V moji kuhinji ni nikoli povsem pospravljeno. Vedno se kaj dogaja, kuha, peče, včasih zgolj kofetka ali igra karte, kakšno drugo igro.  Včasih sem veliko raje kuhala kot zadnjih nekaj mesecev. Je čisto res, da se človek z leti v marsičem spreminja in je posameznikom dano, da zmorejo in zanjo celo življenje ohranjeti nek isti nivo življenja. Tudi pri kuhariji. Sedaj se že tri sukamo za štedilnikom, vsaka ima svoj način kuhe, pripomočkov.... .skratka strašna gužva. Če bi zadela na loto, bi prav gotovo imela še 1x večjo kuhinjo kot jo imam, z veliko takšnih in drugačnih sprememb. Včasih se kdo, ki ima še manjšo kuhinjo, čudi.....kaj bi mi še večja. Je treba dojeti, da se pri nas nihče ne prehranjuje kje drugje (v šoli, službi, zgolj občasno kdaj zunaj) in da tako za sedem +še vedno kakšnega človeka, preprosto rabiš prostora: za shranjevanje takšne in drugačne robe od živil, do posode, pripomočkov; za gibanje, delo...

Z recepti pa sem vsa leta imela težave. Še najbolje so mi uspeli tisti, ki mi jih je kdo ustno povedal ali pa kar pokazal v praksi. Ko sem se lotila česa po kuharski knjigi, se mi je ponavadi vse ponesrečilo.
Tako bolj ali manj improviziram in si bolj malo zapisujem. Kakšno stvar pa je včasih le pametno zapisati. Bolj za druge, kot pa mene samo.

Tudi se je sama kuha močno spremenila že pred kakšnimi šestimi leti, ko je v naš dom (predvsem moje življenje) stopil M.Montignac. Tu pa moram kdaj pa kdaj kaj zapisati, da ne pozabim, zamešam. Ravno zaradi njega je bil čisto impulzivno dodan napis memories, ker njega pa nikoli ne bom pozabila in ga zvesto vcepljam tudi drugim. Skozi pogovore, na forumu ki uspešno deluje že 5 let, v praksi ko kaj pripravljamo v naši kuhinji za poizkušanje drugim......Seveda pa v povezavi tudi z drugim, kar še sodi v prehranjevanje, pitje. Trenutno obdelujemo informacije o destilirani vodi.

Ne, ni nas še pot zanesla v letošnjem letu ne v ta ali oni park. Včasih je čas, pa ni vremena, včasih je vreme ugodno, pa se nekako ne moremo uskladiti. Plani za naslednji teden obstojajo, a ker sem bolj Čudne sorte tič, raje verjamem šele takrat, ko je dogodek že mimo.

Hčera si je že izbrala svojega favorita, ampak ker ima danes še nastop, je nisem želela obremenjevati s tem, da ne en ne drug ne bo njen, da bo ona dobila takšnega, kjer bo prostora za več fotografij(moja manija za večino domačih albumov).

Zadnje dni veliko pogovarjam z mojim "notranjim jazom", predvsem tistim delom, ki mi diktira kaj in kako delati, kje iskati in najti tisto notranje zadovoljstvo, ki te napolni do obisti, ti da krila in....

Bolj klavrni so ti moji pogovori.
Vsaj meni zvenijo tako. Ne znam in ne znam pustiti ob strani določenih stvari, za katere točno vem, da me zgolj samo ovirajo, bremenijo in napolnjujejo z nekakšnim notranjim nemirom, ki ima negativen prizvok.
In tako namesto da bi se prepustila svojim lastnim čustvom in vzgibom, kar naprej premišljujem o tem, kako zelo znamo (zavestno ali ne) škodovati drugim. Celo takšnim, ki jih niti ne poznamo in ne oni nas. Žalostno. Kako se pogovori za mizami vrtijo praviloma o ljudeh, ki jih ni poleg. In potem se počutiš nekako osamljenega, ker sam nisi sposoben opravljanja, ocenjevanja in vrednotenja drugih brez da bi jih pravzaprav poznal. In včasih ta osamljenost boli...strašno boli. Ker veš, da se bosta zamenjala dan in noč in spet in znova.....ti pa boš ostal takšen kot si in drugi takšni kot so. Spremeniti drugih...ne moreš nikoli in ni vredno truda.To je Sizifovo delo.  Spremeniš lahko zgolj in edino samega sebe. Da bi jaz govorila o ljudeh, ki jih ne poznam? To pa tudi ni možno. Torej ostajam na NULTI točki. Včasih se samo še vprašam, če tudi oni tako kot jaz kdaj pomislijo: Nikoli ne bi želela biti kot oni. To nisem jaz!  Ali kdaj pomislijo, ali samo govorijo: Nikoli ne bi želeli biti kot Ona (jaz)?

