Celje

Mesto Celje ima 10 mestnih četrti poleg njih še 9 krajevnih skupnosti na periferiji oz. okolici mesta Celje na ozemlju Mestne občine Celje.

Glavni članek: Zgodovina Celja.

Prva naselbina se je pojavila v času halštatske kulture. Za časa Keltov in starogrških zgodovinarjev je bil kraj znan kot Keleja (tudi Keleia), kar v starem keltskem jeziku pomeni zaklonišče ali zavetišče. ^{[navedi vir]} V 1. stoletju pr. n. št. se je razvilo močno keltsko naselje, kjer so kovali noriški denar. Leta 15 pr. n. št. so naselbino osvojili Rimljani in jo poimenovali Celeia (Civitas Celeia). Mestne pravice je pod imenom municipium Claudia Celeia dobilo leta 45, med vladavino rimskega cesarja Klavdija (10 pr. n. št.–54, vladal 41–54).

Ohranjeni napisi navajajo, da je bila antična Celeia bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Klicali so jo »mala« ali »druga Troja« – Troia secunda. Rimska cesta skozi Celeio je vodila iz Ogleja (Aquileia) v Panonijo.

Celeia je kmalu postala ena od najbolj cvetočih rimskih kolonij. V mestu je bilo tedaj več večjih stavb, od katerih je Marsov tempelj slovel v celotnem rimskem imperiju ^{[navedi vir]}. Celeio je Konstantin I. (272–337) okoli leta 320 pripojil Ogleju.

Na pohodu proti Italiji so mesto med letoma 451 in 452 opustošili Huni. Tedanji škof se je zadnjič omenjal leta 579^[5] V času velikih selitev v 5. in 6. stoletju je bilo mesto porušeno. V zgodnjem srednjem veku so ga obnovili. V srednjem veku se mesto prvič omenja pod imenom Cylie (v Admontovem letopisu, napisanem v času med letoma 1122 in 1137), kot sedež mejnega grofa. O nastanku naselja na mestu antične Celeie v srednjem veku obstaja zelo malo ohranjenih virov. Mesto je verjetno dobilo status mestnega trga v prvi polovici 14. stoletja, po listinah leta 1323.^[5][6]

Mestne pravice je Celje dobilo 11. aprila 1451, z ukazom Celjskega grofa Friderika II. Po izumrtju Celjskih grofov leta 1456 so mesto prevzeli Habsburžani. Začelo se je hitro razvijati v obrtniško in trgovsko središče. Leta 1473 so zgradili mestno obzidje in trdnjavski jarek. Z obzidjem se je ubranilo pred Turki, ob velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1515 pred kmeti, ki so zavzeli Stari grad. V letu 1798 je mesto zajel velik požar. Zgorela je večina poslopij.^[7]

Prva gimnazija v Celju je bila ustanovljena leta 1808 in spada med najstarejše v Sloveniji.

Leta 1867 je po porazu Avstrije v avstrijsko-pruski vojni mesto postalo del Avstro-Ogrske, leta 1918 pa del novonastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nacistični okupator si je med drugo svetovno vojno želel priključiti ozemlje Južne Štajerske, a se to zaradi njegovega poraza ni zgodilo. Tako je Celje po 2.svetovni vojni postalo del FLRJ/SFRJ, po letu 1991 pa je zaživelo v samostojni Republiki Sloveniji.

• keltsko Keleja, Keleia (’zaklonišče’ ali ’zavetišče’)
  • Kilia (koren *K-L- ali tudi *K-R-; ’kamen, kleč, zemljišče’)^[8]
• latinsko Celeia^[8] (Plinij starejši, Naturalis historia, III. knjiga, 77)^[9][10]
  • sodobno tudi Celia
• Cilia (srednjevška latinščina)^[8]
• Cylie (v Admontovem letopisu, napisanem v času med letoma 1122 in 1137)
• Cili
• Cilie
• Chilia^[8]
• Zelle (1818)^[11]
• Cele (Ignacij Orožen, 1854)^[9]
• Celle (vsaj začetek 20. stoletja)
• italijansko Cilli
• madžarsko Cille
• nemško Cilia, Cilli, Zilie (1493 do okrog 1535), Zily, Cilli (1825–1919)

