžarskimi jezikoslovci. Pozvali so pozornost na to, da gradiščanščina živ arhaični jezik, kateri je hrvaški pokrajinski varijant, ampak potrebno poučevati.

V gradiščanskem jeziku komaj iščemo tiste staročakavske in staroštokavske elemente, ki so v današnji čakavščini in štokavščini izumrli. László Hadrovics v njegovem delu Zgodovina gradiščanskega knjižnega jezika? (A gradistyei irodalmi nyelv története?) tako zasnoval je, da gradiščanščina „kulturni spomeniški jezik,” ker nosi obnovne slogne znake premičnih stoletij. Od 1950. gradiščanščina se meša z drugimi jeziki, kot z nemščino, tako je izgubila izvirne čakavske elemente.

Črna se v hrvaščino prevede kot Crna, v gradiščini pa Črna. Gradiščanci črko ć govorijo kot tj.
Gradiščanski jezik najprej je uporabil madžarski črkopis, v 20. stoletju Gajico. Mate Meršić Miloradič je svežal knjižno gradiščanščino leta 1910 v časopisu Naše novine. Tukaj je uporabljal Gajico.

Gradiščanščina se pojavlja v Rdeči knjigi UNESCO-ja, kot ogroženi jezik. Leta 2003 so izdali gramatiko gradiščanskega jezika, danes študirajo v šolah pri madžarščini in nemščini tudi gradiščanščino, ampak pouk hrvaščine tudi pomembno.

1. ↑ »Kratak prikaz povijesti Gradišćanskih Hrvatov u Austriji«. Gradišćansko-hrvatski Centar, Avstrija. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. aprila 2016. Pridobljeno 5. novembra 2013.
2. ↑ A. Trstenjak: Slovenci na Ogrskem, 50. str.
3. ↑ Kruh Nebeski (1976). molitvenik za hrvatski narod Gradišća, šesto izdanje.

• Gradiščanska
• Gradiščanski Hrvati
• Hrvaščina

• Bölcs Matild: ANYANYELV- REGIONÁLIS NYELV, IDENTITÁSTUDAT -REGIONÁLIS IDENTITÁSTUDAT
• Gradistyei horvátok Magyarországon Arhivirano 2009-12-28 na Wayback Machine.
• Burgenlandkroatische Sprache
• A grádistyei horvátok XVI–XX. századi asszimilációjának példái
• Dr. Barics Ernő: A magyarországi horvátok nyelve Arhivirano 2007-12-11 na Wayback Machine.
• Szombathelyi Televízió – Konferencia a horvát nyelvért^{[mrtva povezava]}
• Znanstveni zbornik – Gerhard Neweklowsky: Gradišćansko-hrvatski jezik kao sistem Arhivirano 2013-11-18 na Wayback Machine.
• Novak, Vilko (1997). Martjanska pesmarica. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Založba ZRC. COBISS 66453504. ISBN 961-6182-27-7.
• Anton Trstenjak (2006). Slovenci na Ogrskem : narodopisna in književna črtica : objava arhivskih virov. Maribor : Pokrajinski arhiv. COBISS 56228353. ISBN 961-6507-09-5.
• Nikola Benčić: Književnost gradišćanskih Hrvata, Zagreb 1998, ISBN 953-6260-05-0