Albuma......
Za osnovo sem si vzela umazano bele trakove (ostanki od razreza v tiskarni) in jih dvostransko obdelala.Všeč mi je ta papir. Uporabljala sem ga tudi za mini tag albume v modro beli kombinaciji. Posamezne fotografije so v mapi kolažnih albumov 2 na Moj album.
Malo mešanega je v obeh. Tako se namreč tudi počutim: malo mešano.In ne samo to. Tudi zadovoljna sem z obema albumoma! Meni sta všeč. Mogoče pa res kateri ostane doma.

Serija albumov V PARKU me je nagovorila čisto spontano. Skozi moje občutenja in pričakovanja. To sta dva izmed teh albumov.

Sedaj pa delat na drugih stvareh in poizkušat pozabit vse bla bla...čvek čvek.....rekla djala...... (šport širših množic). To preprosto ni za mene!
In...čisto preveč sem zanemarila samo sebe, se podrejala drugim ter njihovim pričakovanjem in pozabila tisto, kar je resnično pomembno.

Lep sončkast dan in jaz vesela, da mi je uspelo dokončati tole, kar sem praktično načela že pred kakšnim mesecem.

Pravzaprav sem takrat samo obrezala embalažo alpskega mleka in jo od zunaj oblekla z modrimi papirji. Potem pa je to obležalo iz 100 in enega razloga, ki niti niso tolikanj pomembni. Nekako sem zbrala voljo in danes nadaljevala. Je že prav, da še izkoristim možnost prijave na izziv pri naši CRAFT-talnici. To bo moja druga prijava.

Nadaljevanje nedokončanega:
Prvo s pokrovom, potem delom, ki se odpira in seveda dodajanjem motivov.  Niti najmanjšega načrta nisem imela, kaj pravzaprav želim narediti, tako da sem sproti improvizirala.

Posamezne fotografije so na ogled tule. 
Pa še dolg od prvega izziva za BojaMojo.....voščilnica z zadnje strani ni izdelana. Samo preprosto modra je.

Voščilnica nekoliko drugače. Že dolgo sem jo želela narediti in končno naredila. V notranjosti (embalaže alpskega mleka) je še nekaj prostora za majhno darilce.....copatki, slinčki, medvedek, ropotiljica......

Sem že mislila, da sploh ne bom uspela, pa sem se danes zjutraj nekako spravila dokončat. Bi človek mislil, da mi bo lažje, saj je vendar tokratna tema na CRAFT-alnici -modro, se pravi nekako meni na kožo pisano. A očitno moram pasti v moder element in mislim, da sedaj pa sem. Pa ne samo to, tudi moram "pasti" v izzivalsko stanje. Ampak za slovenski izziv bi bilo prav grdo, če že ne nespodobno, če se ga ne bi udeležila. Prvega sem žal zaradi operacije morala spustiti in resnično sem bila vesela, ko sem videla, koliko prijav je bilo in kakšne lepotice so se zbrale na seznamu.

Ene čisto navadne hlačke sem spravila skupaj, kaj več je bilo očitno ta trenutek preveč za mene. Sem pa prav tako ponosna, ker mi je uspelo. Se sliši smešno, ampak počutim se kot bi izpolnila neko dolžnost in je z mene padlo strašno breme. Sicer pa je še nekaj dni in mogoče ustvarim še kaj.
Še tule zahvala in pohvala vse tremm sooblikovalkam CRAFT-alnice, da so tako lepo vse skupaj zastavile in uspešno peljejo dalje.

Potem pa me je Kristina izzvala s fotografijo.
Bom kar prekopirala od Kristine :
Pravila pravijo, da je treba odpreti prvo mapo v Mojih fotografijah, izbrati 10. fotografijo, povedati zgodbo, narediti povezavo do osebe, ki me je izbrala in izbrati pet novih ljudi, ki bodo mogoče tudi pokazali svoje fotke.
 Tudi jaz sem morala malo prikrojiti pravila in izbrati 17 fotografijo( na sedmih poprejšnjih so bili namreč ljudje, za katere ne bi bilo ravno prav, da jih javno objavljam brez njihovega privoljenja). Letošnja zima in otroci na začetku izdelave osnove za bunkar. Ne sodi ravno v današnji s soncem obsijan dan.

Pa še pet tistih, ki naj pokažejo svojo fotografijo:
Suzy
Ustvarja An.La
McCrafty
Pri Kokici
Chez moi
Se opravičujem za morebitno podvajanje, ker nisem nič sledila, kaj in kako se je dogajalo drugje.