Prebivalstvo je v Celju počasi naraščalo. V štiristo letih se je komaj podvojilo. V prvi polovici 19. stoletja je bilo Celje med južnoštajerskimi mesti na tretjem mestu, Maribor je imel 1834, Ptuj pa 1630 prebivalcev. Največ je bilo Slovencev. Nekaj je bilo nemških naseljencev iz Avstrije in deloma iz Nemčije. Po letu 1600 se je naselilo več Italijanov. Naselili so se tudi iz Sudetskih dežel (Čehi, Nemci). V letu 2014 je imela Mestna občina Celje 48.868^[13] prebivalcev (mesto Celje 37.628 prebivalcev; proti koncu 20. stoletja je prebivalstvo Celja že preseglo 40.000 ljudi). V prvi polovici leta 2018 je Mestna Občina Celje štela 49.377 prebivalcev. Z bližnjo okolico ima mesto sicer 71.144 prebivalcev.

Metalurgija je bila večino 20. stoletja najpomembnejša gospodarska panoga v mestu, po osamosvojitvi Slovenije pa so se bila podjetja prisiljena preusmeriti. Največje podjetje, Cinkarna Celje, je bilo ustanovljeno leta 1873 kot tovarna cinka, kasneje pa je postalo najpomembnejše kemično-predelovalno podjetje v Sloveniji, specializirano za proizvodnjo titanovega dioksida, ter eden glavnih onesnaževalcev v mestu. Poleg tega v tovarni proizvajajo tudi gradbeni material in vrtne substrate. Sanacija najbolj onesnažene bližnje okolice tovarne poteka šele zadnjih nekaj let. Tovarna EMO je bila prepoznana v širšem jugoslovanskem prostoru kot proizvajalec emajlirane posode, danes je ločena na več manjših družb, glavna dejavnost pa je proizvodnja orodij za avtomobilsko industrijo. Med večjimi industrijskimi podjetji sta bila še proizvajalec pisarniške opreme Aero Celje in Zlatarna Celje. Dva izmed redkih celjskih gospodarskih gigantov ostajata Cetis, kjer tiskajo osebne dokumente, ovojno embalažo in vinjete, ter tovarna arom in sadnih sirupov Etol, ki ima sedež v sosednji Škofji vasi. Nekdaj močna tekstilna industrija (Metka,Toper) je praktično v celoti propadla.^[16] Na severovzhodnem obrobju mesta se nahaja mesnopredelovalni obrat, v bližnji Arji vasi pa mlekarna.

V novejšem času v gospodarstvu prevladujejo storitve in trgovina. V Celju ima sedež Tuš Holding, ki je iz majhnega lokalnega trgovca prerasel v lastnika mreže supermarketov po vsej državi in razširil dejavnost na mobilno telefonijo ter posredništvo nepremičnin.^[16] Trgovinska in poslovna dejavnost je skoncentrirana severno od središča ob Mariborski cesti ter na vzhodu, kjer so bili nekoč obrati Cinkarne. Ob Mariborski cesti stoji tudi celjsko sejmišče, znano predvsem po vsakoletnem Mednarodnem obrtnem sejmu, ki je največji poslovni sejem v tem delu Evrope.^[17] Zdaj je med pomembnimi infrastrukturnimi točkami v mestu Tehnopark Celje.

V Celju in bližnji okolici se nahaja 9 osnovnih šol ter ena osnovna šola s prilagojenim učnim programom, pa tudi Glasbena šola Celje in Ljudska univerza Celje.

Podrobno glej: Seznam srednjih šol v Celju (skupaj 3 gimnazije in 8 srednjih strokovnih šol); v Celju so tudi štiri višje strokovne šole. Od teh so ena gimnazija in štiri druge srednje šole vključene v Šolski center Celje, ki ima višjo strokovno šolo in Medpodjetniški izobraževalni center.