Lep dan vsem skupaj. Naj vam ga tako kot meni ne krojijo ljudje, ki jih niti ne poznate ne in oni ne vas.

Nekako je potrebno najti krivca, da se  začne dogajati nov projekt.

Prestavljala sem papirje, jih postavljala v različne postavitve, iskala barvne kombinacije in da bi mi bilo vse skupaj malo bolj jasno...prilepila štiri ali pet papirjev. Pa se je našla moja hči z idejo, da ravno to ona potrebuje. Nujno!!! Kot zrak in vodo. Kdaj bo?

Mapa za shranjevanje receptov.
Pa sem se je lotila. Spet osnova bele vrečke. Tokrat sem jih zlagala in skupaj vezala v cik-cak. Šest belih vrečk in v vsaki dva notranja kartona.
Ko je bila narejena, sem hčeri dejala, da je čisto prelepa zanjo. Malo me je gledala, potem pa rekla: Itak jaz hočem osem žepov in ne šest. Pa isti papir mora biti! ...je še dodala.



Kaj bi naslednji predstavljen projekt ni ravno skrivnost. Mogoče ravno njena mapa.

Ps: če se bo lepo obnašala in če mogoče spet ne bo prelepa zanjo .)

...albumi iz vrečk namreč.

Sicer ne kot gobe po dežju, pa vseeno.  Rada jih delam.


Eden je narejen v sončnih barvah. Rumenim, rdečim in oranžnim odtenkom je dodano še kanček bele in živo roza. Po njem se sprehajajo papirne dvoplastne rožice in gumbki, dodala sem nekaj nepravilnih okroglih oblik in veliko obrisovala, okrasno luknjala robove.....
Drugi je v bordo belih tonih in tudi tu sem uporabila papirne rožice, le da so gumbe zamenjali okrasni beli kamenčki. Stranske bordure so dodajane z 3d trakovi.
Še pogled na delno razprto notranjost.

Vsi trije do sedaj narejeni pa na kupčku na moji spletni strani.(tam so fotografije vseh listov v notranjosti in še nekaj podrobnosti).

En albumček iz te serije sem že predstavila.

Tokrat pa še dva iz te serije. Prvi je "dvojka" ali "2". Sem jih poimenovala kar s številkami, saj je vsem skupen napis na prvi strani Moji prijatelji.  Potem pa kakorkoli pač že....kdo je čigav prijatelj.
Tale drugi je bolj rozast, bolj punčkast.
Predstavitev notranjosti si lahko ogledate TULE.
Pa še trojka. V modro belih odtenkih in z ribicami.
Tudi za tega sem poslikala notranjost.

To pa je bilo doolgooo in naporno lenarjenje. Že tako te prazniki nekako polenijo. Pri čemer ima prav gotovo svojo vlogo bogato in dobro obložena miza, prepolna dobrot, ki so običajno namenjene prav praznikom.

Če vse to skupaj še skombiniram z omenjeno gibljivostjo in posledično notranjo tečnobo....pride ven ubijalsko stanje, ki naj gre proč od mene za kar lep čas!

Ponovno pričeti z delom pa je bilo tudi malo čudno.

Zadnje čase sem narejena na bolj redka javljanja.
Za vsako stvar so nekje svoji razlogi in tudi jaz jih imam.
Predvsem seveda manj ustvarjam. Razlog? Po nekaj dolgih tednih naj bi bila "rešena" ene bolečine. Ne še čisto povsem in trenutno se še bolj "kotalim" skozi življenje, saj naj ne bi hodila. Ampak naj bi bilo bolje. Se včasih počutim malček nasrečno. Veliko premišljujem o Pepelki in srečnem koncu pravljice, kmalu po tistem, ko ptički grulijo o šolenčku polnem krvi (le da jaz nimam šolenčka in dvomim, da me tam na koncu čaka kakšen nov princ). Konec pa naj bi le bil dober. Pozabljeno nešteto neprespanih noči, zakopane bolečine in čez nekaj časa se bom lahko odpravila na kakšno turo hoje. Super!

O princih in princeskah govori tudi moja današnja objava. Takšne napise sem namreč dodajala novim kompletom vrečk, ki vsebujejo še ali mini album za štiri fotografije ali pa pokončno easel obliko za eno samo fotografijo in seveda voščilnico.

Osnova je tisti tanki in zmuzljivi ovojni papir o katerem sem že pisala.
Fotografije sem strnila v tejle predstavitvi. 

 Različni kompleti, ki so jim skupni: trije deli; pike in črte ter spet pike in črte (v papirju, obrisovanju, lepljenju....), rožice, napisi v krogu.