• Srednja šola za hortikulturo in vizualne umetnosti (prej znana kot Vrtnarska šola Celje) z višjo strokovno šolo
• I. gimnazija v Celju (pogovorno imenovana tudi Kajuhova gimnazija) je heterogena srednja šola, saj izvaja več programov: ob splošni gimnaziji, v okviru katere že od leta 1990 delujejo tudi športni oddelki, ima še dva gimnazijska programa – klasično gimnazijo (od 2001) in umetniško gimnazijo glasbene smeri (od 1999, v sodelovanju z Glasbeno šolo Celje).
• Gimnazija Celje-Center ima poleg splošne gimnazije tudi programa predšolska vzgoja in umetniška gimnazija – likovna smer.
• Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje
• Srednja ekonomska šola Celje (z višjo strokovno šolo/Ekonomska šola Celje, Višja strokovna šola)
• Srednja zdravstvena šola Celje
• zasebna Višja strokovna šola Abitura

• Fakulteta za logistiko v Celju (članica Univerze v Mariboru)
• Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije
• Regijsko študijsko središče Celje (prej Regijsko višje in visokošolsko središče Celje)
  • Fakulteta za komercialne in poslovne vede (prej Visoka komercialna šola Celje)
  • Fakulteta za zdravstvene vede v Celju (prej Visoka zdravstvena šola v Celju)
  • Visoka šola za proizvodno inženirstvo v Celju (prej Visoka gospodarska šola)

Glej tudi: seznam zgradb in objektov v Celju

• Celjski grad (Stari grad, Zgornji Celjski grad, grad Celje) (prva polovica 13. stoletja)
• Spodnji Celjski grad (Knežji dvorec ali Knežji dvor) (14. stoletje)
• Celjsko mestno obzidje (1473)
• Vodni stolp (15. stoletje)
• Dvorec Zgornji Lanovž (15. stoletje; vsaj 1437), lovski dvorec Celjskih
• Kvartirna hiša (1571) v Gosposki ulici, tu je kip Alfreda Nobela
• Stara grofija (Celjska grofija, Graffei) (med 1580 in 1603) s Celjskim stropom (pred 1603)
• Kalvarija (1717) na Aljaževem hribu
• Magistrat (okoli 1750)
• Prothasijev dvorec (okoli 1770), nekoč sedež Zgodovinskega Arhiva Celje (ta je sedaj na Teharski cesti 1)
• Marijino znamenje (1776)
• Marijino znamenje (19. stoletje) na Glavnem trgu
• Železni dvor (Eisenhof)
• Železniška postaja (1846)
• Slovensko ljudsko gledališče (1885)
• Narodni dom (Jan Vladimír Hráský) (1895–96) - sedež Mestne občine Celje
• Rakušev mlin (1903) - (pogorel 2014)
• Celjski dom (Deutsches Haus) (Peter Paul Brang) (1905–06)
• Ljudska posojilnica (Jože Plečnik) (1928–29)
• Joštov mlin (ni v obratovanju)
• Stari pisker (med 2.sv.vojno so ga nacisti uporabljali kot zapor),
• Minoritski samostan (Marijina cerkev)
• Spomenik Vojna in mir (Jakob Savinšek)
• Tehnopark Celje (tehnološko učno središče)^[18]

• Herkulovo svetišče, tudi Heraklejevo svetišče na Miklavškem hribu
• Starokrščanska krstilnica (konec 4. ali začetek 5. stoletja) v Gubčevi ulici
• Marijina cerkev (Minoritska cerkev) (sredina 13. stoletja)
• stolnica svetega Danijela s kapelo Žalostne Matere Božje-Pieta (začetek 14. stoletja) na Slomškovem trgu
• cerkev svetega Miklavža (14. stoletje)
• cerkev svetega Nikolaja (verjetno 14. stoletje)
• kapela svete Elizabete (začetek 15. stoletja)
• cerkev svetega Maksimilijana (15. stoletje)
• cerkev svete Cecilije (Kapucinska cerkev) (1609–15)
• Jožefova cerkev (1680)
• Kapucinski samostan (1609–15)
• pravoslavna cerkev svetega Save (1932; porušena med 2. svetovno vojno)
• cerkev svetega Duha (1987-90)

Glavni trg, Trg celjskih knezov (prej Trg Svobode), Krekov trg, Muzejski trg, Gledališki trg

Hotel Celeia (nekdanji Hotel Štorman in Hotel Celeia), Hotel Evropa, Hotel Faraon, Hotel Grande, Hostel Sobe pod gradom, MCC Hostel; Turška mačka (nekdanji)

Kino Union (v poslopju Celjskega doma, nekdanji), Mestni kino Metropol, Dom (nekdanji), Planet Tuš (danes Cineplexx), Kolosej (nekdanji)

Stadion Z'Dežele, Dvorana Golovec, Dvorana Zlatorog, Ledena dvorana, atletski Stadion Kladivar (Atletsko društvo Kladivar Celje), Stadion Skalna klet, letno kopališče, čolnarna na Špici, rekreacijski objekti na Šmartinskem jezeru

• Čopov most
• Kapucinski most (nekdanji)
• Laški most
• Levški most oz. viseči most
• Splavarjev most (Most pri Mestnem parku), danes preurejen v Splavarsko brv
• Polulski most

•  
  Kapucinski most
•  
  Nekdanji most v mestni park
•  
  Levški viseči most

• Pokrajinski muzej Celje je kulturna ustanova, ki raziskuje in razstavlja materialno kulturno dediščino Celja in širše celjske regije od prazgodovine do 1. svetovne vojne. Pokrajinski muzej Celje razstavlja muzejske eksponate na dveh lokacijah v starem mestnem jedru – v Stari grofiji in v Knežjem dvoru.

• Muzej novejše zgodovine Celje – velik del muzeja je namenjen obsežnim etnološkim zbirkam in številnim obrtem v mestu Celju in okolici mesta. Obrti so prikazane v obliki ulice, kot je v Celju dejansko obstajala, in po njej se obiskovalci lahko sprehodijo. Manjka pa tisti del Celja, ki je največji in najmočnejši – industrija, ta je na ogled v podrti Cinkarni – »Šmelc«. Na tem prostoru so leta 2005 postavili temelje za novo tehnološko središče (Tehnopolis Celje) z mednarodno univerzo, na širšem območju tega prostora pa naj bi poslovalo 300 domačih in tujih podjetij z več kot 3000 zaposlenimi.

• Hiša kulture Celje – zavod, ki deluje na področju umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, še posebej na področju glasbe. Ustanovljen je bil leta 2009 na pobudo Društva ljubiteljev umetnosti Celje. Osnovni namen zavoda je snovanje in realizacija kulturnih projektov v obliki koprodukcij oz. mreženje kulturnih subjektov in posameznikov ter povezovanje celjskih in tujih kulturnih ustvarjalcev.
• Zgodovinski arhiv Celje
• Turistično in kulturno društvo Celje - ustanovljeno leta 1871 kot Olepševalno društvo Celje
• Zavod za varstvo kulturne dediščine Celje
• Kl(j)ub ali Mladinski klub Celje (deloval je v letih od 1965 do 2005)
• Tropska hiša Celje (eksotične in ogrožene živalske vrste)

Zavod Celeia Celje, ki skrbi za umetnostni razvoj, ponuja v mestu tri galerije, z različnimi tematskimi razstavami skozi vse leto:

• Galerija sodobne umetnosti (Center sodobnih umetnosti)
• Galerija Erotike - Račka
• Likovni salon Celje.
• Plesni forum Celje
• Galerija AQ

V mestu delujeta dva Turistično informacijska centra: eden v Celjskem domu (Krekov trg 3) in drugi na starem celjskem gradu.

Pomembna izletniška točka je Celjska koča, sicer oddaljena 8 km jugovzhodno od središča mesta.

Med najuspešnejšimi celjskimi športnimi klubi je Rokometni klub Celje Pivovarna Laško, domujoč v Dvorani Zlatorog. Klub, ustanovljen leta 1946, je največji uspeh dosegel v sezoni 2003/2004, ko je po zmagi nad nemškim Flensburgom osvojil evropsko rokometno ligo prvakov. Je tudi rekorder med osvojenimi naslovi v slovenski rokometni ligi.^[19] Geslo kluba je "Enkrat za Cele, vedno za Cele."

V mestu deluje tudi Ženski rokometni klub Z'dežele (ŽRK), ki je bil v sezoni 2016/2017 finalist pokala Slovenije.

Zgodovina organiziranega igranja nogometa v Celju sega v začetek 20. stoletja. Pred prvo svetovno vojno je v mestu deloval nemški atletski klub SK Cillier SV, ustanovljen leta 1906. Klub, ki je imel prostore in igrišče na Skalni kleti, je močno prispeval k popularizaciji nogometa na Celjskem. Po razpadu Avstro-Ogrske je bil 28. decembra 1919 formalno ustanovljen I. SSK Celje (I. slovenski Športni klub Celje). Klub je uredil svoje igrišče na Glaziji ob Ljubljanski cesti. Prvo uradno tekmo so odigrali z ljubljansko Ilirijo. V letih do 2. svetovne vojne je klub igral v različnih ligaških tekmovanjih in v prvenstvu, igranem na območju Dravske banovine. Poleg 1. SSK so v Celju obstajali še Športni klub Mars, kasneje preimenovan v Športno društvo Olimp, Jugoslavija Celje, Redstar, Slavija in Svoboda.^[20]

Po koncu druge svetovne vojne, med katero so bili slovenski klubi razpuščeni, sta bila ustanovljena Fiskulturno društvo Celje in Športno društvo Olimp. Društvi sta se jeseni sta se društvi združili v Nogometni klub Kladivar. Združena ekipa je v republiški nogometni ligi zasedla tretje mesto. Največji uspeh pred osamosvojitvijo je klub dosegel v sezoni 1963–64, ko je osvojil tako republiško ligo, kot republiški pokal. Po dveh kvalifikacijskih tekmah proti Karlovcu si je zagotovil nastop v drugi zvezni jugoslovanski ligi - zahod. V zvezni ligi je klub igral dve sezoni, nato pa so sledila leta povprečnih rezultatov v republiški nogometni ligi. Leta 1967 se je klub združil z Železničarjem (Železničarski nogometni klub Celje, ustanovljen leta 1952). Združeni klub je igral v republiški ligi do sezone 1978–79, ko je izpadel v območno ligo. Nižjeligaška agonija je trajala vse do sezone 1990–91, ko se je klub (takrat s sponzorskim imenom NK Ingrad - Kladivar Celje) vrnil v republiško ligo.^[21]

Nogometni klub Celje je bil ustanovljen leta 1919. Je med klubi, ki niso nikoli izpadli iz Prve slovenske nogometne lige od njene ustanovitve. Leta 2005 je klub na domačem štadionu Arena Petrol osvojil naslov pokalnega prvaka Slovenije. 22. julija 2020 so, ob stoti obletnici nogometa v Celju, nogometaši NK Celje po finalni tekmi z NK Olimpija na domači Areni Z'Dežele postali državni prvaki v sezoni 2019/2020.^[22]

Košarka

V Celju domuje najuspešnejši ženski košarkarski klub v Sloveniji, ŽKK Cinkarna Celje. Domače tekme igrajo v veliki dvorani Gimnazije Celje-Center.

Judo

V predmestju Celja, na Lopati, domuje najuspešnejši slovenski judo klub, Sankaku Z'Dežele, katerega člani redno osvajajo medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah.

• Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
• Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
• Habjan, Vlado (1967). »Knežja prestolica Celje - sredi XV. stoletja«. Kronika; časopis za slovensko krajevno zgodovino. Zv. 15, št. 2. str. 95–102. COBISS 240777216.
• Fekonja, Andrej (1895). »Celje in okolica Povestne in mestopisne črtice. Poleg »Celjske Kronike« i. dr)«. Dom in svet. Zv. 8, št. 11.
• Orožen, Ignacij (1854). Celska kronika. Celje: Julius Jeretin. COBISS 30380289.
• Orožen, Janko (1971). »v Celjski zbornik«. Zgodovina Celja in okolice, 1. del. Celje: Kulturna skupnost v Celju. COBISS 3285761.
• Otorepec, Božo (1990). »v Celjski zbornik«. Srednjeveški pečati in grb mesta Celja. Celje. COBISS 18681442.
• Paliga, Sorin (2003). »Archaic place names in Slovenia: pre-indoeuropean, indo-european (Illyrian, Celtic, Thracian), early romance« (PDF). Obdobja (v angleščini). Zv. 20. str. 637–651. COBISS 23189858. Pridobljeno 19. aprila 2009.
• Piano, Brane (7. september 2011). »Pahor in obrtniki optimistični ob odprtju Mednarodnega obrtnega sejma«. Delo. Pridobljeno 9. decembra 2013.
• Plut-Pregelj, Leopoldina; Rogel, Carole (2010). »Celje«. The A to Z of Slovenia. Scarecrow Press. str. 55–57. ISBN 9781461731757.

• Celje, uradna stran občine
• Celje na uradnem turističnem portalu Slovenia.info